Jedro

Dovoljenost dokazov.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D.P., njegovega zagovornika in zagovornice ter pritožba zagovornika L.V. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi D.P. je dolžan plačati sodno takso v višini 252,00 EUR, obdolženi L. V. pa v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 4. 10. 2016 obdolženega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1, obdolženega L.V. pa krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obdolženima sta bili izrečeni pogojni obsodbi, s tem da je bila obdolženemu D.P. za prvo kaznivo dejanje določena kazen eno leto in za drugo kaznivo dejanje štiri mesece zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu L.V. je bila v pogojni obsodbi določena kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morata obdolženca vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter vsak zase plačati sodno takso, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene obdolženemu D.P. po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev. Vse navedeno je bilo izdano v sodbi III K 89154/2010. 2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženi D.P., njegov zagovornik in zagovornica ter zagovornik obdolženega L.V.. Prvi se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali podrejeno, da obtožbo zavrne. Zagovornik obdolženega D.P. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti. Zagovornica obdolženega D.P. se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega L.V. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Obdolženi D.P. uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v smislu opiranja sodbe na nedovoljene dokaze ni obrazložil. Navedel je le, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, ko je v zvezi s posameznimi dejstvi sledilo dokazni oceni organov pregona in posebej državnega tožilca, namesto, da bi te dokaze samo drugače ocenilo. Gre za navedbe, ki se po vsebini nanašajo na posebej uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne na pritožbeni razlog katerega vsebina je v pravilni izvedbe kazenskega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče v obsegu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP preizkusilo še po uradni dolžnosti, uveljavljane bistvene kršitve pa ni zasledilo.

5. Dokazi, ki bi po pritožbeni obrazložitvi morali biti drugače ocenjeni so videoposnetek, na katerem se nahaja hidroponična konoplja, slike, ki prikazujejo pritožnikovo potovanje v A. ter dejstva v zvezi z izdelkom MasterEx, za katerega ni bila pridobljena deklaracija in je bila vsebnost GBL zgolj domnevana. Končno sodišče prve stopnje je "zamudilo" še dokazati naklep, kar pa v sami pritožbeni obrazložitvi ni bilo konkretizirano.

6. Ne glede na okoliščino, ali je snemanje v C. C. dovoljeno ali ne, je treba po pravilni oceni sodišča prve stopnje fotografije z zaseženega prenosnega telefona, ki nedvomno prikazujejo laboratorij za gojenje hidroponične konoplje povezati z drugimi, v pritožbeni obrazložitvi neomenjenimi dokazi. Tedaj se vsebina pritožnikovih komentarjev ob fotografijah in/ali vsebina komunikacije z denimo "F." izkaže za smiselno, v primeru posnetega laboratorija v A. pa ne. Podlage za komentarje so namreč kljub objavljenim posnetkom notranjosti C. C.-a v A. na spletu še vedno preveč oddaljene in hkrati po vsebini komunikacije z odjemalci tako zlahka dostopne, da jih medsebojno ni mogoče povezati. Ob takšnem stanju stvari pritožnikovo sklicevanje na priloženo vozovnico in potno listino ničesar ne spreminja, saj ti dve listini dokazujeta le pritožnikovo potovanje, ki dejansko nikoli ni bilo zanikano in ne že, da je bila hidroponična konoplja, kot jo prikazujejo fotografije z zaseženega telefona, gojena na Nizozemskem ter očitno po drugi osebi.

7. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju ni strinjalo s pritožnikom, da je bila vsebnost GBL v izdelku MasterEx zgolj domnevana. Čeprav sam izdelek ni bil zasežen, je bilo to dejstvo zanesljivo ugotovljeno s povezavo med pridobljenimi listinami in izvedenskim mnenjem dr. T.G., ki je glede vsebnosti GBL in njene predhodne narave v razmerju do GHB kot prepovedane droge nedvomna. V tem smislu se zmotna navedba GBL kot prepovedane droge v 26., 27. in 28. točki obrazložitve sodbe izkaže za terminološko nedoslednost, brez vpliva na zgornje odločilno dejstvo, ki tudi po takšnem spodrsljaju ostaja nespremenjeno. Enako velja še po pritožbeni obrazložitvi v delu, ko pritožnik pravi, da pri "preiskavi računalnika, telefona, začasnega in stalnega prebivališča ni bil najden noben pogovor ali drugi indic, ki bi potrjeval obtožbe tožilstva,", ki niti ni točna. Kajti pritožnik je po zaseženih elektronskih podatkih celo fotografiral monitor računalnika, na katerem je razvidno naročilo, nakar je bil še pred dobavo na računalniku posnet film o GBL kot o (pravilno torej) sestavini za izdelavo prepovedanih drog.

8. Kdaj in kako je sodišče prve stopnje zamudilo dokazati naklep, pritožnik kot rečeno ni konkretiziral, medtem ko je bila pritožba njegovega zagovornika, na katero je sicer kot prvenstveno napotil v uvodu pritožbene obrazložitve, posebej preizkušena.

9. Po tej pritožbi je bila uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazložena z nedovoljenostjo dokazov zaradi nezakonitih hišnih preiskav in osebne preiskave obdolženega D.P. ter nezakonitih pregledov obdolženčevega osebnega računalnika, telefona s SIM in spominsko kartico, kot tudi dokazov, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi. Hišni preiskavi in osebna preiskava niso bile zakonito odrejene, zaradi manjkajočih vsebinskih podlag (utemeljenih razlogov za sum), ki končno v odredbi niti niso bile obrazložene. Število podatkov, s katerimi je bilo mogoče preveriti ugotovitve nemških varnostnih organov je bilo namreč premajhno, ob dejstvu, da zakonitost njihovih ravnanj ni bila posebej preizkušena. Razen tega priloženi račun ni bil preveden v slovenski jezik, identifikacija predmeta pa sploh ni bila možna, saj iz računa ni bila razvidna deklaracija o sestavinah izdelka MasterEx, medtem ko so bili zaznamki ob spremljajočih fotografijah, ki so bile za nameček še kasneje izdelane, nerazumljivi. Končno, zgolj na podlagi navedenega računa obdolženčevo izvršitveno ravnanje ni bilo razvidno, in sicer v smislu, da je bil ravno on tisti, ki je ta izdelek kupil. 10. Po nadaljnji pritožbeni obrazložitvi, preiskava obdolženčevega osebnega računalnika ni bila zakonita, saj mu odredba o preiskavi nikoli ni bila vročena, niti ni bil kako drugače obveščen o tem dejanju. Že zapis o domnevnem vabljenju obdolženca v zapisniku o odpečatenju je nelogičen, ker je bil obdolženi vabljen zgolj dan pred odpečatenjem in zavarovanjem in še to ustno po policistih iz R. in s strani njegove mame. Od hišne preiskave naprej je policija z obdolženčevim osebnim računalnikom prosto razpolagala, ga uporabljala in preiskovala brez nadzora ter mu tudi po izvedbi njegove preiskave ni izročila niti zapisnika, kar so bili policisti dolžni storiti. Podobno velja za preiskavo obdolženčevega telefona in SIM kartice, medtem ko preiskava spominske kartice z odredbo o preiskavi ni bila zajeta in je bila tako objektivno prekoračena.

11. V zvezi z dovoljenostjo dokazov je še v pritožbi obdolženčevega zagovornika uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženemu je bila kršena pravica do pritožbe, ko je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 26. 11. 2013 spremenilo sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2013, kar glede na okoliščino, da je bil ta obdolžencu v korist, ne bi smelo storiti. Razen tega se sodišče druge stopnje v sklepu ni opredelilo do razlogov in zahteve za izločitev dokazov, ki jo je podala obdolženčeva zagovornica, ko pa je bila zahteva po obdolžencu ponovljena in dopolnjena, se sodišče druge stopnje s pritožbo zoper negativno odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko ni ukvarjalo. Skratka, razlogi za izločitev dokazov so bili vsebinsko preizkušeni le v sklepu sodišča prve stopnje z dne 28. 5. 2015, pa še to zelo pomanjkljivo, medtem ko sodišče druge stopnje o teh razlogih vsebinsko sploh ni odločalo.

12. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila glavnina povzetih prizadevanj že predmet obrazložene presoje sodišča prve stopnje po zahtevah za izločitev dokazov ter da se v pritožbi uveljavljeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključno nanaša na procesno pravna dejstva v zvezi s pridobivanjem dokazov in ne na materialnopravna dejstva, kot izhajajo iz opisov dejanj, za katera je bil obdolženi z napadeno sodbo obsojen. Ugotovitvi sta pomembni, ker je bilo treba zgornjo presojo le še primerjati z istovrstno presojo iz pritožbene obrazložitve in ker materialnopravnih dejstev, upoštevaje meje iz prvega odstavka 383. člena ZKP, v tem primeru ni bilo treba posebej preizkušati.

13. Navedena primerjava je pritožbenemu sodišču pokazala, da pritožbeni obrazložitvi ni mogoče pritrditi. Ne samo, ko gre za dokaze v kazenskem postopku, tudi ko gre zgolj za podatke (informacije) iz predkazenskega postopka velja, da morajo biti celovito ocenjeni. Celovito pomeni z medsebojno povezavo, zaradi katere sta smela prevod računa in deklaracija o sestavinah izdelka MasterEx izostati. Še zlasti, ker so bili z računom potrjeni t.i. vhodni podatki, posredovani s strani nemških varnostnih organov, ki so bili nato po slovenski policiji dodatno preverjani z novimi podatki, kot so obdolženčev status in zalotenost pri drugem kaznivem dejanju, ki mimogrede v pritožbeni obrazložitvi nista omenjena in zaradi katerih se razumljivost zaznamka, ob sicer nazornih fotografijah, izkaže za manj pomembno. Tudi zato, ker dobavljenega izdelka, zaradi specialnosti z obdolženčevim študentskim statusom ni bilo mogoče povezati, medtem ko je (bila) povezava med nabavo takšnega izdelka kot izvršitvenim ravnanjem in obdolženčevo zalotenostjo pri drugem kaznivem dejanju neizogibna. Ko torej iz N. posredovani ter v S. pridobljeni podatki niso ocenjeni zgolj vsak zase in izolirano drug od drugega, dobljene vsebinske podlage ustrezajo zahtevam utemeljenosti razlogov za sum iz 214. člena ZKP kot dejanskemu pogoju za zakonito izvedbo navedenih preiskovalnih dejanj. Da bi bili posredovani podatki v N. pridobljeni v nasprotju s slovenskimi ustavno pravnimi zagotovili, v spisu ni zaslediti, pritožbena obrazložitev v smeri kršitev pa ni konkretizirana. Zahtevana splošna preverjanja sodišča prve stopnje glede zakonitosti posredovanih podatkov tako brez znanega "sprožilca" niso videti smiselna in jih tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo treba opraviti. Drugače velja za obrazložitev, ki jo po nedavni odločbi Ustavnega sodišča Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 mora vsebovati vsaka odredba o hišni preiskavi in osebni preiskavi, da bi lahko bila kasneje na zapisnike o tem preiskovalnem dejanju sodba oprta. Vendar obseg obrazložitve nujno ne določa njene vsebine, ki mora izkazovati, da so bili pogoji za hišno in/ali osebno preiskavo v vsakem posameznem primeru dejansko preizkušeni. V obravnavani zadevi je odredba preiskovalne sodnice Kpd 2468/2010 z dne 11. 1. 2010 sicer skopo obrazložena, hkrati pa še zmeraj tako, da so v tretjem odstavku obrazložitve razvidne podlage za utemeljenost razlogov za sum in nato v petem odstavku še, na konkretno katere predmete se je treba v preiskavi osredotočiti. Slednje je brez predhodno preizkušenih podlag malo možno, če je že prezreti, da preiskovalna sodnica z odredbo predlogu Policijske uprave S.G. ni v celoti sledila, kar dodatno kaže na dejanski preizkus pogojev za hišno in osebno preiskavo, s katerim je bilo potemtakem zahtevam iz zgornje odločbe Ustavnega sodišča v celoti zadoščeno. Skratka, ker sta bili hišna in osebna preiskava tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonito odrejeni, so zapisniki o teh preiskavah, potem zapisniki o zasegu predmeta ter pečatenju, dovoljeni dokazi, kot so dovoljeni vsi drugi dokazi, kolikor izvirajo iz teh zapisnikov in je bilo zato pritrditi ravnanju sodišča prve stopnje, ko je po predhodno pravilni presoji zakonitosti preiskav sodbo na te dokaze tudi oprlo.

