Jedro

Upravni postopek določitve operaterja s pomembno tržno močjo uvede Agencija po uradni dolžnosti, če po predhodnih analizah upoštevnih trgov ugotovi, da trg ni dovolj konkurenčen (1. odstavek 22. člena ZEKom). Uvede ga zoper tistega operaterja, glede katerega ekonomski izsledki analize pokažejo, da ima položaj, enakovreden prevladujočemu položaju (1. odstavek 19. člena ZEKom). Takemu operaterju naloži obveznosti iz 23. - 30. člena ZEKom (2. odstavek 22. člena ZEKom). Gre torej za postopek z eno stranko - tistim operaterjem, ki ga Agencija določi za operaterja s pomembno tržno močjo. V določbi 21. člena ZEKom je predpisano analiziranje v časovnih intervalih do enega leta, ni pa določeno časovno obdobje, ki se analizira. Pri presojanju meril obstoja pomembne tržne moči Agencija upošteva merila, ki so določena v 4. odstavku 19. člena ZEKom, ki niso kumulativne narave. Iz 2. odstavka 22. člena ZEKom izhaja, da mora Agencija naložiti operaterju s pomembno tržno močjo vsaj eno izmed obveznosti iz 23. do 30. člena ZEKom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je na upoštevnem trgu Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg) tožeča stranka operater s pomembno tržno močjo (1. točka izreka) in ji naložila: - v 2. točki izreka odločbe obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe, v okviru katere: ugodi vsem razumnim zahtevam za dostop do omrežnih elementov oziroma naprav v okviru svojega javnega mobilnega telefonskega omrežja, ki so nujno potrebni za zaključevanje govornih klicev v tem omrežju; zagotovi odprt operaterski dostop do tehničnih vmesnikov, protokolov ali drugih pomembnih tehnologij, ki so nujno potrebni za zaključevanje govornih klicev v tem omrežju; zagotovi operaterski dostop do sistemov za podporo obratovanju ali podobnih sistemov programske opreme, ki so potrebni za zagotovitev pravične konkurence pri izvajanju storitve zaključevanja govornih klicev v tem omrežju; se v dobri veri pogaja z operaterji, ki zahtevajo dostop do javnega mobilnega telefonskega omrežja zaradi zaključevanja govornih klicev v tem omrežju; ne zavrne že odobrenega dostopa do javnega mobilnega telefonskega omrežja v delu, ki je potreben zaradi zaključevanja govornih klicev v tem omrežju (pravna podlaga za navedene obveznosti so 1., 5., 8., 2. in 3. točka 2. odstavka 26. člena Zakona o elektronskih komunikacijah, v nadaljevanju: ZEKom); - v 3. točki izreka odločbe obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja, v okviru katere zagotavlja uporabo enakovrednih pogojev zaključevanja govornih klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju v enakovrednih okoliščinah za druge operaterje, ki zagotavljajo enakovredne storitve in zagotavljati drugim operaterjem enako kakovostne storitve in informacije v zvezi z zaključevanjem govornih klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju pod enakimi pogoji kot za svoje storitve (pravna podlaga za naložene obveznosti sta 1. in 2. točka drugega odstavka 24. člena ZEKom); - v 4. točki izreka odločbe obveznost zagotavljanja preglednosti, v okviru katere objavi na svoji spletni strani pogoje (tehnične specifikacije, cene in druge pogoje), ki jih je potrebno izpolniti za dostop do svojega javnega mobilnega telefonskega omrežja, za zaključevanje govornih klicev v tem omrežju, v roku 90 dni od dokončnosti te odločbe (pravna podlaga naložene obveznosti je prvi odstavek 23. člena ZEKom); - v 5. točki izreka obveznost glede cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, v okviru katere: do 1. 1. 2008 oblikuje stroškovno naravnane cene zaključevanja govornih klicev v svojem omrežju tako, da le-te temeljijo na preteklih stroških in metodi popolno alociranih stroškov (1. alinea); v 60 dneh od dokončnosti odločbe vzpostavi, za podporo stroškovni naravnanosti cen, sistem stroškovnega računovodstva, ki temelji na preteklih stroških in metodi popolno alociranih stroškov ter v nadaljnjih 60 dneh zagotovi revidiranje tega sistema ter objavi na svoji spletni strani opis vzpostavljenega sistema stroškovnega računovodstva, ki bo prikazoval glavne kategorije, po katerih se stroški razvrščajo v skupine in pravila za razporeditev stroškov, skupaj s poročilom revizorja in o objavi obvesti toženo stranko najkasneje 5 delovnih dni pred objavo (2. alinea); v 60 dneh od dokončnosti odločbe, nato ponovno 1. 12. 2006, izračuna cene zaključevanja govornih klicev v svojem omrežju na podlagi preteklih stroškov in metode popolne alokacije stroškov ter toženi stranki predloži stroškovno dokumentacijo in podrobno kalkulacijo tako izračunanih cen zaključevanja govornih klicev, iz katere bodo razvidni vsi elementi cene, vključno s stroškovno strukturo lastne cene (3. alinea); v 120 dneh od dokončnosti odločbe, nato ponovno 1. 2. 2007, zagotovit revidiranje izračunanih cen iz prejšnje alinee s strani pooblaščenega revizorja ter toženi stranki predloži mnenje revizorja (4. alinea). Pravna podlaga za naložene obveznosti je 27. člen ZEKom; - v 5. 1. točki izreka obveznost, da oblikuje cene zaključevanja govornih klicev iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji v svoje omrežje tako, da: v 120 dneh od dokončnosti odločbe ceno zaključevanja govornih klicev iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji v svoje omrežje zniža za toliko, da se bo s tem razlika med ceno zaključevanja govornega klica iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji, ki velja na dan dokončnosti odločbe in izračunano in revidirano stroškovno usmerjeno ceno iz tretje alinee 5. točke izreka zmanjša za 30%; do 1. 2. 2007 ceno zaključevanja govornih klicev iz telefonskih omrežij na fiksni lokaciji v svoje omrežje ponovno zniža, in sicer za toliko, da se bo s tem razlika med zadnjo veljavno ceno zaključevanja govornega klica iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji in zadnjo izračunano in revidirano stroškovno usmerjeno ceno iz tretje alinee 5. točke izreka zmanjšala za 20 %; do 1. 1. 2008 oblikuje stroškovno naravnane cene zaključevanja govornih klicev iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji v svoje omrežje tako, da le-te temeljijo na preteklih stroških in metodi popolno alociranih stroškov.

- V 5. 2. točki izreka obveznost, da v skladu s prvo alinejo 5. točke izreka oblikuje cene zaključevanja govornih klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij v svoje omrežje tako, da pri vsakem spreminjanju cen zaključevanja govornih klicev iz javnih telefonskih omrežij v svoje omrežje upošteva obveznost približevanja cen zaključevanja govornih klicev iz drugih javnih mobilnih telefonskih omrežij stroškovno naravnanim cenam zaključevanja govornih klicev v svojem omrežju, ki temeljijo na preteklih stroških in metodi popolno alociranih stroškov ter da do 1. 1. 2008 oblikuje stroškovno naravnane cene zaključevanja govornih klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij v svoje omrežje po preteklih stroških in metodi popolno alociranih stroškov.

- v 6. točki izreka odločbe obveznost ločitve računovodskih evidenc, v okviru katere začne v 60 dneh od dokončnosti navedene odločbe voditi ločene računovodske evidence za dejavnost, povezano z zaključevanjem govornih klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju, ločeno od računovodskih evidenc za ostale dejavnosti in zagotovi preglednost svojih grosističnih cen (pravna podlaga navedene obveznosti sta prvi in drugi odstavek 25. člena ZEKom).

