Jedro

V obravnavanem sporu, ki je potrošniški spor, je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem vsebinsko (čeprav se je nanje sklicevalo) upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper toženo stranko, s katerim je tožeča stranka predlagala, da:

-se do pravnomočnega končanja spora začasno zadrži učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 31. 8. 2007, Notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ notarja A. A. .../2007 - SV z dne 5. 9. 2007 in Dodatka št. 1 k Pogodbi o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 3. 3. 2010, ki so bili sklenjeni med prvo tožnico B. B. (takrat ...) in drugim tožnikom C. C., ter toženo stranko Č. Č. s takratnim nazivom D. D.;

-se toženi stranki prepoveduje, da razpolaga s terjatvami po listinah iz predhodne alineje ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper prvo tožnico in drugega tožnika ali da uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev, kot tudi, da v centralni register SISBON vnaša podatke o neplačanih obveznostih, ki bi nastale v času trajanja zavarovanja z začasno odredbo;

-se v primeru kršitve prepovedi iz prejšnje alineje te začasne odredbe toženi stranki izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, ki se izterja v izvršbi po uradni dolžnosti in sodišče izda nov sklep, s katerim izreče novo in višjo denarno kazen od prejšnje, če tožena stranka ponovno krši predhodno prepoved, kar se nadaljuje vse do tedaj, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska (vse izrek pod točko I odločitve).

Pod točko II izreka je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka (tudi pritožnica, tožnika), ki izpodbija sklep v celoti in uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), sklicuje pa se tudi na kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave (URS) ter pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vključno s stroškovno posledico.

Pritožba graja stališče sodišča prve stopnje o potrebni restriktivni interpretaciji pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in njegovo sklicevanje na sklepa Višjega sodišča v Celju I Cp 271/2024 in I Cp 225/2024, ter navaja, da odstopa od stališč sodne prakse SEU in sodne prakse slovenskih sodišč z že uveljavljenim stališčem, da je ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, če ni skladen z evropskim pravom. Zato je v skladu z načelom lojalne razlage prava EU pravni standard težko nadomestljive škode iz citirane določbe nujno razlagati tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6 (1) in 7 (1) členu Direktive 93/13 in načelu učinkovitosti varstva potrošnikov (tako SEU v zadevi C-287/22), kar pomeni, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji: (a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni, (b) da je zelo verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti, in (c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

Glede predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je glede verjetnostnega obstoja težko nadomestljive škode, navaja, da jo je, upoštevaje SEU C-287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjena, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, kar pa je mogoče doseči le, če lahko potrošnik vse svoje zahteve v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) zahtevke ali celo vložiti nove tožbe. Ustaljena sodna praksa, upoštevaje lojalno in evroskladno razlago sodbe SEU C-287/22, za položaj, ki tega učinkovito ne omogoča, kar že samo po sebi povzroča različne negativne posledice, šteje, da izpolnjuje standard težko nadomestljive škode. Že v predlogu je navajala in izkazala, da ji je tožena stranka po kreditni pogodbi izplačala kredit v višini 107.684,11 EUR, do vključno 31. 1. 2025 pa ji je tožeča stranka iz naslova rednih mesečnih obveznosti plačala skupno že 131.758,70 EUR, kar je 24.074,59 EUR več, kot je prejela, in kar utemeljuje nujnost začasnega ukrepa, ne da bi ji bilo treba izkazati ogrozitev njene eksistence z nadaljnjim plačevanjem obrokov (VSL II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024 in I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024).

Glede predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je glede verjetnosti, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma, je sodna praksa poenotena, da je zavarovanje nedenarne terjatve mogoče utemeljiti tudi s tem pogojem. Kljub stališču iz zadnjih odločb, da tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika v ureditvenih začasnih odredbah za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji (poleg reverzibilnosti) ni pravno odločilno, je sodišče presojalo tudi ta pogoj, zato trdi, da je s svojimi v predlogu navedenimi dejstvi, da je toženka finančno močna stranka, kateri zadržano izplačevanje obrokov po kreditni pogodbi predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja, na voljo pa ima tudi zavarovanje svoje terjatve (hipoteko), ki bi se v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka lahko znova aktiviralo, podala navedbe, ki omogočajo tehtanje. Za tožnico namreč nadaljnje plačevanje mesečnih anuitet predstavlja veliko finančno in duševno breme, toženi pa z izdajo začasne odredbe ne more nastati nobena škoda.