14. Kdaj sodba ne sme biti oprta na zapisnike o preiskavi elektronskih naprav in kdaj morajo biti ti iz spisa izločeni je določeno v enajstem odstavku 219.a člena v zvezi s drugim odstavkom 83. člena ZKP. Da odredbi za preiskavo osebnega računalnika in telefona, čeprav zavedeni v drugi kazenski zadevi (III K 15543/2010) ne bi bili izdani, pritožnik ne zatrjuje, medtem ko je bilo v zvezi z zatrjevanim ravnanjem v nasprotju z odredbama ugotovljeno naslednje. Res je sicer, da je v odredbi preiskovalne sodnice za pregled (pravilno preiskave) osebnega računalnika I Kpd 15543/2010 z dne 22. 2. 2010 navedeno, da so delavci predlagatelja pri izvrševanju odredbe za hišno preiskavo dolžni spoštovati določbo 215. do 217. člena ZKP ter po opravljeni hišni preiskavi v roku 8 dni poslati poročilo, vendar je bilo nato po opozorilu delavcev predlagatelja z dne 26. 2. 2010 (l. št. 23) istega dne izdana očitno popravljena odredba, po kateri so ti delavci pri preiskavi elektronske naprave dolžni spoštovati 219.a člen ZKP ter enako kot zgoraj podati poročilo.

15. Opisano ravnanje je bilo pravilno, kajti preiskava osebnega računalnika je bila odrejena po predhodno opravljeni hišni preiskavi na naslovu H. 18, R., pri kateri je bil računalnik (le) zasežen. Odredba o hišni preiskavi je bila po zapisniku obdolženemu nedvomno vročena. V razmerju do hišne preiskave je pri preiskavi osebnega računalnika šlo za samostojno preiskovalno dejanje, ki je moralo biti izvedeno po 219.a členu ZKP in ne po določbah, ki mimo izjeme iz desetega odstavka tega člena, veljajo pri izvedbi hišne preiskave. Razlika je med drugim pomembna ravno zaradi navzočnosti imetnika elektronske naprave pri njeni preiskavi, ki kot pravica v zgornji določbi ni predpisana, je pa zato v četrtem odstavku 223.a člena ZKP predpisano, da sme prisostvovati zavarovanju podatkov. Vendar to velja le za zaseg predmetov kot naslednje samostojno preiskovalno dejanje, na katerega se imetnika in druge sicer povabi, če pa se vabilu ne odzove, če je odsoten ali neznan, se zavarovanje podatkov in izdelava istovrstne kopije opravi v njegovi nenavzočnosti. Ko torej pritožnik skozi pritožbeno obrazložitev smiselno zahteva, da bi moralo biti pri preiskavi obdolženčevega osebnega računalnika ravnano enako kot pri hišni preiskavi zgornjih razlik ne upošteva, kot ne upošteva razlike med vabljenjem obdolženca po prvem odstavku 193. člena ZKP, ki je ukrep za zagotovitev navzočnosti v kazenskem postopku in primernem obveščanjem/vabljenjem kot pogojem za uresničevanjem pravice do obrambe pri posameznem preiskovalnem dejanju po 173. v zvezi z devetim in petim odstavkom 178. člena ZKP. V prvem primeru je pisno vabilo nujno, medtem ko v drugem zadostuje "kakršenkoli hiter in zanesljiv način obveščanja." (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 409). Po zapisniku o odpečatenju z dne 2. 3. 2010 in po zapisniku o zavarovanju elektronske naprave z dne 4. 3. 2010 je bil obdolženi o obojem, čeprav na isti dan obveščen, kar za seznanjenost z nameravanima dejanjema, ki sta mimogrede potekali v istem kraju nedvomno zadostuje.