V obrazložitvi odločbe tožena stranka pojasnjuje, da mora v skladu z 21. členom ZEKom (Uradni list RS, št. 43/04 in 86/04) v sodelovanju z organom, pristojnim za varstvo konkurence, v rednih časovnih intervalih analizirati trge, ki so določeni s Splošnim aktom o določitvi upoštevnih trgov (Uradni list RS, št. 77/04, v nadaljevanju: Splošni akt). Tožena stranka je v skladu s tem po uradni dolžnosti izvedla analizo upoštevnega trga "Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih omrežjih (medoperaterski trg)". Na podlagi izsledkov analize se naložijo, spremenijo, ohranijo ali razveljavijo obveznosti iz 23. do 30. člena ZEKom. Regulativni okvir na področju elektronskih komunikacij v Evropski uniji in ZEKom predvidevata tristopenjski proces v postopku določitve operaterja s pomembno tržno močjo in naložitve obveznosti z namenom odpravljanja motenj na ne dovolj konkurenčnem trgu. Prvi korak vsebuje določitev upoštevnih trgov. Tožena stranka je s tem namenom sprejela Splošni akt. V drugem koraku tožena stranka v sodelovanju z Uradom za varstvo konkurence opravi analizo upoštevnega trga, v kateri ugotavlja, ali na trgu obstaja učinkovita konkurenca. V primeru, da na trgu ni učinkovite konkurence, tožena stranka v tretjem koraku v upravnem postopku določi operaterja s pomembno tržno močjo in mu naloži vsaj eno izmed možnih obveznosti z namenom reševanja dejanskih ali potencialnih motenj na trgu.

Tožena stranka je z dopisi št. ... do št. ... z dne 16. 7. 2004 pozvala vse fizične in pravne osebe, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma izvajajo elektronske komunikacijske storitve ter so vpisane v uradno evidenco tožene stranke, da izpolnijo vprašalnike, na podlagi katerih bo tožena stranka izvedla tržne analize na vseh 18 upoštevnih trgih. Tako je pridobila podatke za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 6. 2004. V uradni evidenci tožene stranke so bili v opazovanem obdobju 4 operaterji. Po prejemu vseh potrebnih podatkov je tožena stranka pričela s postopkom analize na upoštevnem trgu "Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)" v skladu z 21. členom ZEKom. Tožena stranka je z dopisom št. ... z dne 4. 7. 2005 po uradni dolžnosti začela upravni postopkom zoper tožečo stranko, ki jo je pozvala, da se izjasni o dejstvih in ugotovitvah izvedene ekonomske analize. Njene pripombe, posredovane z dopisom z dne 13. 7. 2005 je proučila in se do njih opredelila v izpodbijani odločbi.

