Jedro

Namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na promet nepremičnin od davčne osnove 5 520,00 EUR po stopnji 2% v znesku 110,40 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila dne 28. 9. 2015 predložena napoved za odmero davka na promet nepremičnin in listina o pravnem poslu z dne 17. 7. 2015, s katerim je tožeča stranka prodala nepremičnino parc. št. 141/1, k.o. ... za znesek 5 520,00 EUR. Ob sklicevanju na določbe Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) davčni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru tožeča stranka sklenila z A.A. in B.B. sodno poravnavo (opr. št. ... z dne 17. 7. 2015), s katero je prenesla na omenjeni osebi solastniški delež do 106/1000 in s tem lastninsko pravico na nepremičnini za izplačilo 5 520,00 EUR. V odmernem postopku je bila ugotovljena vrednost nepremičnine v že omenjenem znesku. Ker je po določbah ZDavP-2 obdavčen vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, je tožeča stranka zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin od davčne osnove v višini 5 520,00 EUR in po predpisani stopnji 2% ter s tem v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ko je tožeča stranka na drugega solastnika prenesla svoj delež na nepremičnini in v zameno prejela plačilo. Stranke pri sklepanju sodne poravnave res niso v prvi vrsti izhajale iz namena prodaje deleža na nepremičnini, pač pa so nameravale na ta način razrešiti dolgoletne spore glede lastniških razmerij na nepremičnini. Vendar pa davčnopravne posledice v smislu 3. člena ZDPN-2 niso vezane na namen sklenitve pogodbe oziroma sodne poravnave, temveč na izvedbo pravnega posla, s katerim se odplačno prenašajo nepremičnine ali deleži na nepremičninah. Zato je obdavčitev posledica dejstva, da je bil odplačno opravljen prenos lastniškega deleža na nepremičnini s strani tožeče stranke na drugo stranko (sodne poravnave), kar nesporno izhaja iz spisov zadeve. Jasno je določena tudi vrednost, ki jo je druga stranka za nepremičnino plačala. Iz sodne poravnave pa je razvidno tudi, da gre za plačilo za preneseni solastniški delež in ne za odškodnino, kot se navaja v pritožbi.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi vztraja, da namen odsvojitve ni bil prodaja solastnega deleža na nepremičnini v smislu prodajne pogodbe, ampak zgolj mirna rešitev dolgoletnih sporov med tožečo stranko in A.A. oziroma njenim partnerjem. Zato bi moral davčni organ to upoštevati in šteti, da je šlo pri prenosu solastnega deleža le za odmeno oziroma odškodnino.

5. V stavbi namreč lastninska upravičenja in posest prostorov niso ustrezno urejena in je zato prihajalo do različnih sporov med posestniki in lastniki stavbe, med drugim tudi med tožečo stranko kot solastnico in A.A. in njenim partnerjem. Tako je nastal spor glede določenega prostora v stavbi o tem, kdo je lastnik in komu prostor dejansko pripada. Spor je trajal več let in prišlo je tudi do postopka zaradi motenja posesti, v katerem tožeča stranka ni mogla uveljaviti svojih upravičenj in je zato stanje postalo nerešeno in obenem nevzdržno. Zato je bila tožeča stranka prisiljena vložiti tožbo na izpraznitev in izročitev prostora, ki sta ga zasedali omenjeni osebi in v tem postopku je nato prišlo do sporazuma, da se zadeva reši s sodno poravnavo. Tako je šlo v tem primeru dejansko za ureditev solastnih razmerij v skladu z dejansko uporabo in posestjo stavbe in ne za klasično prodajo in s tem za odplačen prenos lastninske pravice in zato po mnenju tožeče stranke ni podlage za plačilo davka na promet nepremičnin, kot to nepravilno ugotavljata oba davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po 3. členu ZDPN-2 se davek plačuje od prometa nepremičnin. Promet nepremičnin po tem zakonu je vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, razen v tistih primerih, za katere zakon izrecno določa, da se davek ne plača. Po zakonu torej ni pomembno, za kakšne vrste posel gre, oziroma kakšna je pravna podlaga za prenos. Bistveno je, da se prenaša lastninska pravica na nepremičnini in da se lastninska pravica prenaša odplačno.

9. V konkretnem primeru se na podlagi sklenjene sodne poravnave nesporno prenaša lastninska pravica na (idealnem) deležu nepremičnine. Spora tudi ni o tem, da se tožeči stranki za to izplača dogovorjena (proti)vrednost njenega deleža na nepremičnini. Obenem pa je očitno, da ne gre za nobenega od primerov iz 10. člena ZDPN-2, v katerih se davek ne plača. Tudi sodišče zato, enako kot tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za obdavčen promet nepremičnin po citiranem zakonu in da je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

10. Razlogi tožbe ne prepričajo o nasprotnem. Kot sledi iz citirane zakonske ureditve in kot pravilno poudari že drugostopenjski davčni organ, namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba skladna z zakonom, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave, saj je dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, med strankama nesporno.