16. V nasprotju z odredbo preiskovalne sodnice ni bilo ravnano niti pri preiskavi obdolženčevega telefona. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da spominska kartica v odredbi ni bila omenjena, vendar bi pritožnik imel prav le tedaj, ko bi bila ta kartica predmet samostojne preiskave. Pri preiskavi iz prvega odstavka 219.a člena je namreč treba paziti na razliko med preiskavo elektronske naprave, ki je lahko samostojni nosilec elektronskih podatkov ali z vstavljenimi nosilci elektronskih podatkov, kot so SIM in spominska kartica ter preiskavo samih nosilcev elektronskih podatkov brez elektronske naprave. Če je torej preiskovalna sodnica z odredbo III Kpd 15543/2010 z dne 22. 2. 2010 izvedencu za telekomunikacije odredila, da pregleda in dokumentira vsa SMS sporočila, telefonski imenik, fotografije in druge podatke, ki so shranjeni na zaseženem telefonu in SIM kartici, je po pritožbeni presoji jasno, da so bili s tem mišljeni katerikoli drugi podatki na telefonu oziroma, da podatki iz spominske kartice niso bili izvzeti. Posebni poudarek v odredbi na SIM kartici, ki je bila po zapisniku o osebni preiskavi ter po potrdilu o zasegu predmetov z dne 13. 1. 2010 že vstavljena v obdolženčevem telefonu, se v tem oziru izkaže za odvečnega.

17. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je podana tedaj, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker se glavnina pritožnikovih zatrjevanj v zvezi s to kršitvijo nanaša na ravnanja sodišča druge stopnje, ki ni pripravljalo in ne opravljalo glavne obravnave, in ki potemtakem tudi ni izdalo sodbe, zoper katero se pritožnik pritožuje, je pritožba v tem delu brezpredmetna oziroma je predmet morebitnega preizkusa po izrednem pravnem sredstvu. Podobno velja za sklep sodišča prve stopnje III K 89154/2010 z dne 28. 5. 2015, o katerem je sodišče druge stopnje enkrat že odločalo, ga iz določenih procesnih razlogov razveljavilo, zaradi česar sedaj o tem istem sklepu, pa čeprav iz drugih razlogov ne more še enkrat odločati.

18. Obdolženi in zagovornik se zoper odločbo o kazenski sankciji nista pritožila, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tema dvema pritožbama samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila obdolženemu izrečena le kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini in dolžini ustrezata teži dejanj in obdolženčevi krivdi, ter da zato navedene odločbe v njegovo korist ne gre spreminjati.

19. Obdolženčeva zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, ki se po vsebini dejansko v ničemer ne razlikuje od pritožbene obrazložitve njenega predhodnika. Razlogi pritožbenega sodišča tako, kljub pritožničinemu vztrajnem prepričanju o nedovoljenosti zapisnikov o preiskavi obdolženčevega osebnega računalnika in telefona ter iz teh izhajajočih dokazov ne morejo biti drugačni, razen tedaj, ko pritožnica zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri utemeljilo odločbe o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov, pridobljenih po preiskavi obdolženčevega osebnega računalnika ter da se sploh ni opredelilo do okoliščin, da se je odredba o preiskavi elektronske naprave nanašala zgolj na obdolženčev telefon, ne pa tudi na spominsko kartico. S tem je namreč dodatno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po pritožbeni presoji ni podana. Najprej zato, ker so predmet te kršitve praviloma manjkajoči razlogi o odločilnih dejstvih kot izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po izreku sodbe in nato še, ker povzeta zatrjevanja o nezadostnosti razlogov o zavrnitvi predloga za izločitev, dokazov pridobljenih pri preiskavi obdolženčevega osebnega računalnika niso točna. Po razumljivih razlogih sodbe se je namreč sodišče prve stopnje glede dovoljenosti teh dokazov nekajkrat vsebinsko opredelilo, česar pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati. Res je edino, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno opredelilo glede dovoljenosti preiskave spominske kartice, vendar je hkrati res, da te okoliščine niti pritožnica ali kdo drug na glavni obravnavani ni posebej izpostavljal. Ugotovljene opustitve sodišča prve stopnje tako ne gre presojati niti kot kršitve iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki je pritožnica končno kot uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, neposredno ali vsaj v pritožbeni obrazložitvi ne omenja.

