Jedro

V primeru, kjer gre za izpodbijanje akta, izdanega v postopku davčne izvršbe in je v skladu z Zakonom o davčnem postopku predvideno dvostopenjsko odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, je predmet izpodbijanja v primeru, če organ druge stopnje pritožbo zavrne, odločitev o pravici, obveznosti in pravni koristi, vsebovana v odločbi organa prve stopnje.

Zato se lahko kot upravni akt v upravnem sporu izpodbija le prvostopenjska odločba, odločba druge stopnje pa ne.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka postopek s pritožbo tožeče stranke in postopek z ugovorom dolžnikovega dolžnika združila v en postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-556148/2015-40 09-700-01 z dne 16. 2. 2016 (1. točka izreka) in delno ugodila ugovoru dolžnikovega dolžnika tako, da je citirani sklep v delu, ki se nanaša na terjatev v znesku 278.383,00 EUR odpravila, v preostalem delu pa ugovor zavrnila (2. točka izreka). S 3. točko izreka je zavrnila zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

2. S citiranim prvostopnim sklepom je davčni organ odločil, da se zoper tožečo stranko opravi davčna izvršba z rubežem denarnih terjatev, ki jih ima do družbe A.. Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila z ugotovitvijo, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo na tožnikovo terjatev do višine 346.617,00 EUR in da je prvostopni organ v skladu z zakoni odločil pravilno.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega predpisa, napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V nadaljevanju navaja, da je dne 3. 3. 2017 že vložila tudi posebno tožbo zoper prvostopenjski sklep o davčni izvršbi. Ker gre za isto dejansko stanje, kot v upravnem sporu zoper prvostopenjski sklep, predlaga, da se oba spora obravnavata skupaj in se v tej tožbi tudi sklicuje na vse tožbene navedbe in vloge, ki jih je navajala v tožbi zoper citirani prvostopenjski sklep vložen dne 3. 3. 2017. Pojasnjuje, da je bila odločba FURS št. DT 0610-3161/2014-78 (01321-36) z dne 22. 7. 2015, ki je predstavljala izvršilni naslov in podlago za izdajo citiranega prvostopnega sklepa odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek. Navedeno bi torej moralo imeti za posledico tudi odpravo posledic citiranega prvostopenjskega sklepa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe v 1. in 3. točki izreka in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Meni, da predmetno zadevo sodišče ne bi smelo obravnavati ločeno od tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka zoper citirani sklep z dne 16. 2. 2016 in ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. II U 108/2017. 5. Tožba ni dovoljena.

6. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitostih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitostih drugih aktov pa odloča sodišče samo, če tako določa zakon. Skladno z navedenim se torej v upravnem sporu zmeraj izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akti po tem zakonu torej niso tisti akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta. Upravni akti v smislu tega zakona prav tako niso akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki samo posegajo v veljavnost upravnega akta in ne pomenijo zaključka odločanja o zadevi (akt samo odpravijo in vrnejo v ponovni postopek odločanja) oziroma, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta (odločba, s katero se zavrne pritožba). Namen upravnega spora je namreč varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami organov, ki posegajo v njegov pravni položaj, ne pa presoja pravilnosti instančnega odločanja upravnih in drugih pristojnih organov. Povedano drugače: upravni spor je sodni nadzor nad zakonitostjo odločitev o pravicah, obveznostih ter pravnih koristih strank, in ne nad pravilnostjo izvrševanja instančnega nadzora s strani drugostopenjskih organov, tako da cilj upravnega spora ni odprava odločbe o pritožbi v postopku izdaje upravnega akta in s tem povezano navodilo, kako je treba o tej pritožbi pravilno odločiti, temveč odprava ali sprememba tistega akta, ki po vsebini odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, torej upravnega akta (GV Založba, Ljubljana 2008, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, str. 31in 32).

7. V primeru, kjer gre za izpodbijanje akta, izdanega v postopku davčne izvršbe in je v skladu z Zakonom o davčnem postopku predvideno dvostopenjsko odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, je predmet izpodbijanja v primeru, če organ druge stopnje pritožbo zavrne (kot je to v obravnavanem primeru storila tožena stranka), odločitev o pravici, obveznosti in pravni koristi vsebovana v odločbi organa prve stopnje. Zato se lahko kot upravni akt v upravnem sporu izpodbija le prvostopenjska odločba, odločba druge stopnje pa ne. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo, s katero tožeča stranka izrecno izpodbija drugostopenjski akt, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 8. Sodišče še pojasnjuje, da je tako iz tožbenih navedb in tudi iz podatkov U vpisnika naslovnega sodišča razvidno, da je tožeča stranka vložila tudi posebno tožbo, s katero izpodbija prvostopenjski sklep in je v U vpisniku vpisana pod zadevo II U 108/2017. 9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.