Izvedla je tudi z Direktivo 2002/21/ES predvidena postopka "Mehanizmi posredovanja in preglednosti" in "Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije", določena v členih 6. in 7., ki sta implementirana v 95. in 125. členu ZEKom. Na podlagi 95. člena ZEKom, ki jo obvezuje, da pred sprejetjem za trg vplivnih ukrepov pridobi in primerno upošteva mnenje zainteresirane javnosti, je v roku od 3. 11. 2005 do 3. 12. 2005 pridobila pripombe (posredovali so jih tožeča stranka, A.A.A., B.B.B. ter družba C.C.C. d. o. o.), do katerih se je opredelila v dokumentu, objavljenem na spletnih straneh, o tožničinih pripombah pa tudi v izpodbijani odločbi. V okviru postopka po 125. členu ZEKom, ki jo v primeru, da bi sprejeti ukrep lahko vplival na trgovinsko menjavo med državami članicami EU, zavezuje k sodelovanju z drugimi regulatornimi organi in Evropsko komisijo, je Evropska komisija svoje stališče podala v dopisu z dne 1. 12. 2005. Evropska komisija opozarja, da je treba težave, ki jih je tožena stranka odkrila na tem medoperaterskem trgu v prvi fazi odpraviti z vzpostavitvijo učinkovitega mehanizma nadzora cen, ki zagotavlja cenovno naravnanost cen zaključevanja klicev tožeče stranke na medoperaterski ravni. Poudarja tudi, da je treba enotno ceno zaključevanja klicev iz mobilnih v fiksna omrežja doseči brez predolgih rokov, če se želi zagotoviti, da so naložene obveznosti učinkovite in primerne za odpravo ugotovljenih motenj na trgu. Tožena stranka navaja, kakšno je stanje na mobilnem trgu v Sloveniji glede na delovanje posameznih operaterjev in kakšna je rast števila končnih uporabnikov ter kakšni so tržni deleži operaterjev na podlagi števila končnih uporabnikov v Sloveniji. Na dan 30. 6. 2004 je imela tožeča stranka tržni delež večji od 70 %, operaterja A.A.A. in B.B.B. skupaj pa tržni delež manjši od 25 %. Pri opredelitvi upoštevnih trgov je potrebno upoštevati določila novega regulativnega okvira na področju elektronskih komunikacij v EU. Evropska komisija je opredelila trge produktov in storitev v sektorju elektronskih komunikacij, katerih značilnosti lahko utemeljujejo uvedbo regulativnih obveznosti iz posebnih direktiv in so tako lahko predmet predhodne (ex-ante) regulacije. Tožena stranka je omenjene upoštevne trge produktov in storitev prevzela s sprejetjem Splošnega akta o določitvi upoštevnih trgov. Opredelitev upoštevnega trga produktov in storitev je potrebno opraviti s pomočjo dveh kriterijev: zamenljivost povpraševanja in zamenljivost ponudbe, kot upoštevni geografski trg je določeno celotno ozemlje Republike Slovenije. Tožena stranka je pri analizi trga izhajala iz dejstva, da upoštevni trg "Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih" obsega storitve zaključevanja govornih klicev kot medoperatersko ponudbo, to je, kot izvajanje teh storitev zase (tako imenovani "self supply") in kot izvajanje storitev zaključevanja govornih klicev drugim operaterjem, pri čemer je potrebno upoštevati njegovo povezanost z maloprodajnim trgom končnih uporabnikov javnih mobilnih telefonskih storitev. Tožena stranka je ugotovila, da ne obstoja zamenljivost ne na strani povpraševanja, ne na strani ponudbe. Na upoštevni trg so vključene vse govorne, ne pa tudi podatkovne storitve. Tožena stranka povzema določbe 19. člena ZEKom, ki definira pojem operaterja s pomembno tržno močjo in navaja, da pri presojanju, ali ima operater pomembno tržno moč v skladu s 1. odstavkom 19. člena ZEKom, upošteva primeroma določena merila v 4. odstavku istega člena, in sicer: tržni delež operaterja na upoštevnem trgu (1. točka 4. odstavka 19. člena), ovire za vstop na upoštevni trg in vpliv na potencialno konkurenco na tem trgu (2. točka četrtega odstavka 19. člena), tehnološke prednosti (6. točka 4. odstavka 19. člena), vpliv velikih uporabnikov na moč operaterja - izravnalna kupna moč (3. točka četrtega odstavka 19. člena), doseganje ekonomij obsega oziroma ekonomij povezanosti (8. točka 4. odstavka 19. člena), faza v razvoju trga (5. točka 4. odstavka 19. člena). Tožena stranka je ob upoštevanju navedenih meril v skladu z 19. členom ZEKom tožečo stranko določila za operaterja s pomembno tržno močjo, saj ima položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej ima tak ekonomski vpliv, ki ji omogoča znatno mero samostojnosti proti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom. Kot taki ji je potrebno naložiti obveznosti, določene v členih 23., 24., 25., 26. in 27. člena ZEKom, s katerimi je mogoče preprečiti ugotovljene dejanske in potencialne motnje na upoštevnem trgu. Obveznosti so komplementarne, saj je le z naložitvijo vseh hkrati mogoče ugotovljene dejanske in potencialne motnje preprečiti. Naloženo obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe (prvi odstavek 26. člena ZEKom), ki se naloži ob oceni, da bi zavrnitev dostopa ali nerazumni pogoji, ki bi imeli podoben učinek, ovirali vzpostavitev zadostne konkurenčnosti trga na maloprodajnem nivoju, ali ne bi bili v interesu končnih uporabnikov, je oprla na ugotovitev o obstoju motenj na upoštevnem trgu, predvsem v možnosti izločitve potencialnih konkurentov na maloprodajnih trgih, kjer je položaj operaterja neposredno odvisen od položaja na medoperaterskem trgu. Ta obveznost vključuje ukrepe, naštete v 2. točki izreka odločbe, njihova naložitev pa bo po oceni tožene stranke omogočila potencialnim operaterjem vstop na vertikalno povezani maloprodajni trg, zmanjšanje ovir za vstop in razvoj konkurence na maloprodajnem trgu ter s tem posledično povečala možnost izbire končnih uporabnikov in izboljšanje kakovosti storitev. Obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja (24. člen ZEKom), s katero se zagotovi, da operater s pomembno tržno močjo uporablja enakovredne pogoje operaterskega dostopa v enakovrednih okoliščinah za druge operaterje, ki zagotavljajo enakovredne storitve, ter zagotavlja drugim operaterjem enako kakovostne storitve in informacije v zvezi z operaterskim dostopom pod enakimi pogoji kot za svoje storitve ali storitve svojih hčerinskih podjetij ali partnerskih podjetij, je v 3. točki izreka odločbe naložila kot dopolnilni instrument k obveznosti dopustitve operaterskega dostopa. V okviru obveznosti zagotavljanja preglednosti (23. člen ZEKom), ki zavezuje operaterja s pomembno tržno močjo, da zagotavlja preglednost medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa, tako da od njega zahteva razkritje določenih informacij v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, npr. računovodske informacije, tehnične specifikacije, značilnosti omrežja, pogoje izvedbe in uporabe, cen, je tožeči stranki naložila, da objavi na svoji spletni strani pogoje (tehnične specifikacije, cene in druge pogoje), ki jih je potrebno izpolniti za dostop do svojega javnega mobilnega telefonskega omrežja, za zaključevanje govornih klicev v tem omrežju, v roku 90 dni od dokončnosti navedene odločbe (4. točka izreka). Po njeni oceni je to sorazmeren ukrep, saj prispeva k transparentnemu delovanju tožeče stranke, hkrati pa dopolnjuje obveznost enakega obravnavanja. Z objavo pogojev se preprečuje nastajanje ovir za vstop na trg. V 27. členu ZEKom je podlaga za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, ki je utemeljena v primerih, ko tožena stranka oceni, da bi operater s pomembno tržno močjo zaradi pomanjkanja učinkovite konkurence utegnil obdržati ali previsoke cene ali prenizko razliko med maloprodajnimi in grosističnimi cenami v škodo končnih uporabnikov. Glede na analizo oblikovanja in gibanja cen ter obveznost vzpostavitve sistema stroškovnega računovodstva je tožeči stranki naložila ukrepe, naštete v 5., 5.1. in 5.2. točki izreka, ki jih je ocenila kot primerne in sorazmerne. V 6. točki izreka pa je tožeči stranki naložila obveznost ločitve računovodskih evidenc, ki ima pravno podlago v 25. členu ZEKom. Ocenila je, da brez te obveznosti ne bi mogla nadzorovati obveznosti enakega obravnavanja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost odločbe. Tožeča stranka je na nepravilnosti opozorila toženo stranko že tekom upravnega postopka in v postopku posvetovanja na podlagi 95. člena ZEKom, vendar brezuspešno. Tožena stranka je s pavšalnimi in na določenih mestih celo neresničnimi navedbami arbitrarno zavrnila prav vse predloge in pripombe tožeče stranke, do številnih predlogov tožeče stranke pa se tožena stranka sploh ni opredelila, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na svoje pripombe in mnenja, ki jih je podala v okviru upravnega postopka. Tožena stranka je po seznanitvi z osnutki predvidenih ukrepov na upoštevnem trgu 16, ki jih je tožena stranka javno objavila v okviru postopka posvetovanja v skladu z 95. členom ZEKom, od tožene stranke z vlogo z dne 2. 12. 2005 med drugim zahtevala vpogled v spis na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 22/2005, ZUP-UPB1, v nadaljnjem besedilu: ZUP). Tožeči stranki vpogled v spis ni bil omogočen. Tožena stranka je namesto določitve termina za vpogled v spis tožeči stranki poslala dopis, v katerem je od tožeče stranke zahtevala izjasnitev o tem, ali pri zahtevi za vpogled v spis še vztraja (pri tem se sklicuje na spremenjene okoliščine, čeprav se v vmesnem času ni nič spremenilo). Tožena stranka je izpodbijano odločbo sprejela v naglici, ker je bila v zamudi z izpolnjevanjem svojih zakonskih obveznosti, kar se odraža v vsebini izpodbijane odločbe, ki je osnovana na pomanjkljivo opravljeni tržni analizi ter pavšalnih in hipotetičnih navedbah. Tožeča stranka se zahtevi za vpogled v spis ni želela odreči, razen v primeru, da bi tožena stranka upoštevala njene predloge, kar je toženi stranki sporočila z dopisom dne 4. 1. 2006. Ker bi realizacija navedene zahteve postopek pred toženo stranko še dodatno zavlekla, se je tožeča stranka zahtevi za vpogled v spis odpovedala z dopisom z dne 13. 1. 2006. Iz opisanega ravnanja je razviden način vodenja postopka s strani tožene stranke, ki je omejevala osnovne pravice tožeče stranke v postopku. Tožeča stranka je po izdaji odločbe zahtevala vpogled v spis upravne zadeve določanja operaterja s pomembno tržno močjo in vpogled v spis glede tržne analize trga 16. Tožena stranka je zahtevi ugodila le delno in sicer je bil tožeči stranki omogočen vpogled v spis glede določitve operaterja s pomembno tržno močjo, ne pa tudi vpogled v tržno analizo. Tožeča stranka je ugotovila, da se v spisu nahajajo dokumenti, s katerimi ni bila seznanjena. Ker odločba temelji tudi na teh dokumentih, je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti, izpodbijana odločba pa je zaradi tega nezakonita. Tožeča stranka je v vlogi z dne 2. 11. 2005 zahtevala tudi, da tožena stranka skladno z določbami 154. člena ZUP v zadevi razpiše ustno obravnavo. Tožena stranka ustne obravnave ni razpisala, svojo odločitev pa je obrazložila z navedbo, da je vse operaterje s pomembno tržno močjo na obravnavanem upoštevnem trgu 16 določila v ločenih postopkih na podlagi ločenih tržnih analiz. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka ustno obravnavo razpisati po uradni dolžnosti, ker v regulaciji upoštevnih trgov 16, ki so v neposredni medsebojni soodvisnosti, nastopa več strank, katerih interesi si med seboj nasprotujejo. Tožena stranka je v okviru regulacije upoštevnega trga 16 kot operaterje s pomembno tržno močjo določila tožečo stranko, družbo A.A.A. d. d. in družbo B.B.B.. Tožena stranka meni, da je zaradi ozke določitve upoštevnega trga 16 upravičena izolirana regulacija posameznih trgov zaključevanja klicev. V primeru določanja ukrepov glede istovrstne storitve, ki jo nudijo različni operaterji na slovenskem trgu, je neutemeljeno in nerazumljivo zagovarjanje pristopa izolirane tržne regulacije. Izolirana regulacija vsakega posameznega izmed upoštevnih storitvenih trgov 16, ki ne priznava njihove tesne medsebojne povezanosti, je napačna. Ukrepi na vsakem izmed trgov zaključevanja klicev v lastno mobilno omrežje morajo biti obravnavani celostno, ker se le na ta način lahko zagotovijo enaki pogoji konkurence za tržne udeležence in s tem razvoj notranjega trga elektronskih komunikacij. Pristop tožene stranka je zato napačen in se odraža v postopkovni napaki - opustitvi obveznega razpisa ustne obravnave. Tudi v primeru, da tožena stranka ne bi bila dolžna razpisati ustne obravnave po uradni dolžnosti, bi morala to storiti na predlog stranke. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ugoditev predlogu ne bi imela nobene vrednosti, ker naj bi se razprava opravila v okviru javnega posvetovanja. S takšnim naziranjem se tožeča stranka ne strinja. Mnenje zainteresirane javnosti je pomembno s širšega vidika kreiranja politike na trgu elektronskih komunikacij (to določa ZEKom), javni posvet pa ne izključuje postopkovnih pravil, katerih namen je varstvo interesov strank v postopku. V konkretnem postopku je v okviru javne razprave svoje pripombe podala tudi družba C.C.C. d. o. o. Pripombe tožeči stranki niso bile razkrite, ker naj bi predstavljale poslovno skrivnost. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se le-ta opira tudi na mnenje družbe C.C.C. d. o. o. oziroma na kakšen način je tožena stranka obravnavala njeno vlogo, do katere se tožeča stranka ni mogla opredeliti. Že iz tega razloga je odločba nezakonita. Ne drži tudi navedba tožene stranke, da naj bi tožeča stranka zahtevo za razpis ustne obravnave umaknila. Tožena stranka je na podlagi parcialnega obravnavanja operaterjev na predmetnem upoštevnem trgu sprejela ukrepe, ki so do tožeče stranke izrazito diskriminatorni.

