Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bistvo bančne garancije „na prvi poziv“ je ravno abstraktna zaveza in s tem ločenost od obveznosti iz temeljnega posla. To pa omogoča tudi fraudalozno oz. neupravičeno unovčitev bančne garancije. Zato tožena stranka (banka) ne more uspeti s sklicevanji, da tožeča stranka ni dokazala kršitve z garancijo zavarovane obveznosti.
Zmotno je stališče, da tožena stranka kot garant po preteku veljavnosti bančne garancije ni dolžna plačati zneska iz garancije, čeprav je tožeča stranka kot upravičenec zahtevek za unovčenje podala v času garancijske veljave.
I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 166.322,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (10. 3. 2014) do plačila v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6139,05 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 4.938,94 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.358,05 EUR s pripadki.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, pri tem pa toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožnega postopka.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in smiselno prerekala pritožbene navedbe.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Višje sodišče ugotavlja, da iz spisa izhajajo določena dejstva, ki so med strankama nesporna. Gre za garancijo „na prvi poziv“ oz. „brez ugovorov“. Tožeča stranka kot upravičenec je toženo stranko kot garanta prvič pozvala na plačilo zneska iz bančne garancije s pozivom dne 16. 04. 2010, ko je bila bančna garancija še veljavna. Do plačila ni prišlo zaradi več začasnih odredb, ki so toženi stranki prepovedovale, da bi na podlagi bančne garancije izplačala znesek. Po prenehanju učinka zadnje začasne odredbe (04. 02. 2014) je tožeča stranka ponovno pozvala toženo stranko na izplačilo zneska iz garancije.
6. Institut bančne garancije ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe - ZOR) na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. št. 97/07 – OZ-UPB1). Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Garancija mora biti dana v pisni obliki (1083. člen ZOR). Če vsebuje bančna garancija klavzulo „brez ugovora“, „na prvi poziv“ ali besede z enakim pomenom, banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti (1087. člen ZOR).
7. Iz bančne garancije št. GD-6346/07, izdane dne 17. 08. 2007, izhaja, da mora biti zahtevek za unovčitev garancije predložen toženi stranki in mora vsebovati originalno pismo za unovčenje garancije, kot izhaja iz vsebine garancije, ter originalno garancijo št. GD-6346/07. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je toženi stranki poslala pisni poziv dne 16. 04. 2010 z originalnim pismom za unovčenje garancije in z originalno garancijo št. GD-6347/07 v času veljavnosti garancijskega roka. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka tega dejstva ne prereka, oz. navaja nerelevantna dejstva v zvezi z napakami in pomanjkljivostmi v zapisu zahtevka. Na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. 73/07 in spremembe – ZPP) se dejstva, ki jih stranka ne prereka oz. ne prereka obrazloženo, štejejo za priznana. Višje sodišče tako ocenjuje, da so dejstva o pisnem pozivu z dne 16. 04. 2010, predložitvi originalnega pisma za unovčenje garancije in originalne garancije št. GD-6347/07, priznana. Kot izhaja iz garancijske izjave, so omenjene listine pogoj za unovčitev navedene garancije.
8. Pri tem ne držijo trditve tožene stranke, da pogoj iz bančne garancije ni izpolnjen, oz. da tožeča stranka ni dokazala dejstev, ki so navedena v uvodnem delu garancijske izjave. Gre za samostojno bančno garancijo, pri kateri banka kot garant prevzame abstraktno zavezo proti upravičencu. (Kavzalno) razmerje med naročnikom bančne garancije in upravičencem iz bančne garancije se je ne tiče in na garancijsko obveznost do upravičenca nima vpliva, zlasti pa ji ne daje nobenih zahtevkov do upravičenca. Banka kot garant ima pri tem le dolžnost, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji, ki so navedeni v garanciji (III Ips 156/2008 in VSK Cpg 72/2014). Glede na to, da je namen bančne garancije jamstvo garanta za pravilno izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika iz neke pogodbe, je običajno v garanciji opredeljena in zapisana tudi obveznost, zaradi katere se daje garancijo. Vendar pa tega (uvodnega) zapisa, iz katerega izhaja zavarovana obveznost, ni mogoče šteti za pogoj, ki bi spremenil bančno garancijo iz samostojne v odvisno garancijo. Takšen zapis ima zgolj pojasnjevalno naravo in ne predstavlja pogoja za unovčitev garancije (VSK Cpg 72/2014). Glede na povedano je jasno, da so neutemeljene navedbe tožene stranke, zaradi katerih se upira izplačilu. Pri tem trdi, da tožeča stranka ni dokazala primopredaje in obstoja pomanjkljivosti, ki jih naročitelj bančne garancije ni odpravil v garancijskem roku oz. servisiral opreme in brezplačno dobavljal nadomestnih delov. Navedena dejstva so vsebovana v uvodnem zapisu in so pojasnjevalne narave ter niso pogoj za unovčitev samostojne bančne garancije.