Izpostavlja neutemeljenost argumentov sodišča prve stopnje, kolikor se nanašajo na stališča z restriktivnim pristopom pri izdaji regulacijskih začasnih odredb, ker ti ne sledijo v polni meri in ne upoštevajo sodne prakse SEU. Razlaga prava unije, ki jo SEU poda v svojih sodbah, velja erga omnes. Pravice posameznikov (potrošnikov), ki jih zanje ustvarja pravo EU, so v prvi vrsti dolžna varovati prav nacionalna sodišča.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila; v odgovoru navaja, da je potrebno zakonske določbe vedno aplicirati na dejstva konkretnega primera, in da tožeča stranka zahtev iz 272. člena ZIZ ni substancirala. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Nosilni razlog zavrnilne odločitve, kot to izhaja iz obrazložitve pod točkami 8 do 13 izpodbijanega sklepa, temelji na zaključku, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista podala dovolj konkretiziranih trditev, ki bi, tudi v luči odločitve Sodišča EU C-287/22, utemeljevale zaključek o izkazanosti pogojev iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zaradi česar se z ugotavljanjem verjetnosti obstoja njune nedenarne terjatve do toženke (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) sodišče ni ukvarjalo. Zaključek o neobstoju predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sloni na ugotovitvi, da navedbe o poslabšanem premoženjskem položaju prve tožnice, ki dejansko odplačuje kredit, in njene družine, zaradi plačevanja mesečnih anuitet, oz. o omajanem premoženjskem položaju zaradi zmanjšanja premoženja kot posledice izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti, ob zahtevani restriktivni presoji pravnega standarda "težko nadomestljive škode", te ne izkazujejo. V ta pravni standard, tako prvostopno sodišče, tudi ni mogoče uvrstiti nevarnosti morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožnikov zaradi morebitnih nadaljnjih sodnih postopkov - takšne zatrjevane neugodne posledice se presojajo v okviru pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tega pa tožeča stranka, ki se je po obrazložitvi prvostopnega sodišča sicer sklicevala na to, da toženka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bodo brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma, saj je finančno močna stranka, medtem ko za prvo tožnico plačevanje vse višjega mesečnega obroka kredita predstavlja veliko finančno breme, prav tako ni izkazala zaradi nekonkretizacije trditev, kar bi šele omogočilo tehtanje.

6.Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami ureja ZIZ, medtem ko ga pravo EU ne ureja. Zato se naše nacionalno pravo, kot to pravilno izpostavlja pritožba, s čimer po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pritožbeno sodišče upošteva tudi po uradni dolžnosti, na podlagi načela postopkovne avtonomije1 uporabi na način, ki zagotavlja ustreznost in učinkovitost nacionalnih pravnih sredstev z visoko ravnijo varstva potrošnikov (čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13). Nacionalna sodišča so dolžna upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki), torej tudi odločbo C-287/222 kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir; s slednjo je podana razlaga Direktive 93/13, na podlagi katere je prišlo do spremembe nacionalne sodne prakse v tovrstnih zadevah. Dolžna so namreč razlagati lastne nacionalne določbe tako, da so te v skladu s pravom in cilji prava EU, upoštevaje evroskladno razlago, kar v 3.a členu nalaga tudi URS. Dolžnost velja tudi za ukrepe zavarovanja, za katere ZIZ zagotavlja dovolj širok okvir, ki omogočajo takšno presojo. Izkazanost pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi, kjer tožnika kot potrošnika zahtevata sodno varstvo z ugotovitvijo ničnosti sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) in akcesornih aktih, neveljavnost vknjižbe hipoteke in njen izbris ter vračilo denarnega zneska, ki sta ga navedbeno že preplačala v primerjavi s prejetim zneskom, je sodišče prve stopnje zato pravilno oprlo na določbe 272. člena ZIZ.