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker obveznosti, ki jih nalaga tožeči stranki, temeljijo na ravnanju in položaju tožeče stranke iz obdobja, ko ZEKom in Splošni akt, ki predstavlja pravno podlago naloženih ukrepov, sploh še nista veljala. Izpodbijana odločba temelji na podatkih iz časovnega obdobja od 1. 1. 2002 do 30. 6. 2004, ZEKom je začel veljati 1. 5. 2004, Splošni akt na podlagi ZEKom pa šele 17. 7. 2004. Naložitev ukrepov tožeči stranki na podlagi nezakonito določenega relevantnega obdobja zato predstavlja nezakonit retroaktiven poseg. Glede na to, da je tožena stranka zadnji postopek določitve operaterja s pomembno tržno močjo in s tem povezano predhodno analizo zadevnega trga izvedla z izdajo odločbe v decembru 2003, na podlagi analiziranih podatkov za časovno obdobje do 30. 9. 2003, je analiza zadevnega trga, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, opravljena na podatkih in v okviru časovnih predpostavk, ki odstopajo od časovno najvišje možne intervalne meje izvedbe analize trgov v elektronskih komunikacijah. Izbira relevantnega obdobja za pripravo tržne analize je v nasprotju z določili ZEKom, ki za to določa redne časovne intervale, pri čemer ti ne smejo biti daljši od enega leta. V konkretni zadevi je bila odločba izdana šele 20. 1. 2006, tožena stranka je z izdajo odločbe zavlačevala tako dolgo, da bi za zakonito izdajo odločbe morala opraviti novo analizo trga. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno posegla v časovno celo bolj oddaljeno obdobje, kot s predhodno analizo, ponovno pa je analizirala tudi obdobje, ki je že bilo predmet predhodne tržne analize, ob tem pa zanemarila dejstvo, da je v analiziranem obdobju ravnanje operaterjev na trgu urejal povsem drug regulatoren okvir (Zakon o telekomunikacijah; Ur. l. RS, št. 30/01; v nadaljnjem besedilu ZTel-1).

Tožena stranka šele v izpodbijani odločbi določa upoštevni trg, čeprav bi morala skladno z določili 20. člena ZEKom vse upoštevne trge, ki so predmet regulacije, določiti v Splošnem aktu. Tožena stranka meni, da mora trg podrobneje opredeliti v okviru analize trga oziroma posamezne odločbe o določitvi operaterja s pomembno tržno močjo. Tožeča stranka se s tako razlago ne strinja in meni, da bi morala tožena stranka opredeliti upoštevne trge s Splošnim aktom, kot ji nedvomno nalaga 20. člen ZEKom. Določila ZEKom namreč ne razlikujejo med splošno in podrobno določitvijo upoštevnih trgov, takšno razlikovanje pa tudi pojmovno ni mogoče. Tožena stranka je z opustitvijo določitve trgov v Splošnem aktu neposredno kršila določila ZEKom. Tožena stranka lahko regulira le tiste trge, ki so določeni v Splošnem aktu iz 1. odstavka 20. člena ZEKom. Ker iz navedb tožene stranke izhaja, da trga dostopa do javnih mobilnih telefonskih omrežij in posredovanja klicev iz teh omrežij s Splošnim aktom ni določila - iz Splošnega akta ni razvidno, katere storitve se na tem trgu nahajajo, prav nabor teh storitev pa predstavlja določitev storitvenega trga, ta trg ne more biti podvržen regulaciji. Izpodbijana odločba je tudi iz tega razloga nezakonita. Upoštevni storitveni trg pa kljub protizakonitem načinu določanja še vedno ni natančno opredeljen. Za to dejstvo je tožeča stranka izvedela šele po izdaji izpodbijane odločbe in sicer v postopku medoperaterskega spora z družbo A.A.A. glede zaključevanja mednarodnega javnega telefonskega prometa. V okviru tega postopka, ki ga skladno z določbami ZEKom vodi tožena stranka, se je pojavilo vprašanje, ali trg zaključevanja klicev vključuje tudi zaključevanje klicev iz mednarodnih javnih telefonskih omrežij. Po mnenju tožeče stranke je odgovor na to vprašanje negativen, vendar pa izpodbijana odločba zaradi notranjega neskladja dopušča različne interpretacije. Zato je izpodbijana odločba predvsem nejasna, kot taka pa nezakonita. Po eni strani naj bi upoštevni trg 16 vključeval vse govorne storitve (zaključevanje govornih klicev v omrežje tožeče stranke iz fiksnih slovenskih omrežij, iz mobilnih slovenskih omrežij in tujih fiksnih in mobilnih omrežij), na drugi strani pa definicijo zaključevanja klicev povezuje z nudenjem storitev svojim končnim uporabnikom. Storitev zaključevanja klicev v omrežje tožeče stranke lahko svojim končnim uporabnikom nudijo le operaterji, ki so z omrežjem tožeče stranke neposredno medomrežno povezani, to pa so le operaterji javnih fiksnih in mobilnih telefonskih storitev, ki delujejo v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka nima neposrednih medomrežnih povezav s tujimi operaterji javnih mobilnih in fiksnih telefonskih storitev. Izpodbijana odločba in obveznosti tožeče stranke so tako nejasno določene in omogočajo diskrecijsko pravico za različne interpretacije s strani tožene stranke.

Tožena stranka je na upoštevnem trgu 16 kot operaterja s pomembno tržno močjo določila tožečo stranko ter družbi A.A.A. in B.B.B.. Iz objavljenih izrekov odločb je razvidno, da je tožena stranka navedenim operaterjem s pomembno tržno močjo naložila različne obveznosti. Tožeča stranka je na obravnavanem trgu edini operater s pomembno tržno močjo, ki je zavezan k uveljavitvi stroškovnega računovodstva in ločitvi računovodskih evidenc. Izrečeni ukrepi so diskriminatorni do tožeče stranke, ker tožena stranka v enakih okoliščinah operaterjem s pomembno tržno močjo na trgu 16 nalaga bistveno različne obveznosti, pri čemer je tožeča stranka podvržena obveznostim, ki so med vsemi operaterji najobsežnejše in najzahtevnejše. Tožena stranka stanja na upoštevnih trgih zaključevanja klicev ni obravnavala celostno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila razlogov, ki narekujejo asimetrično nalaganje obveznosti operaterjem s pomembno tržno močjo. Ugotovitve tožene stranke, ki predstavljajo podlago za ugotovitev nekonkurenčnosti upoštevnega trga 16 in posledično za ukrepe ex ante regulacije, se po mnenju tožeče stranke enako nanašajo na vse operaterje s pomembno tržno močjo na tem trgu, torej tudi na družbi A.A.A. in B.B.B.. Tožena stranka lahko navedene značilnosti trga odpravi le z naložitvijo enakovrednih obveznosti vsem operaterjem in na ta način prepreči izkrivljanje konkurence na trgu. Asimetrična naložitev obveznosti bi bila utemeljena le v primeru, da bi motnje na trgu izvirale pretežno iz sfere ene stranke oziroma vpliv posameznih operaterjev na tržne motnje ne bi bil enako močan. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila razlogov, zaradi katerih meni, da vzroki za obstoječe tržne motnje izvirajo zlasti iz sfere tožeče stranke. Tožeča stranka se sklicuje na osnutek ukrepa zoper A.A.A. in na osnutek ukrepa zoper B.B.B. glede ugotovljenih motenj, ki jih je ugotovila tožena stranka, saj z obrazložitvami končnih odločb zoper navedeni družbi ne razpolaga. Tožena stranka je določala operaterja s pomembno tržno močjo na podlagi presoje meril iz 4. odstavka 19. člena ZEKom. Prišla je do pravilnega zaključka, da na obravnavanem upoštevnem trgu vsi trije operaterji lastnega omrežja uživajo pomembno tržno moč. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da razlike v absolutni velikosti z ekonomskega vidika ne dopuščajo sklepanja v povezavi s tržno močjo posameznega operaterja. Vendar pa je tožena stranka na deveti strani izpodbijane odločbe zavzela povsem drugačno stališče in sicer opozarja, da je absolutna velikost posamičnih upoštevnih trgov posebnega pomena za asimetrično naložitev obveznosti. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kakšna je ocena merila tržnih deležev, prav ta ocena pa je ključnega pomena za presojo utemeljenosti asimetrično naloženih ukrepov na trgu 16. Tožena stranka je napačno ovrednotila značilnosti sektorja mobilne telefonije, ki se izkazujejo skozi ekonomijo obsega. Tožena stranka je svoje navedbe glede ekonomije obsega utemeljila s podatki o količini opravljenih storitev, kar je povsem napačno. Res pa je, da lahko tržni udeleženci dosegajo različne koristi tako iz naslova ekonomije obsega, kakor tudi iz naslova ekonomije povezanosti. Prav te koristi pa bi v tržni analizi morala ugotavljati tožena stranka, vendar tega ni storila. Dejstvo je, da tožeča stranka v upoštevnem obdobju ni izkoriščala zatrjevane vertikalne povezanosti. Cena zaključevanja klicev iz fiksnega omrežja Č.Č.Č. v omrežje vseh mobilnih operaterjev so bile oblikovane na podlagi zgodovinskih dejstev in so temeljile na pravilnikih o oblikovanju cen telekomunikacijskih storitev in cenikih Č.Č.Č.. Zaradi navedenega tožeča stranka ni imela možnosti izkoriščanja zatrjevane vertikalne integracije. Tožeča stranka utemeljuje svoje odločitve s pavšalnimi navedbami in hipotetičnimi možnostmi.

