Jedro

Ker gre pri zapisniku za javno listino v smislu določbe 1. odstavka 80. člena ZUP, velja pravna domneva resničnosti. Za dokazano se šteje, kar se v njem potrjuje ali določa. Samo tisti deli zapisnika, h katerim da zaslišanec pripombe, da niso pravilno sestavljeni, ne pridobijo značaja javne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.6.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Celje z dne 14.2.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da mora investitor do 18.6.2001 odstraniti zidani prizidek na severovzhodni strani obstoječega objekta, tlorisne velikosti 9,55 m x 18,50 m na zemljišču parc. št. 35 in 46, obe k.o..., ter na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje. Hkrati so bile investitorju odrejene prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom v odločbi tožene stranke. Navaja, da sta imela oba organa v obravnavanem primeru dejansko in pravno podlago za odločanje v zapisniku o inšpekcijskem ogledu na kraju samem z dne 20.12.2000 in v zapisniku o inšpekcijskem pregledu in zaslišanju stranke z dne 15.1.2001, v katerem je kot investitor naveden tožnik, ki je bil navzoč pri ogledu in je zapisnik brez pripomb podpisal. Glede na to, da tožnik tekom upravnega postopka ni dokazoval nepravilnosti tega zapisnika (2. odstavek 80. člena ZUP), so podatki, vsebovani v zapisniku, podlaga za odločanje v upravni stvari in prav navedbe tožnika, da za takšen poseg ni imel ustreznega dovoljenja, skupaj z ugotovitvami samega urbanističnega inšpektorja, ki so dokumentirane še s fotografskimi posnetki spornega posega, predstavljajo zakonsko dejansko stanje upravičenosti izreka urbanističnega ukrepa po 73. členu ZUN. Tožnik je v pritožbenih ugovorih navajal, da sam kot fizična oseba ni bil in tudi ne bi mogel biti investitor takšnega posega, vendar za to ni predložil nobenih dokazil in tudi ob podpisu zapisnika z dne 15.1.2001 ni ugovarjal njegovi nepravilnosti. Tudi tožbeni ugovor, da gramatikalna razlaga predpisa, ki ga sestavlja zakonsko določena besedna povezava "se gradi", ki naj bi bil potrditvah tožnika sedanji nedovršni čas in ker se predmetni objekt v času uvedbe inšpekcijskega postopka ni gradil, ter se zato ne morejo uporabiti določbe 73. člena ZUN, je neutemeljen. Tožnik namreč zatrjuje, da ne gradi, temveč le rekonstruira (adaptira) že obstoječi objekt, kar pomeni, da je glede na to, da 1. odstavek 73. člena določa oba primera, torej če se gradi brez lokacijskega dovoljenja in primer, če se drugače posega v prostor, to je brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, tudi tisto dejansko stanje, ki ga zatrjuje tožnik in je zajeto v navedeni določbi 73. člena ZUN. Tudi sicer se navedeno zakonsko besedilo v upravni in upravno sodni praksi razlaga po namenu zakona, to pa je preprečevanje nedovoljenih gradenj, in ne le po črki predpisa, na kar se sklicuje tožnik.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da zapisnik, sestavljen po 80. členu ZUP, dokazuje, kdo je stranka upravnega postopka. Zapisnik se ne nanaša na procesna vprašanja. 43. člen ZUP nalaga upravnemu organu, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti, kdo je stranka postopka. V tem primeru tožnik ni stranka upravnega postopka, saj nima niti sredstev, da bi bil investitor objekta, ki je predmet tega postopka. Tožena stranka je sama ugotovila, da je investitor predmetnega objekta avtomobilski servis, ki pa je popolnoma samostojen pravni subjekt, torej nosilec pravic in obveznosti, ne pa tožnik, ki je le poslovodja tega avtomobilskega servisa. Tožena stranka bi morala najprej uporabiti določbe 51. člena in 62. člena ZUN, o vprašanjih iz teh določb ZUN pa tožena stranka ne more odločati kot o predhodnem vprašanju. Kršene so bile določbe od 147. do 152. člena ZUP. Tožena stranka pa je posledično kršila določbe 50., 73. in 76.c člena ZUN. Tožena stranka na zadnji odstavek pritožbe tožnika z dne 2.3.2001 niti ni odgovorila, kar je bila dolžna storiti po 254/2 členu ZUP. Sodišče tudi ni odgovorilo, kar samo po sebi pomeni absolutno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Stališče v izpodbijani sodbi, da se besedilo 73. člena ZUN razlaga po namenu, gramatikalna razlaga pa je brezpredmetna, je zmotno. Če je nekaj zgrajeno, kar velja za sporni objekt, se ne more uporabiti določba 73. člena ZUN. Če bi obveljalo stališče iz izpodbijane sodbe, bi se 73. člen ZUN lahko uporabil "za vse večne čase", kar v pravni državi ni dopustno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 73. člena ZUN odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ker v obravnavani zadevi investitor ni uspel dokazati, da je za sporni objekt, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, pridobil ustrezno upravno dovoljenje pred pričetkom gradnje, je bil izpolnjen pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa po 73. členu ZUN. Tudi če gre za nadomestno gradnjo, ki se šteje za novo gradnjo, mora imeti investitor ne glede na to, da gradi po velikosti enak objekt, ustrezno upravno dovoljenje. Da bi bilo v obravnavani zadevi takšno dovoljenje že izdano, pa iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, prav tako pa tega ne zatrjuje investitor. Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da je tožnik zapisnik o inšpekcijskem pregledu in o zaslišanju z dne 15.1.2001, v katerem je bilo navedeno, da je investitor spornega objekta, lastnoročno podpisal potem, ko mu je bil glasno prebran in na ta zapisnik ni imel pripomb. Ker gre pri tem zapisniku za javno listino v smislu določbe 1. odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), velja pravna domneva resničnosti. To pomeni, da se lahko vsakdo zanese, da je njegova vsebina pravilna, saj ima polno dokazno moč. Za dokazano se šteje tisto, kar se v njem potrjuje ali določa. Samo tisti deli zapisnika, h katerim da zaslišanec pripombe, da niso pravilno sestavljeni, ne pridobijo značaja javne listine. Po 2. odstavku 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika. Ker pa niti v upravnem postopku tožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da ni investitor spornega objekta in ni uspel dokazati nepravilno vsebino navedenega zapisnika, pritožbeni ugovori o tem, da ni investitor spornega posega, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da se za sporni objekt, ki je že zgrajen, ne morejo uporabiti določbe 73. člena ZUN, saj iz fotografij objekta, ki so med predloženimi spisi, izhaja, kako se je ta objekt v času inšpekcijskih pregledov gradil. Postopek pridobivanja dovoljenj pa je povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljene gradnje spornega objekta. Morebitna legalizacija nedovoljenega posega v prostor pa je lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka.

Niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da v obravnavani zadevi tožena stranka in sodišče prve stopnje nista presojala vseh ugovorov, saj sta presojala vse za odločitev o zadevi pravno pomembne ugovore. Po presoji pritožbenega sodišča je bil v obravnavani zadevi tudi pravilno uporabljen materialni zakon.

Pritožbeno sodišče je pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005, in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije sicer razveljavilo določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), po kateri se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se, tako kot v tem primeru, začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1.1.2003. Vendar je navedeno določbo Ustavno sodišče RS razveljavilo le, kolikor se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt glede na svoje tlorisne izmere (9,55 x 18,50 m) ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.