9. Glede na obrazloženo je tudi neutemeljeno toženkino upiranje izplačilu, ker tožeča stranka ni dokazala kršitve (zavarovane) obveznosti iz temeljnega posla. Med strankama je nesporno, da gre za garancijo „brez ugovorov“ oz. „na prvi poziv“, kar daje bančni garanciji abstraktno in samostojno naravo, neodvisno od temeljnega posla. To določa tudi 1087. člen ZOR. Ne držijo trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da neodvisnost od temeljnega posla še ne pomeni, da so tudi obveznosti iz temeljnega posla enako ločene od bančne garancije kot sredstva zavarovanja. Bistvo bančne garancije „na prvi poziv“ je ravno abstraktna zaveza in s tem ločenost od obveznosti iz temeljnega posla. To pa omogoča tudi fraudalozno oz. neupravičeno unovčitev bančne garancije (t. i. „unfair calling“). Ta riziko je neločljivo povezan s samostojno bančno garancijo, na kar pa bi morala računati tako naročitelj bančne garancije kot tudi tožena stranka kot garant ob izdaji same garancije. Drugače povedano, ugovor neupravičene unovčitve (zloraba pravice), ki ga smiselno navaja tožena stranka, je neutemeljen že zaradi abstraktne narave bančne garancije, saj ta ugovor glede na konkretne okoliščine primera izvira iz temeljnega posla.
10. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prenehanju obveznosti iz garancije. S tem razlogom je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek. Med strankama je nesporno, da je bil prvi poziv za unovčitev bančne garancije podan v času njene veljavnosti. Garancija pa ni bila honorirana le zaradi začasnih odredb, ki so toženi stranki prepovedovale kakršnokoli izplačilo iz predmetne bančne garancije. Po prenehanju učinkov zadnje začasne odredbe, to je tudi v času prenehanja veljavnosti bančne garancije, pa je tožeča stranka ponovno pozvala toženo k unovčiti zneska iz garancije. Po oceni višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče pojem „zahtevek za izplačilo garancije“ tolmačilo preozko, ker ga je očitno razumelo le kot zahtevek pred sodiščem (tožba). Pri ugotavljanju obstoja/prenehanja obveznosti iz garancije je pomembno le, ali je upravičenec zahteval unovčitev od garanta v času veljavnosti garancije, in ne, kdaj je zahteval sodno varstvo zaradi neizpolnitve. Prav tako na učinek pravočasnosti izjave oz. poziva na unovčitev garancije ne vplivajo morebitne večkratne blokade izplačila zaradi začasnih odredb. Zato je zmotno prvostopenjsko stališče, da tožena stranka kot garant po preteku veljavnosti bančne garancije ni dolžna plačati zneska iz garancije, čeprav je tožeča stranka kot upravičenec zahtevek za unovčenje podala v času garancijske veljave (VSL I Cpg 989/2009).
11. Višje sodišče zaključuje, da je na podlagi neutemeljenih ugovorov tožene stranke in materialnopravno zmotnega stališča sodišča prve stopnje utemeljen zahtevek tožeče stranke. Zaradi tega je skladno z peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo znesek v višini 166.322,84 EUR s pripadki.
12. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, je glede na prvi odstavek 154. člen ZPP tudi upravičena do povračila pravdnih stroškov. Tožeča stranka je na prvi stopnji priglasila nagrado za postopek (tar. št. 3100) v znesku 1.420,90 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v znesku 1.311,60 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20 EUR, skupaj 2.752,50 EUR. Ob povečanju za 22% DDV to znaša 3.358,05 EUR. Priglašena je tudi sodna taksa v znesku 2.781,00 EUR, kar znaša skupaj 6.139,05 EUR pravdnih stroškov z vtoževanimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Višje sodišče je opisane stroške na podlagi 155. člena ZPP štelo kot stroške, ki so bili potrebni za pravdo. S tem razlogom je toženi stranki ob upoštevanju 154. člena ZPP naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.
13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v znesku 1.748,80 EUR in materialne stroške v pritožbenem postopku (tar. št. 6002) v znesku 20 EUR, skupaj 1.768,80 EUR. Ob upoštevanju 22% DDV znaša to 2.157,94 EUR. Tožeča stranka je priglasila tudi sodno takso v znesku 2.781 EUR in tako pritožbeni stroški skupaj znašajo 4.938,94 EUR. Navedene pritožbene stroške je višje sodišče štelo kot stroške, ki so bili potrebni za pritožbeni postopek in jih je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna plačati tožeči stranki (II. točka izreka). Pri tem je potrebo dodati še vtoževane zakonske zamudne obrestmi od zamude dalje do plačila.