Tožena stranka je kot podlago za določitev superdominance tožeče stranke na trgu 16 uporabila tudi merilo tehnološke prednosti. Tožeče stranka naj bi po mnenju tožene stranke na trgu 16 uživala še posebno veliko tržno moč zaradi svojih investicij v tehnologijo UMTS. UMTS tehnologija naj bi tožeči stranki omogočala nudenje dodatnih možnosti za končne uporabnike, čemur tožeča stranka sicer ne nasprotuje. Prednost UMTS tehnologije s trgom zaključevanja klicev nima nobene povezave. Zaradi investicij v naprednejšo tehnologijo posameznega operaterja na trgu 16 se monopolni položaj ostalih operaterjev pri zaključevanju klicev v lastno omrežje v ničemer ne spreminja. Tožena stranka je na podlagi presoje merila tehnološke prednosti kaznovala tožečo stranko z naložitvijo najstrožjih obveznosti na upoštevnem trgu. Diskriminatorno določanje asimetričnih obveznosti tožeči stranki je neutemeljeno tudi s primerjalnega vidika, saj je asimetrična naložitev ukrepov operaterjem s pomembno tržno močjo na slovenskem upoštevnem trgu 16 brez primere v celotni Evropski uniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja kot primerjalno utemeljitev asimetrične regulacije notifikacije petih evropskih regulatorjev, ki pa so vsebinsko neprimerljive z naložitvijo asimetričnih ukrepov v Sloveniji, ob tem pa ne navaja, da je v vseh navedenih primerih Evropska komisija izrazila dvom v upravičenost uporabe asimetrične regulacije.

Ne glede na nedopustno diskriminacijo med operaterji s pomembno tržno močjo pa tožeča stranka meni, da se posameznih ukrepov ne da preizkusiti z vidika njihove nujnosti in sorazmernosti. Tožena stranka namreč naložitev ukrepov utemeljuje z zatrjevanimi motnjami trga, ki pa so povsem pavšalne narave in predstavljajo zgolj hipotetična ravnanja tožeče stranke na trgu in nimajo opore v njenem dosedanjem ravnanju. Tožeča stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da z naložitvijo ukrepov zasleduje cilje iz 120. člena ZEKom. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka te cilje konkretizirati in jih postaviti v tržno stvarnost, saj je le tako mogoče preveriti sorazmernost predlaganih ukrepov. Tožena stranka bi morala predvideti konkretne učinke predlaganih ukrepov posameznega operaterja s pomembno tržno močjo in vseh operaterjev skupaj, ukrepi pa bi morali biti upravičeni in sorazmerni in zasledovati cilj odprave konkretnega konkurenčnega problema. Glede obveznosti dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti tožeča stranka meni, da je identificirana motnja na trgu, ki je po mnenju tožeče stranke razlog za naložitev obravnavanega ukrepa, neobstoječa. Tožeča stranka meni, da kljub monopolu pri zaključevanju klicev v lastno omrežje ne more ravnati absolutno neodvisno od ostalih udeležencev trga. Razlog za naložitev ukrepa po mnenju tožeče stranke sploh ni podan, ukrep ni nujen, posledično pa je tudi nesorazmeren. Poleg navedenega predmetni ukrep ni skladen z določbami ZEKom.

Za potrebe medomrežnega povezovanja mora operater omrežja nuditi le določene vmesnike, ki omogočajo fizično izvedbo medomrežne povezave, ne pa tudi dostopa do drugih omrežnih elementov, tehničnih vmesnikov in protokolov, ki so del javnega mobilnega telefonskega omrežja. Zato bi tožena stranka lahko operaterju naložila le obveznost medomrežnega povezovanja, ne pa obveznost dostopa do "določenih" omrežnih zmogljivosti, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Ukrep obveznosti zagotavljanja preglednosti je v delu, ki določa obveznost objave cen za dostop do omrežja tožeče stranke za zaključevanje klicev v roku 90 dni od dokončnosti predmetne odločbe, neizvršljiv, odločba pa je v tem delu nična. Tožeča stranka v 90 dneh od dokončnosti predmetne odločbe ne bo mogla objaviti enotne cene zaključevanja klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij v njeno omrežje, saj ji tožeča stranka v točki 5 izreka nalaga, da v 120 dneh od dokončnosti predmetne odločbe oblikuje cene zaključevanja klicev iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji, hkrati pa pri vsakem spreminjanju cen zaključevanja klicev v svoje omrežje upošteva obveznost približevanja cen zaključevanja govornih klicev iz drugih javnih mobilnih telefonskih omrežij. Zaradi navedenega ni jasno določeno, katere cene naj tožeča stranka sploh objavi.

Tožeča stranka obveznosti cenovnega nadzora v sprejeti obliki nasprotuje, ker je diskriminatorna in postavlja tožečo stranko v enakovrednih okoliščinah v neenak položaj napram drugim operaterjem s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu 16. Asimetrične obveznosti ne zagotavljajo odprave tržnih motenj. Slednje je po mnenju tožeče stranke mogoče uresničiti le z naložitvijo enakovrednih ukrepov vsem operaterjem s pomembno tržno močjo. Predlagana obveznost prav tako ni sorazmerna s cilji, ki jih zasleduje tožena stranka. Navedeni cilj lahko tožena stranka doseže tudi z milejšim ukrepom cenovnega nadzora in sicer s postopnim zniževanjem cen s primerjavami cen na primerljivih trgih oziroma s postopnim zniževanjem cen zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih ter s sočasno obveznostjo izračunavanja cen storitev zaključevanja klicev po metodi FAC. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka do zaključka postopka poenotenja cen zaključevanja klicev iz fiksnih in mobilnih omrežij v mobilna omrežja v letu 2008 določiti cene zaključevanja klicev v vsa tri javna mobilna telefonska omrežja za klice iz fiksnih omrežij in za klice iz mobilnih omrežij na podlagi približevanja k povprečni ceni zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih v državah Evropske skupnosti. Ob tem bi morala tožena stranka vsem operaterjem določiti obveznost izračunavanja cen storitev zaključevanja klicev po metodi FAC.

