Jedro

Ker iz predloga ne sledi verjetni obstoj terjatve, je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Iz kazenske sodbe zoper fizično osebo, ki naj bi bila lastnik dolžniške firme, ne izhaja, da bi bili upniki oškodovanci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katerim je upnik zahteval, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 760.000 DEM dolžnikovemu dolžniku prepove plačilo zneska, ki ga dolguje dolžniku do višine terjatve upnikov ali kako drugače s tem denarjem razpolaga. Zahtevalo je tudi, da se dolžniku prepove izterjati svojo terjatev do dolžnikovega dolžnika.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnik. Če sodišče meni, da ni dovolj pojasnjen obstoj terjatve in nevarnost, bi moral zahtevati dodatne navedbe in dokazila. V predlogu je bilo navedeno, da je obsojena fizična oseba dr. H. K., edini in izključni lastnik firme dolžnika in zato ima kazenska sodba zoper edinega lalstnika za posledico odškodninsko odgovornost pravne osebe. Pravna oseba odgovarja za škodo s svojim dobroimetjem. Dobroimetje pa so posojla, ki jih je dr. H. K. izplačala dolžnikovemu dolžniku na področju Slovenije. Pred izplačilom posojila je pravna oseba zahtevala, da so dolžniki svoj dolg zavarovali z izvršljivo notarsko izjavo. Zmotno je stališče sodišča, da mora upnik dokazati obstoj nevarnosti. Tega ni mogoče prevaliti na nobeno od strank. Upnik je predlagal zaslišanje priče, kar bi sodišče lahko opravilo preko zaprošenega sodišča. Priča se je udeleževala sestanka upnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pravilno pri odločitvi oprlo na določbo 265. člena Zakona o izvršilnem postopku, ki je veljal v času odločanja. Pogoj za izdajo začasne odredbe je v vsakem primeru, da upnik dokaže verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil iztrjavo s tem, da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njim razpolagal. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če dokaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Nevarnost pa je vselej podana, če ne bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Upnik je predlagal izdajo začasne odredbe proti družbi (oznaka dolžnika GmbH). Podlaga predloga je bila, da so upniki z dolžnikom sklenili posojilne pogodbe, po kateri so upniki dolžniku plačali 20 % zneska posojila, ki so ga nameravali dobiti. Upnik je tudi trdil, da je edini lastnik podjetja dr. H. K., ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kreditnih poslov goljufivega značaja. To upnik navaja, da je dolžnik označenim trem dolžnikovim dolžnikom izplačal 231.000 DEM in da je to storil na podlagi ničnih pravnih poslov. Nato trdi, da je dolžnik pričel od teh dolžnikovih dolžnikov izterjevati denar, ki so ga dobili na podlagi goljufivih kreditnih poslov. Nadalje trdi, da predlaga začasno odredbo zato, ker obstaja nevarnost, da bo dolžnik iz teh goljufivih poslov prejel denar. Edina dokaza v tej smeri sta bila prevod kazenske sodbe zoper dolžnika in zaslišanje priče V. F. M. (primerjaj list. št. 2).

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je na podlagi teh navedb in predloženih dokazov sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da upnik ni dokazal verjetnosti svoje terjatve. V sodbi, na katero se sklicuje predlog (list. št. 2), ni bil kaznovan dolžnik, to je podjetje kot pravna oseba, ampak fizična oseba in sicer dr. H. K. (priloga A 22). Iz kazenske sodbe tudi ne izhaja, da bi bili označeni kot oškodovanci ravno upniki iz te zadeve.

Za odločitev v tej zadevi je imelo sodišče prve stopnje dovolj podatkov. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pozvati upnike, da dodatno dokazujejo svoje trditve. Predlog je vseboval vse, kar je treba po določbi 35. člena ZIP v zvezi z 244. členom ZIP po določbi 26. člena tudi ni treba, da sodišče opravi narok, saj je že iz vlog in priloženih listin ugotovilo, da upnik ni dokazal verjetnosti terjatve. Samo dejstvo, da je obsojen v kazenskem postopku lastnik firme, brez drugih dokazov o tem, da je obsojen ravno za goljufivo ravnanje v zvezi z upniki in ob tem, da predlog ne trdi, da gre za direktorja ali uslužbenca družbe, ne more biti dovolj niti za stopnjo verjetnosti, za izdajo začasne odredbe. Ni odveč pripomniti, da pritožnik ves čas zatrjuje, da gre za ravnanje lastnika podjetja in ne direktorja oziroma uslužbenca dolžnika.

V pritožbi upniki kot novoto pojasnjujejo, kaj naj bi predlagana priča povedala. Ta naj bi povedala, da se je udeleževala sestankov upnikov v pisarni odvetnika K., ki je razložil navzočim, da bo začel z izterjavo posojil, katere je izplačal dolžnik dolžnikovim dolžnikom v Sloveniji. Te navedbe pa kažejo, da priča ne more povedati nič takega, kar bi se nanašalo na verjetnost zatrjevane terjatve, ampak se bi ta izpoved nanašala le na zatrjevano nevarnost v pomenu 265. člena ZIP.

Ker je za izdajo začasne odredbe treba ugotoviti kot pogoj verjetnost obstoja terjatve, ta dokaz ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje pritožniku v korist. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kritve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. člen ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP).