Jedro

Tožena stranka je določbe ZBPP uporabila na ta način, da je v konkretni zadevi izčrpno in natančno preizkusila sodbo prvostopenjskega sodišča v povezavi z razlogi, ki jih je pojasnilo drugostopenjsko sodišče glede na vloženo pritožbo. Ob upoštevanju navedenega je ugotovila in pojasnila, zakaj meni, da gre za očitno nerazumno zadevo. Tožnik je v postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev ZVZ in sami ZVZ, ki jo je priložil prošnji, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Iz sodbe višjega sodišča pa izhaja, da je bilo odgovorjeno na vse tožnikove očitke. Tožena stranka je tako tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov za vložitev ZVZ in ni verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K ... z dne 23. 6. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp ... z dne 25. 1. 2017, zaradi kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K ... z dne 23. 6. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu je bila izrečena kazen 11 mesecev zapora. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II K ... zavrnjena. Tožnik je dne 3. 2. 2017 vložil prošnjo za BPP za vložitev ZVZ v zvezi z navedenim postopkom. Meni, da je prišlo v postopku do kršitve kazenskega zakonika - obtožnica in izrek sodbe ne vsebujeta konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu. Podana je tudi bistvena kršitev postopka, ker izreka ni mogoče preizkusiti in kršitev načela „v dvomu v korist obtoženca“. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je ZVZ mogoče vložiti zgolj zaradi v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naštetih kršitev zakona. Ni je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri odločanju pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Kot navaja tožena stranka, je višje sodišče v sodbi odgovorilo na vse navedbe tožnika iz pritožbe. Navedlo je, da je izrek sodbe razumljiv, saj je jasno, kaj se obtožencu (sedaj tožnik) očita in v kakšnih okoliščinah, da ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in da iz opisa dejanja izhaja, da je obtoženec dejanje storil kot sostorilec skupaj s svojim mladoletnim sinom. Tudi glede očitane kršitve načela „v dvomu v korist obtoženca“ je višje sodišče odgovorilo. Po besedah strank se je sodišče odločilo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem obtoženčevega mladoletnega sina, ki je izkoristil pravno dobroto privilegirane priče, zato je stanje glede kvalitete in količine dokazov ostalo nespremenjeno, kar pa ne govori o dvomu glede dokazanosti dejanja in krivde obtoženca. Dejansko gre pri tem očitku v ZVZ za očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev ZVZ. Tožnik torej želi v ZVZ uveljavljati okoliščine, ki jih je že uveljavljal v pritožbi in katere je višje sodišče tudi upoštevalo in se do njih opredelilo oziroma želi ZVZ zaradi okoliščin, ki nakazujejo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka tako meni, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik ni izkazal pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in torej ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP - ni izkazal utemeljenih razlogov za vložitev omenjenega izrednega pravnega sredstva in realno ni pričakovati, da bi z ZVZ uspel. 3. Tožnik s tožbo zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov. V tožbi navaja, da je tožena stranka zavrnila prošnjo za BPP za vložitev ZVZ. Skladno s stališčem prof. dr. Mitje Deisingerja mora izrek kazenske sodbe vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, sicer obsodilna sodba ni mogoča. Če v tenorju obtožnega predloga ni konkretiziranih znakov kaznivega dejanja, je podana pravna podlaga za ustavitev kazenskega postopka. Sodnik mora ugotoviti, ali opis kaznivega dejanja vsebuje konkretne zakonske znake kaznivega dejanja. Če ni opisa sostorilstva, je možna le oprostilna sodba. Tudi prof. dr. Marijan Pavčnik je zavzel stališče, da morata biti konkretni in zakonski dejanski stan navedena že v tenorju obtožnice in nato še v izreku. Izrek in utemeljitev sta pomenska celota, kar pa še ne pomeni, da se lahko vsebino izreka prenaša v utemeljitev, saj se pravnomočnost razteza le na izrek. Upoštevaje obe stališči, ni moč vnaprej trditi, da zadeva nima razumnih izgledov za uspeh. Sodišče je samo iskalo dodatne dokaze, s katerimi bi potrdilo obsodilno sodbo, kar predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja in ne le uveljavljanje napačnega dejanskega stanja.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter sloni na pravilni pravni podlagi 24. člena ZBPP, na katerega se sklicuje tožena stranka. Po navedeni določbi se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Oba pogoja morata biti kumulativno izpolnjena. Po določbi tretjega odstavka tega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Gre za vprašanje ali je v posameznem primeru razumno v postopku vlagati določena pravna sredstva, kot v obravnavanem primeru ZVZ, ki jo želi vložiti tožnik.

7. Sporna odločitev je utemeljena s presojo, da tožnik v postopku z ZVZ nima možnosti za uspeh in zato objektivnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Presoja je prepričljivo in izčrpno obrazložena tako v pravnem kot tudi v dejanskem pogledu. ZVZ je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Tožena stranka se je v svoji obrazložitvi pravilno sklicevala na 420. člen ZKP, po katerem se sme vložiti ZVZ le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme vložnik ZVZ sklicevati na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka je navedene določbe uporabila na ta način, da je v konkretni zadevi izčrpno in natančno preizkusila sodbo prvostopenjskega sodišča v povezavi z razlogi, ki jih je pojasnilo drugostopenjsko sodišče glede na vloženo pritožbo. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka ugotovila in pojasnila, zakaj meni, da gre za očitno nerazumno zadevo. Tožnik je v postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev ZVZ in sami ZVZ, ki jo je priložil prošnji, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Iz sodbe višjega sodišča pa izhaja, da je bilo odgovorjeno na vse tožnikove očitke. Tožena stranka je tako tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov za vložitev ZVZ in ni verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ. Zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP na navedeni pravni podlagi (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

8. Ker tožbeni ugovori po navedenem niso utemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 10. V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.