20. Kdaj in kako je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, pritožnica ni obrazložila, pritožbeno sodišče pa kršitev, ki bi bile v obdolženčevo škodo pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo.

21. V graji dejanskega stanja se pritožnica osredotoča na kaznivo dejanja pod točko A.1 izreka sodbe, ki po njenem obdolžencu ni bilo dokazano. Listinskih dokazil o plačilu računa preko banke v Sloveniji, ter da je bilo naročilo dano preko spleta v Sloveniji, v spisu ni, medtem ko iz računa ne izhaja, da bi obdolženi tekočino GBL dejansko prejel. Nepodprtost z listinami je tem bolj pereča, saj se je obdolženi po zagovoru v času naročila nahajal v N., kjer je zgornjo tekočino sicer kupil, vendar le kot čistilo, za kar se ta tekočina po izvedenčevih ugotovitvah prav tako uporablja.

22. S takšno pritožbeno grajo pritožnica najprej prezre izpovedbo priče D.J., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povezalo s podatki iz računa št. 4329 ter nato s fotografijo monitorja obdolženčevega računalnika, na katerem je razvidno samo naročilo. Zlasti zadnje je do te mere povedno, da se hkrati najdeni dokumentarni film o GBL v eni izmed računalniških datotek, ki je bil tja prenesen pred naročilom, izkaže za nov dokaz, ki obdolženčev zagovor, na katerega se sklicuje pritožnica le še dodatno zanika. Pritožbena navedba o manjkajočih listinah glede naročila in plačila ugotovljenega ne spreminja. Ugotovitve izvedenca dr. T.G. pa v pritožbeni obrazložitvi, nasprotno od dokazne ocene sodišča prve stopnje niso celovito ocenjene oziroma so ocenjene z ozirom na bistvo obdolženčevega zagovora, podrobneje ali dlje od tega pa ne. Glede na ugotovljeno in kolikor na povzeto pritožbeno grajo ni bilo neposredno odgovorjeno, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v 29. točki obrazložitve sodbe z zajetim jedrom dokazne ocene, ki ji je po zgornjem preizkusu v celoti pritrdilo.

23. Pritožnica se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, ker šteje določeno kazen in preizkusno dobo glede na obdolženčevo neobsojenost in časovno oddaljenost od dejanja, za čezmerni.

24. Ne. Pri presoji pravilnosti odločbe o kazenski sankciji je treba izhajati iz vrste kazenske sankcije, ki je bila obdolženemu, ravno zaradi neobsojenosti izrečena ter nato v zvezi s časovno oddaljenostjo kot olajševalno okoliščino upoštevati njen omejen obseg, ko je v pretežnem delu posledica dejstva (minljivosti), na katerega noben slehernik ne more vplivati.

25. Zagovornik obdolženega L.V. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se do zagovora obeh obdolžencev ni opredelilo, dokazna ocena pa je nekonkretizirana.

