Jedro

Stališče, da presoja pravilnosti točkovanja stanovanja ne spada v sodno pristojnost, je napačno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških (2. točka izreka) spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti 366,28 EUR (namesto 421,36 EUR) pravdnih stroškov, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi I 2001/02967-2 z dne 28. 3. 2001, v manjšem delu, še posebej glede teka zakonskih zamudnih obresti je sklep o izvršbi razveljavilo, toženki pa je tudi naložilo, da mora tožnici v 8 dneh plačati 421,36 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Poudarja, da je v celotnem kritičnem obdobju najemnino plačevala, kar pomeni, da v stanovanju ni bivala brezplačno. Vztraja, da razlika med višino uporabnine, ki jo zahteva tožnica, in višino najemnine, ki jo je plačevala toženka, izhaja iz različno opredeljene kvadrature stanovanja. Toženka je plačevala toliko, kot bi sicer morala plačati za stanovanje v izmeri 48 m2. Toženka ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da preverba točkovne opredelitve stanovanja (osnova za to pa je izmera stanovanja) ne spada v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je prehitro sprejelo stališče tožnice, da je dejanska velikost stanovanja 54,19 m2 in da je zato uporabnina pravilno obračunana.

Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, saj meni, da je znesek obresti že dosegel glavnico, zato bi moralo sodišče tek zakonskih zamudnih obresti omejiti.

Toženka tudi izpodbija višino odmerjenih pravdnih stroškov, ker je sodišče tožnici za narok 19. 9. 2007 in za narok 2. 7. 2008 priznalo po 50 točk za trajanje narokov, do česar ni upravičena, saj nobeden od narokov ni trajal več kot pol ure.

Toženka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica zahteva plačilo zneskov, ki naj bi potrditvah toženke predstavljali razliko med neprofitno najemnino za stanovanje v izmeri 48 m2 (ki naj bi jo redno plačevala) in neprofitno najemnino za stanovanje v izmeri 54,19 m2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v kritičnem obdobju brez pravnega naslova uporabljala tožničino stanovanje. Pojasnilo je, da je neprofitna najemnina najnižja možna korist, ki jo lahko nekdo ima od stanovanja, ugotovilo, da je toženka ni (v celoti) plačevala in da ni uspela dokazati, da je plačala kaj več, kot je tožnica pri izračunu uporabnine upoštevala. Poleg tega pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da presoja pravilnosti točkovanja stanovanja ne spada v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče soglaša s toženkino pritožbeno navedbo, da je zadnje stališče sodišča prve stopnje napačno. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 3. odstavka 121. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ki pa ureja drug pravni položaj - vprašanje točkovanja stanovanja za potrebe določitve kupnine pri privatizaciji stanovanja. V tej zadevi pa je tožnica kot (najenostavnejši in zato najbolj ekonomičen) način ugotovitve prikrajšanja oz. na drugi strani okoriščenja zaradi toženkine uporabe stanovanja izbrala neprofitno najemnino. Nič ne preprečuje sodišču presoje, ali je po izbrani metodi izračunana neprofitna najemnina, izračunana pravilno.

Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati vtoževane zneske, pravilna. Kadar nekdo uporablja tujo stvar, mu mora v skladu z določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (1) nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe te stvari. Korist od uporabe stanovanja pa je vselej večja od neprofitne najemnine. Utemeljen bi bil zahtevek na plačilo profitne oz. tržne najemnine za sporno stanovanje (kar je v svojih trditvah poudarjala tudi tožnica). Slednja pa je, kot je splošno znano, vsaj dvakrat višja od neprofitne najemnine za isto stanovanje in torej tudi bistveno višja od razlike, ki naj bi jo po toženkinih (sicer glede višine nekonkretiziranih) trditvah povzročilo to, da je tožnica neprofitno najemnino obračunavala za stanovanje v izmeri, za katero toženka meni, da je za približno 6 m2 prevelika.

Zavrnitev toženkinega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke, da bi ta preveril izmero in pravilnost točkovanja spornega stanovanja, je torej pravilna, saj glede na opisano, vprašanje natančne izmere in pravilnosti točkovanja po Pravilniku o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, ni bistvenega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku.

Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari torej ni utemeljena.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede teka obresti od stroškov izvršilnega postopka. V zvezi s temi je v zadnji alineji na drugi strani izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje jasno sklenilo, da obresti tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti; na zadnji strani obrazložitve sodbe pa obrazložilo, da to pomeni, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od izdaje sklepa o izvršbi ter jih priznalo šele po poteku 8 dnevnega paricijskega roka, ki pa je vezan na vročitev sodbe in ne na vročitev sklepa o izvršbi. Zamudne obresti torej še niso mogle doseči glavnice.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožnici napak priznalo dvakrat po 50 točk za trajanje narokov za glavno obravnavo, ki niso trajali več kot 30 minut. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 7. člena Odvetniške tarife, po kateri pripada za porabljen čas med zastopanjem na narokih odvetniku (oz. v zvezi z določbo 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu le-temu) poleg plačila za zastopanje po 50 točk za vsake začete druge in nadaljnje pol ure. To pomeni, da tožnici za naroke, ki niso trajali več kot pol ure, odmena za porabljeni čas ne pripada. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi v skladu s pritožbenim predlogom ugodilo in prisojeni znesek stroškov znižalo za 55,08 EUR.

V preostalem delu je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo in v nespremenjenem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženka je s pritožbo uspela le v majhnem in akcesornem delu, zato sama krije pritožbene stroške.

(1) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001).