Jedro

Do "nove" oziroma "dodatne" odškodnine bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi bilo v izvedeniškem mnenju ugotovljeno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po obsegu in naravi tako, kakršnega ob prejšnjem odločanju o odškodnini za bodočo škodo po normalnem teku stvari gotovo ni bilo mogoče pričakovati. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala le z dejstvom nastanka nove škode, kar pa za ponovno prisojo "dodatne" odškodnine ne zadošča. Zatrjevati (in seveda dokazati) bi namreč tudi morala, da gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma, da gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.3.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu kot neutemeljen zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 6.500,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je spremenilo dejansko stanje. Tega pa brez obravnave ne bi smelo narediti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilne so ugotovitve prvostopnega sodišča, da se je pri tožeči stranki zdravstveno stanje poslabšalo, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja je tožnik trpel nove neugodnosti, bil je ponovno v bolniškem staležu, pojavilo pa se je tudi mravljinčenje, ki je zelo neugodno in je stalno prisotno. Tega mravljinčenja drugostopno sodišče sploh ne omenja. Pravno napačno je stališče drugostopnega sodišča, da 5 % dodatno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti ne predstavlja nove nepremoženjske škode. V čem se kaže dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je razvidno iz izvedeniškega mnenja, ki ga revizija skoraj v celoti povzema.

Tožnik ima dodatne težave tudi pri košnji 200 m2 velike zelenice ob hiši. Večje težave se zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja pojavljajo tudi pri vsakodnevni hoji v trgovino in ob sprehodih.

Zaradi ugotovljenih neugodnosti, ki so bile povezane z dodatnim zdravljenjem, 5 % dodatnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, dodatne okrajšave noge za 1 cm in sedanjega ter bodočega mravljinčenja v desni nogi, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožeči stranki za dodatno nepremoženjsko škodo prisojenih še zahtevanih 1.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 1995 dalje do plačila. Toženo stranko naj se obsodi tudi na plačilo stroškov postopka.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je drugostopno sodišče brez obravnave ugotavljalo nova dejstva, ki jih prvostopno sodišče ni ugotovilo, je zmotna. Sodišče druge stopnje je namreč v celoti sprejelo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, kar je v razlogih svoje sodbe tudi izrecno zapisalo (zadnji odstavek na tretji strani in prva dva odstavka na četrti strani razlogov drugostopne sodbe). Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki jih je ugotavljalo izključno sodišče prve stopnje, pa je naredilo drugačne materialnopravne zaključke. Z drugačno materialnopravno presojo pravnoodločilnih dejstev, pa bistvene kršitve pravdnega postopka ni moglo zagrešiti. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka že tretjič zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi bila posledica poškodb zadobljenih v nesreči, do katere je prišlo 25.10.1976. Zatrjuje, da je v letih 1991 in 1992 prišlo do nastanka nove škode, za katero doslej še ni dobila denarnega zadoščenja.

Za vso škodo, ki jo oškodovanec pretrpi do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (v obravnavanem primeru je bilo to do dne 9.6.1982, ko se je zaključila obravnava v zadevi opr. št. S 150/82 pred takratnim sodiščem združenega dela v C.), odškodnina zapade do tega trenutka (1. odstavek 326. člena ZPP) in jo zato obravnavamo kot preteklo škodo, odškodnino za morebitno nadaljnjo škodo pa sodišče lahko prisodi ob pogojih iz 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. V tej določbi je kritje za prisojo vseh bodočih, do konca glavne obravnave še ne zapadlih nepremoženjskih škod. V postopku pred tedanjim sodiščem združenega dela je bila tožeči stranki priznana odškodnina za do konca obravnave zapadlo škodo (pretekla škoda) kot tudi za bodočo škodo (zavrta gibljivost, omejeno iztegovanje in pritegovanje, skrajšanje desne noge, občutljivost, omejena mobilnost, dodatni napori pri opravljanju poklica itd. - glej razloge na drugi strani odločbe sodišča druge stopnje opr. št. S 150/82 z dne 11.11.1982), za katero je bilo takrat ob normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti.

V postopku, ki je predmet revizijskega preizkusa, je bilo ugotovljeno, da se je tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo (obseg poslabšanja je razviden iz ugotovitev prvostopnega sodišča, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, in glede katerih tudi drugostopno sodišče ni imelo nobenih pomislekov), vendar pa po presoji revizijskega sodišča le objektivno dejstvo poslabšanja zdravstvenega stanja še ne zadošča za prisojo dodatnega denarnega zadoščenja. Do "nove" oziroma "dodatne" odškodnine bi bil namreč tožnik upravičen le v primeru, če bi bilo v izvedeniškem mnenju ugotovljeno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po obsegu in naravi tako, kakršnega ob prejšnjem odločanju o odškodnini za bodočo škodo po normalnem teku stvari gotovo ni bilo mogoče pričakovati. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala le z dejstvom nastanka nove škode, kar pa za ponovno prisojo "dodatne" odškodnine ne zadošča. Zatrjevati (in seveda dokazati) bi namreč tudi morala, da gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma, da gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti. Tega pa tožeča stranka ni storila. Že iz tega razloga njenemu zahtevku za prisojo ponovnega denarnega zadoščenja sodišči druge in prve stopnje ne bi mogli ugoditi.

Kljub temu, da je izhodišče drugostopnega sodišča v izpodbijani sodbi deloma drugačno od izhodišča, ki je opisano v prejšnjem odstavku obrazložitve, pa je ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev njegova odločitev vseeno materialnopravno pravilna. Dodatno in neprijetno mravljinčenje povzroča pri tožniku bolečine, ki pa jih ima neprestano že od leta 1982 (kontinuirane bolečine in tedaj kontinuirana bodoča škoda) in je zaradi teh bolečin že prejel odškodnino. Obseg in narava ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja pa sta tolikšna, da je, zlasti ob upoštevanju izpovedbe tožnika samega, ki "razen bolečin drugih težav nima" - izpovedba na obravnavi 2.3.1995 - na katero v izpodbijani sodbi utemeljeno izrecno opozarja tudi drugostopno sodišče - 5. odstavek na 4. strani drugostopne sodbe - pravno pravilna tudi presoja pritožbenega sodišča, da ne gre za novo škodo, ki bi bila pravno upoštevna v smislu določb 200. in 203. člena ZOR.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).