26. Razlogi sodbe so razumljivi in popolni. V obrazložitvi sta zagovora obeh obdolžencev najprej povzeta, nakar sta vsak zase primerjana z izvedenimi dokazi. Pri tem je pomembno, da je bil obdolženi D.P. obsojen med drugim tudi zato, da je v obdobju med aprilom 2009 in decembrom 2009 dal obdolženemu L.V. kokain, da ga je ta zaužil, kar je bilo v 35. točki obrazložitve sodbe posebej ocenjeno. Zadnje je za povezavo med obdolženima in kaznivima dejanjema ključno, vsebine elektronske komunikacije med obdolženima pa sodišče prve stopnje v smislu konkretizacije dokazne ocene ni bilo dolžno v celoti povzemati. Ta je namreč ocenjena v 40. in 44. točki obrazložitve sodbe, pri čemer izhajajoč iz opisov dejanj zadostuje ugotovitev, da sta obdolženca komunicirala brez vsakršnih šifer in popolnoma nedvoumno.

27. V ostalem pritožnik uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka povezuje s kršitvijo pravic do obrambe kot delom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter z dejanskimi ugotovitvami sodišča, s katerimi se ne strinja. Prva povezava ni ustrezna, ker je dolžnost sodišča po obrazloženosti sodne odločbe posledica zagotovila po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravnih jamstev iz 29. člena Ustave kot izhodiščem za presojo kršitev pravic obrambe v kazenskem postopku. Druga povezava pa ni ustrezna zato, ker se nanaša na pritožbeni razlog, katerega predmet ni (procesno) pravo, ampak dejstva, ki se potemtakem kot drug predmet posebej preizkušajo.

28. V mestoma se ponavljajoči pritožbeni obrazložitvi pritožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ker kokainska pasta v elektronski komunikaciji med obdolžencema ni omenjena, ker iz komunikacije ne izhaja, da bi se obdolženca 7. 7. 2009 sploh sestala, in ker kaj takšnega ne izhaja niti iz katerega koli drugega dokaza. Sklicevanje sodišča prve stopnje na izvedensko mnenje dr. T.G. v tej zvezi ni pravilno, saj gre za dokaz, ki se nanaša le na kokainsko pasto kot predmet po sebi in že kot predmet, obdolžencu očitane prodaje. Njegovega zagovora, da je pri komunikaciji z obdolženim D.P. šlo zgolj za laktozo, tako ob dejansko neizkazanem srečanju ni mogoče zanikati in je bilo treba obdolženca obtožbe zaradi izostalega prepričanja iz drugega odstavka 3. člena ZKP, obtožbe oprostiti.

29. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnikom, da srečanje med obdolžencema 7. 7. 2009 neposredno ni dokazano, posredno pa to zanesljivo izhaja iz prestrežene komunikacije, na katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje. Še zlasti, ker je, kot rečeno nedvoumna in zaznamovana s pogovori, ki so v pretežni meri v zvezi s prepovedanimi drogami ter v delu še v zvezi s pasto, ki v pogovorih po 5. 7. 2009 ni več omenjena. Glede na to, in ker sta obdolženca po prestreženi komunikaciji z dne 5. 7. 2009, kot dan izročitve določila prihajajoči torek preizkušena navedba iz zagovora obdolženega D.P. o legalnih stvareh ter navedba iz zagovora L.V. o laktozi, ki je v prestreženi komunikaciji niti posredno ni mogoče prepoznati, vključno z zanikanjem srečanja, ne delujeta prepričljivo ali vsaj tako, da bi bilo treba v dan izročitve ali v predmet izročitve kakorkoli dvomiti.

30. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče po uveljavljanem pritožbenem razlogu zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podobno kot pri obdolženemu D.P. samo preizkusilo. Ugotovilo je, da je odločba pravilna, saj je bila po vrsti izbrana ustrezna kazenska sankcija, ki je bila nato odmerjena, upoštevaje vse olajševalne okoliščine, ki so odmero v navedeni višini opravičevale.

31. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega D.P., pritožbi njegovega zagovornika in zagovornice ter o pritožbi zagovornika obdolženega L.V. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

32. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številka 7113, 7113 ter 7122. Odločba posledica neuspešnih pritožb ter premoženjskih razmer obeh obdolženih, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.