7.Vendar po oceni pritožbenega sodišča ob navedenem in upoštevaje v pritožbi utemeljeno izpostavljeni zaključek iz sodbe C-287/22, in sicer:

-da Direktiva 93/13 in načelo učinkovitosti (varstva potrošnikov) nasprotujeta nacionalni sodni praksi, s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov (odlog plačevanja) potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve,

vse ob pogojih za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov, izhajajočih iz citirane sodbe:

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni,3

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti,

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve,

d)določbe ZIZ, ki se nanašajo na predpostavko težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, omogočajo evroskladno razlago tega pravnega standarda, in sicer na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, citirana predpostavka izpolnjena. V skladu z razlago sodbe C-287/22 (glej točke 48 do 52) glede pomena uresničitve polnega učinka meritorne odločbe je namreč mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v konkretnem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju, ob lojalni (evroskladni) razlagi torej ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode.

8.Odločitev o pogojih za izdajo začasne odredbe z odločitvijo plačevanja mesečnih obrokov torej ob evrolojalni razlagi terja presojo:

-obstoja zadostnih indicov o nepoštenosti pogodbenih pogojev in posledične verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in

-okoliščin, ali je le z odločitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev,4

v zvezi s čimer se v zadnjem obdobju pred tem v tovrstnih sporih5 različna sodna praksa višjih sodišč glede pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe spreminja in postaja v stališčih, ki jih sprejema tudi to pritožbeno sodišče, vse bolj poenotena.6

9.Kot utemeljene se tako izkažejo pritožbene trditve, da je v obravnavanem sporu, ki je potrošniški spor, sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem vsebinsko (čeprav se je nanje sklicevalo) upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage. Zato pritožba uspe že z po vsebini uveljavljano grajo o napačni uporabi materialnega prava, ki je vodila k zaključku sodišča prve stopnje o (ne)izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ, glede na trditve o preplačilu in odražanju na finančno stanje tožeče stranke, za katere pritožnica navaja, da jih je podala že v predlogu,

in zaradi česar se poraja najmanj dvom v sprejeti zaključek sodišča. Ob tem, ko se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, kot pravno neodločilno izkaže razlogovanje v zvezi z neizkazanostjo pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa sodišče tudi ni presojalo obstoja predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na verjetnosten obstoj terjatve - ničnosti sklenjene Kreditne pogodbe in akcesornih aktov, čeprav gre za enega od kumulativnih pogojev, ki mora biti podan ob izdani začasni odredbi, in v zvezi s čimer so bile v predlogu podane navedbe.

10.Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ), ker samo ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v zvezi s predpostavko verjetnostnega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, niti manjkajočih razlogov glede namena zavarovanja (člen 3 in 273 ZIZ), ki jih prvostopno sodišče vsebinsko ni presojalo. Sodišče bo moralo, upoštevaje zgoraj navedeno, ponovno presojati vse pogoje za izdajo začasne odredbe, ki jih zaradi materialnopravno zmotnih izhodišč ob prvem odločanju (člen 341 ZPP) ni presojalo. Dodatni posebni napotki za ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, glede na predhodno obrazložitev, niso potrebni.

11.Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. točka 165. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.

2S pojasnilom, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. tč.), kar vključuje obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (57. tč.).

3Kar ob evrolojalni razlagi ustreza presoji verjetne izkazanosti terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ.

4Tako izhaja iz sklepa VS RS II Ip 10/2025 z dne 16. 4. 2025; glej tč. 28.

5Ki izvirajo s področja o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, urejenega z Direktivo Sveta 93/13 EGS z dne 15. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), ki je bila v nacionalno pravo implementirana predvsem preko ZVPot, sedaj ZVPot-1.

6Na primer sklepi VSL I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, I Cp 1297/2024 z dne 28. 11. 2024, I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024, I Cp 1780/2024 z dne 17. 1. 2025, VSM I Cp 900/2024 z dne 21. 1. 2025, VSC I Cp 68/2025 z dne 14. 5. 2025, kot tudi sklep VS RS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025 v zvezi z dosego namena zavarovanja (3. in 273. člen ZIZ), v kateri je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti, na katero se sicer v pritožbi sklicuje pritožnica.

7Kar spisovno gradivo potrjuje.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a, 22 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 53, 239, 272 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.