Tožeča stranka nasprotuje predlaganemu ukrepu obvezne ločitve računovodskih evidenc. Tožena stranka je to obveznost naložila le tožeči stranki, s čimer je postavila tožečo stranko v neenakovreden položaj v primerjavi z družbama A.A.A. in B.B.B.. Predviden ukrep nalaga tožeči stranki nesorazmerne obveznosti z vidika povečanja stroškov poslovanja in določenega časa implementacije. Stroški poslovanja tožeče stranke se bodo povečali, ker uveljavljanje predmetne obveznosti glede na obstoječo organizacijsko in kadrovsko zasedbo tožeče stranke zahteva nove zaposlitve. Ukrep je nesorazmeren tudi iz rokovnega vidika, saj zahteva primerno uvajalno obdobje. Ta obveznost je neutemeljena ter nesorazmerna, ob tem pa v evropski praksi regulacije upoštevnega trga zelo neobičajna.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter da naloži toženi stranki obveznost povrnitve vseh njenih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, tako s stališča določil ZEKom, kot tudi s stališča Zakona o splošnem upravnem postopku. V zvezi z navedbami tožeče stranke, ki se sklicuje na svojo zahtevo za vpogled v spis navaja, da je tožeča stranka navedeno zahtevo umaknila, pri čemer je brezpredmetno, zakaj je to storila. Glede navedb o naglici, v kateri je tožena stranka sprejela izpodbijano odločbo, v povezavi z zatrjevanji o kršitvah ZEKom, se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 21. člena ZEKom, ki določa zgolj, v kakšnih časovnih intervalih mora tožena stranka analizirati upoštevne trge, ne določa pa časovnega obdobja, ki je podlaga za tržno analizo. Glede navedb tožeče stranke, da ji je tožena stranka po izdaji izpodbijane odločbe omogočila le delen vpogled v spis zadeve, tožena stranka ugotavlja, da se vsa zadeva nanaša na postopek izdaje izpodbijane odločbe (ki je dokončno zaključen), zato nima vpliva na zakonitost in pravilnost postopka, ki se ugotavlja v tem tožbenem postopku. Tožena stranka se ne strinja z navedbami tožeče stranke, da bi morala razpisati ustno obravnavo, ker so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi. Stališče tožene stranke je podprto z določili ZEKom, da je v konkretnem primeru vsem trem postopkom, v katerem so bili na trgu 16 določeni A.A.A., B.B.B. ter tožeča stranka za operaterje s pomembno tržno močjo, skupen le postopek analize, ki pa ni upravni postopek, ne poseben, ne splošen. V konkretnem primeru je bila za vsakega operaterja, ki nastopa na predmetnem trgu, opravljana ločena analiza. Tožena stranka poudarja, da je potrebno ločiti med upoštevnim trgom, ki je predmet izpodbijane odločbe, ter celoto upoštevnih trgov za zaključevanje klicev v mobilnih javnih telefonskih omrežjih. Izpodbijana odločba je rezultat (tržne) analize, ki je (ekonomski) postopek obdelave ekonomskih podatkov in je izvedena po 21. členu ZEKom, ki ni posebni ali splošni upravni postopek in torej zanj ne veljajo določila ZUP. Tožena stranka zagotovi sodelovanje v postopku po 22. členu ZEKom, ki sledi postopku analize, tistemu, ki je predviden, da bo operater s pomembno tržno močjo, in ta je edini stranka v postopku, v katerem bo določen za operaterja. Z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja pa je tožena stranka skladno z določilom 95. člena ZEKom ter 8. odstavkom 22. člena ZEKom izvedla javni posvet. Posvetovanje z zainteresirano javnostjo je ekvivalent ZUP-ovskim institutom ustne obravnave in seznanitve udeležencev. Postopek določitve operaterja s pomembno tržno močjo je poseben upravni postopek in zanj veljajo posebna procesna pravila. Glede navedbe tožeče stranke o pripombah družbe C.C.C. d. o. o. tožena stranka navaja, da se izpodbijana odločba ne sklicuje na prejete pripombe ter da je omenjena družba podala pripombe in mnenje k osnutku izpodbijane odločbe, pri čemer pa jih je označila kot zaupne. Glede določitve upoštevnega trga tožeča stranka poudarja, da je upoštevni trg določen v Splošnem aktu, tržna analiza pa vsebuje zgolj podrobno opredelitev določenega upoštevnega trga. Vprašanje o zaključevanju klicev iz mednarodnih javnih omrežij se dejansko pri branju izpodbijane odločbe ne zastavlja, povsem jasno je, da odločba govori zgolj o zaključevanju klicev in tu ne dela nikakršne razlike. Odločba se tako nanaša na vse klice, tudi tiste, ki izvirajo iz omrežij v tujini. Tožena stranka pripominja, da ZEKom v zvezi z ukrepi ex ante regulacije ne zahteva, da bi bili ukrepi utemeljeni na preteklih zlorabah oziroma motnjah na trgu, zato so neutemeljene navedbe, da pretekle motnje oziroma zlorabe niso dokazane. Tožena stranka nadalje med drugim navaja, da imajo omrežja z več uporabniki nižje stroške na enoto in v odsotnosti regulacije poslovni interes po postavljanju visokih medoperaterskih cen (v konkretnem primeru cene zaključevanja klicev). Torej je logično, da imajo operaterji z večjo ekonomijo obsega poslovni interes, da omejujejo konkurenco ter z visokimi cenami zaključevanja klicev onemogočajo manjšim operaterjem, da bi postavili nizke cene do vseh uporabnikov, ki so priključeni na omrežje velikega operaterja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi natančno obrazložila, da so za tožečo stranko zaradi njene velikosti primerne in sorazmerne močnejše obveznosti, kot za preostala operaterja mobilnih omrežij. Trga zaključevanja klicev v posamezno mobilno omrežje se ne more obravnavati izolirano, saj obstoja vpliv na druge trge in iz tega vidika absolutna velikost vpliva na asimetrične obveznosti. Tožena stranka je pri oceni obstoja ekonomije obsega, izražene s količino opravljenih storitev, upoštevala obstoječe ekonomske značilnosti maloprodajnih in grosističnih mobilnih trgov in na podlagi navedenih zaključila, da obstoja ekonomija obsega tožeče stranke, ki kaže na njeno pomembno tržno moč. Glede pripomb tožeče stranke, ki se nanašajo na UMTS tehnologijo, tožena stranka navaja, da je v trg vključila vse govorne klice, zaključene v posamičnem omrežju, ter pri tem ugotavljala, da UMTS tehnologija omogoča dodatne možnosti za končne uporabnike in iz tega vidika predstavlja prednost operaterjev pri pridobivanju novih uporabnikov in ohranitev obstoječih ter s tem večje količine zaključenih klicev v omrežju pred obstoječo in potencialno konkurenco. Tožena stranka nadalje primeroma navaja nekaj nacionalnih regulatornih organov, ki so se posluževali asimetrične regulacije. Izpodbijana odločba je vse prej kot abstraktna, naložene obveznosti so določene konkretno, podana je tudi obrazložitev sorazmernosti. Z naložitvijo obveznosti operaterskega dostopa je tožeči stranki le naloženo, da mora zagotoviti dostop do vseh potrebnih vmesnikov, ki so potrebni, da se zagotovi storitev zaključevanja klicev v posamično mobilno omrežje in s tem dostop do končnih uporabnikov tožeče stranke. Če dostop, razen do vmesnikov, ni potreben, jih verjetno tudi nihče drug ne bo zahteval. Glede obveznosti zagotavljanja preglednosti tožena stranka pojasnjuje, da mora tožeča stranka objaviti trenutno veljavne cene. Slednje mora objaviti tudi z ostalimi pogoji za dostop do svojega omrežja. V zvezi z obveznostjo naložitve stroškovnega računovodstva tožena stranka navaja, da je smiselno, da se tak ukrep naloži le operaterju, ki ima zadosten tržni delež v skupnem številu zaključenih minut. Pri izpolnitvi obveznosti stroškovne naravnanosti cen tožeče stranke je tožena stranka upoštevala potreben čas za vzpostavitev stroškovnega računovodstva in prehod na sistem stroškovnih cen tako, da je toženi stranki prepisala faze, po katerih se bo tožeča stranka postopoma približevala stroškovno naravnani ceni in cene najkasneje do 1. 1. 2008 oblikovala kot stroškovne naravnane. Tožena stranka pojasnjuje, da je obveznost ločitve računovodskih evidenc potrebna zaradi nadzora nad cenami za isto storitev, ki jo operater zagotavlja sebi in drugim operaterjem, pri čemer naj bi bile te cene stroškovno naravnane. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne.

Zastopnica javnega interesa je priglasila udeležbo v postopku z dopisom z dne 20. 1. 2006, ki ga je sodišče prejelo 3. 3. 2006. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah zavrača navedbe tožene stranke in vztraja pri tožbenih navedbah.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah zavrača navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako so pravilni razlogi, ki jih je za takšno odločitev navedla tožena stranka in se sodišče nanje sklicuje ter jim sledi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1, ta zakon pa je sodišče v zvezi s pooblastili pri odločanju uporabilo na podlagi 2. odstavka 105. člena tega zakona).

Po presoji sodišča je tožena stranka pri ugotovitvi, ali ima tožeča stranka na upoštevnem trgu Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg) pomembno tržno moč, na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, v postopku pa tožena stranka ni bistveno kršila določb postopka.

Sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, iz katerih izhaja, da ji tožena stranka ni omogočila vpogleda v spis, s čimer naj bi storila bistveno kršitev določb postopka (ZUP). Iz dopisa tožeče stranke z dne 2. 12. 2005, v katerem je toženi stranki podala pripombe glede osnutka ukrepa zoper tožečo stranko, izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka omogoči pregled dokumentacije in preslikavo dokumentov v predmetnem spisu. Tožena stranka je z dopisom z dne 23. 12. 2005 pozvala tožečo stranko, ali glede na dodatne okoliščine, kot je pridobljeno mnenje Evropske komisije v zvezi z medoperaterskim trgom zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih, še vedno vztraja na svojem zahtevku. Tožeča stranka pa je z dopisom z dne 4. 1. 2006 odgovorila, da v primeru, da je tožena stranka pripravljena sprejeti posredovane pripombe, mnenja in predloge tožeče stranke kot utemeljene in jih upoštevati pri oblikovanju ukrepov na predmetnem upoštevnem trgu, tožeča stranka ne vztraja pri zahtevi za vpogled v spis. Nato pa je tožeča stranka z dopisom z dne 13. 1. 2006 odgovorila, da do izdaje odločbe o določitvi operaterja s pomembno tržno močjo na trgu zaključevanja klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežij (trg 16) ne uveljavlja več pravice do vpogleda v spis. Glede na navedeni zadnji odgovor tožeče stranke, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka sama v postopku izjavila, da ne uveljavlja pravice do vpogleda v spis, ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da so bila v postopku bistveno kršene določbe postopka po 82. členu ZUP. Slednji določa, da imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Zatrjevana kršitev bi bila storjena v primeru, če tožena stranka, kljub zahtevi tožeče stranke, tožeči stranki ne bi omogočila vpogleda v spis. Glede na to, da se je torej tožeča stranka sama odrekla svoji pravici do vpogleda v spis (pri čemer razlogi za tako odločitev niso pomembni), so tožbeni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na postopanje tožene stranke v zvezi s pravico do vpogleda v predmetni spis, neutemeljeni.

Iz podatkov upravnega spisa pa je razvidno, da je tožena stranka v predmetnem postopku postopala v skladu z določbami ZEKom. Tako je tožečo stranko pozvala na izjasnitev v postopku določitve operaterja s pomembno tržno močjo (z dopisom z dne 4. 7. 2005) in ji poslala analizo upoštevnega trga 16 ter jo pozvala, da se izjasni glede dejstev, dokazov in okoliščin, ki izhajajo iz priložene analize. Prav tako je tožeči stranki poslala osnutek ukrepa - osnutek odločbe (95. člen ZEKom - vpliv javnosti). Tožeči stranki je bila tako v postopku dana možnost sodelovanja.

Nerelevantno za predmetni postopek, ki se je končal z izdajo izpodbijane odločbe, pa je postopanje tožene stranke po izdaji izpodbijane odločbe, v zvezi z zahtevo tožeče stranke po vpogledu v predmetni spis. Postopanje tožene stranke, ki ji tožeča stranka očita, da ji tudi po izdaji izpodbijane odločbe ni omogočila vpogleda v celoten spis, na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vlivati. Glede zatrjevanja, da temelji izpodbijana odločba tudi na dokumentih, s katerimi tožeča stranka ni bila seznanjena, sodišče ugotavlja, da je imela tožeča stranka možnost, da bi lahko vztrajala, da se ji pred izdajo izpodbijane odločbe omogoči vpogled v spis in da bi ji v takem primeru tožeča stranka to morala omogočiti, razen glede dokumentov, ki imajo oznako "zaupno". Tako oznako imajo pripombe družbe C.C.C. d. o. o., s katerimi se zato tožeča stranka ni mogla seznaniti. Sodišče pa sicer ugotavlja, da v konkretni zadevi odločitev tožene stranke ni oprta na pripombe družbe C.C.C. d. o. o. Sodišče prav tako ne pritrjuje stališču tožeče stranke, ki meni, da bi tožena stranka v predmetnem postopku morala razpisati ustno obravnavo (skladno z določbami 154. člena ZUP), ker naj bi šlo za postopek, v katerem bi morali sodelovati operaterji s pomembno tržno močjo (poleg tožeče stranke A.A.A. in B.B.B.), katerih interesi so nasprotujoči in da ni pravilno ločeno obravnavanje posameznega operaterja. Upravni postopek določitve operaterja s pomembno tržno močjo namreč uvede tožena stranka po uradni dolžnosti, če po predhodnih analizah upoštevnih trgov ugotovi, da trg ni dovolj konkurenčen (1. odstavek 22. člena ZEKom). Uvede ga zoper tistega operaterja, glede katerega ekonomski izsledki analize pokažejo, da ima položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom (1. odstavek 19. člena ZEKom). Temu operaterju naloži obveznosti iz 23. - 30. člena ZEKom (2. odstavek 22. člena ZEKom), ki usmerjajo njegovo poslovanje na relevantnem trgu, da se bo na njem vnaprej vzpostavila konkurenca. Glede na opisan namen upravnega postopka določitve operaterja s pomembno tržno močjo in navedene zakonske določbe je torej po presoji sodišča to postopek z eno stranko - tistim operaterjem, ki ga tožena stranka določi za operaterja s pomembno tržno močjo in mu naloži predpisane ukrepe. Drugi operaterji v tem postopku ne varujejo svojih koristi, zato jim ne gre položaj stranskih udeležencev po 43. členu ZUP. Sodelujejo pa lahko v postopku sodelovanja zainteresirane javnosti, ki ga tožena stranka izvede po 95. členu ZEKom tako, da objavi, katere ukrepe namerava naložiti operaterju s pomembno tržno močjo, kot je to bilo tudi v predmetnem postopku. Tožena stranka zato s tem, ko v predmetni zadevi ni razpisala ustne obravnave, ni storila zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka. Glede na povedano navedene obravnave ni bila dolžna razpisati (ne po uradni dolžnosti, pa tudi ne ne predlog strank), pri čemer na drugačen zaključek glede navedenega vprašanja ne more vplivati sicer nepravilna navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je naknadno tožeča stranka umaknila zahtevo po razpisu ustne obravnave in vpogled v spis (z dopisom). Z dopisom z dne 13. 1. 2006 se je namreč tožeča stranka odrekla le zahtevi za vpogled v spis. Neutemeljeno pa je sklicevanje tožeče stranke, da se postopek zoper posameznega operaterja ne bi smel voditi ločeno, ter da naj bi bili v primeru ločene obravnave posameznih operaterjev podatki o drugih operaterjih povsem brezpredmetni. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je potrebno ločiti med upoštevnim trgom, ki je predmet izpodbijane odločbe, ter celoto upoštevnih trgov za zaključevanje klicev v mobilnih javnih telefonskih omrežjih.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker obveznosti, ki jih nalaga tožeči stranki, temeljijo na ravnanju in položaju tožene stranke iz obdobja, ko ZEKom in Splošni akt, ki predstavljata pravno podlago naloženih ukrepov, sploh še nista veljala. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da je v naravi stvari, da se za pravilno oceno stanja na določenem trgu upošteva določeno daljše časovno obdobje, saj je le tako mogoče ugotavljati trende, gibanje na trgu ter razvoj trga v prihodnosti ter da tudi po začetku veljavnosti ZEKom in Splošnega akta ni prišlo do bistvenih sprememb na predmetnem trgu. Določba 21. člena ZEKom, veljavna v času izdaje izpodbijane odločbe, je predpisovala analiziranje trgov v časovnih intervalih do enega leta, ni pa določala časovnega obdobja, ki se analizira. V Smernicah Komisije EU o tržni analizi in o oceni znatne tržne moči v skladu z ureditvenim okvirom Skupnosti za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki toženo stranko pri določanju operaterja s pomembno tržno močjo in uporabi meril za to oceno vežejo (šesti odstavek 19. člena ZEKom), je predpisano (točka 20), da nacionalni regulatorji pri analiziranju relevantnega trga upoštevajo podatke iz preteklosti, če so ti pomembni za razvoj trga v predvidljivi prihodnosti. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka pri analiziranju stanja na upoštevnem trgu lahko upoštevala podatke, ki so jih operaterji sporočili za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 6. 2004, ko je tožena stranka (glede na uveljavitev ZEKom s 1. 5. 2004) z analiziranjem upoštevnih trgov v skladu z ZEkom lahko pričela; da bi lahko upoštevala le podatke iz enoletnega intervala iz 21. člena ZEKom, pa po že pojasnjenem ni zakonski pogoj. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da temelji naložitev ukrepov tožeči stranki na podlagi nezakonito določenega relevantnega obdobja in da predstavlja retroaktiven poseg. Tožbeni ugovori, da zaključki tožene stranke, da ima tožeča stranka na upoštevnem trgu položaj operaterja s pomembno tržno močjo, temeljilo na analizi trga, ki ni skladna z določbo 21. člena ZEKom, zato niso utemeljeni.

Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, iz katerih izhaja, da je tožena stranka v konkretnem primeru šele v izpodbijani odločbi določila upoštevni trg, čeprav bi morala skladno z določili 20. člena ZEKom vse upoštevne trge, ki so predmet regulacije, določiti v splošnem aktu. Tožena stranka je pojasnila, da je predmetni upoštevni trg definiran v Splošnem aktu o določitvi upoštevnih trgov, tržna analiza pa vsebuje podrobno opredelitev določenega upoštevnega trga. Pri tem tudi niso utemeljeni tožbeni ugovori, da tudi taka opredelitev trga še vedno ni natančna in da omogoča različne interpretacije, pri čemer tožeča stranka izpostavlja medomrežne povezave s tujimi operaterji. Po oceni sodišča taka opredelitev trga tudi ne omogoča različnih interpretacij, kot to navaja tožeča stranka, in je razumljivo, da gre pri storitvi zaključevanja klicev za klice, zaključene v omrežju posameznega operaterja, če se zaključi do uporabnikov, ki se nahajajo na geografskem upoštevnem trgu, torej na območju Republike Slovenije, zaradi česar ne gre za izključitev mednarodnih klicev. Zato tožena stranka ni postopala v nasprotju z 20. členom ZEKom, ki ji nalaga, da s splošnim aktom določi produktne, storitvene in geografske trge. S Splošnim aktom je kot upoštevni trg določen tudi trg zaključevanja govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg) - 16. točka 3. člena Splošnega akta, v navedeni zadevi pa je tožena stranka pri konkretnem upoštevnem trgu navedeni trg podrobneje opredelila, tako da je opredelila, kateri produkti oz. storitve se na tem trgu nahajajo. Ugotovila je, da predmetni trg obsega storitve zaključevanja govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih drugim operaterjem, kot tudi storitve zaključevanja govornih klicev samemu sobi oziroma tistemu svojemu vertikalno integriranemu delu, ki deluje v svojstvu maloprodajnega nudenja javnih mobilnih telefonskih storitev (self-supply) svojim končnim uporabnikom. Na upoštevni trg so vključene vse govorne, ne pa tudi podatkovne storitve.

Iz 1. odstavka 19. člena ZEKom izhaja, da se pri zagotavljanju učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij s predhodno (ex ante) regulacijo šteje, da ima operater pomembno tržno moč po tem zakonu, če ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem trgu javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunkacijskih storitev (upoštevni trg) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom. V predmetni zadevi je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka na upoštevnem trgu Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg) operater s pomembno tržno močjo. Pred tem je izvedla ustrezen postopek, v katerem je izvedla analizo na upoštevnem trgu (v skladu z 21. členom ZEKom) in po analizi pridobljenih podatkov in uporabi meril za ugotovitev stanja na upoštevnem trgu zaključila, da ima tožeča stranka položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, za kar je navedla utemeljene razloge. Pri presojanju meril obstoja pomembne tržne moči je tožena stranka upoštevala merila, ki so določena v 4. odstavku 19. člena ZEKom, ki niso kumulativne narave. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedena merila pravilno presojala in ugotovitve glede meril, ki jih je upoštevala pri svoji odločitvi, obrazložila, sodišče pa razloge, ki jih je navedla za svojo odločitev, ocenjuje kot pravilne. Zato zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da so naloženi ukrepi diskriminatorni do tožeče stranke, ker je tožena stranka na upoštevnem trgu ostalima operaterjema (A.A.A. in B.B.B.), ki ju je prav tako določila za operaterja s pomembno tržno močjo, naložila drugačne - milejše obveznosti in da torej ni vseh treh operaterjev obravnavala enako. Kot že pojasnjeno, se v predmetnem postopku obravnava le en operater - tožena stranka, zaradi česar navedbe, ki se nanašajo na postopek glede ostalih dveh operaterjev, niti niso relevantne.

Tožena stranka je ugotovila, da je imela tožeča stranka na dan 30. 6. 2004 tržni delež pri skupnem dohodnem prometu na področju zaključevanja govornih klicev med vsemi operaterji javnih mobilnih telefonskih omrežij večji od 85% ter glede na to, da več kot 80 % klicev, ki se zaključijo v omrežju tožeče stranke, izvira iz tega omrežja (na upoštevnem trgu dostopa in vzpostavljanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju ima tožeča stranka prevladujoč položaj in na dan 30. 6. 2004 tržni delež večji od 75%), kar nakazuje na obstoj ekonomije obsega in ekonomije povezanosti, zaradi česar je zaključila, da ekonomija obsega in povezanosti tožeče stranke kaže na njeno pomembno tržno moč. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka ugotoviti predvsem, ali je tožeča stranka v preiskovanem obdobju dejansko izkoriščala učinke ekonomije obsega in povezanosti. ZEKom namreč v zvezi z ukrepi ex ante regulacije ne zahteva, da bi bili ukrepi utemeljeni na preteklih zlorabah, pač pa gre za preprečevanje bodočih kršitev, ki bi lahko izvirale iz pomembne tržne moči. Po oceni sodišča je tožena stranka tudi pravilno utemeljila presojano merilo tehnoloških prednosti, glede katerega je ugotovila, da ima tožeča stranka vodilno vlogo na področju tehnologije, saj je edina investirala v UMTS tehnologijo. V zvezi z navedbami tožeče stranke, ki je že v postopku ugovarjala, da navedene tehnološke prednosti za predmetni upoštevni trg sploh niso relevantne, je tožena stranka pojasnila, da se strinja, da merilo tehnološke prednosti samo po sebi ne more biti zadosten razlog za naložitev ukrepov oz. obveznosti, da pa je merilo, ki pomaga oceniti tržno moč tožeče stranke tudi s tega vidika in omogoča toženi stranki čim bolj natančno oceno stanja na upoštevnem trgu. Na takšen način je tožena stranka navedeno merilo tudi uporabila - torej ne kot edino merilo, ampak skupaj z drugimi merili, s čimer se strinja tudi sodišče, ki prav tako zavrača tožbene ugovore, da navedeno merilo s trgom zaključevanja klicev nima nobene povezave.

Sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da je določanje asimetričnih obveznosti tožeči stranki neutemeljeno tudi iz primerjalnega vidika ter da je asimetrična naložitev ukrepov operaterjem s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu brez primere v celotni Evropski uniji. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe primeroma navedla nekaj nacionalnih regulatornih organov, ki so se posluževali asimetrične regulacije (švedski, irski, grški, finski in danski regulator), zaradi česar na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati navedbe tožeče stranke glede finskega in švedskega regulatorja in v zvezi s tem dano mnenje evropske komisije (ki ga tožeča stranka prilaga glede posameznih primerov) ter navedbe, da notifikacija grškega regulatorja ni relevantna, saj Grčija še ni implementirala regulatornega okvira v nacionalno zakonodajo.

Iz 2. odstavka 22. člena ZEKom izhaja, da mora tožena stranka naložiti operaterju s pomembno tržno močjo vsaj eno izmed obveznosti iz 23. do 30. člena tega zakona. Tožena stranka je kot izhodišče za ugotovitev primernih obveznosti za regulacijo trga navedla motnje, ki so že prisotne na trgu, kot tudi potencialne motnje, ki lahko nastopijo v prihodnosti. Ugotovila je, da lahko tožeča stranka svoj položaj na trgu izkoristi v smeri postavitve prenizkih ali previsokih cen zaključevanja klicev v svoje omrežje ali premajhne razlike med grosistično ceno zaključevanja klicev in maloprodajono ceno ter s tem onemogoča učinkovito konkurenco. Prav tako tožeči stranki tržni položaj omogoča vertikalni prenos tržne moči, saj ima lahko interes, da s preprečitvijo primernih cen zaključevanja klicev svojo tržno moč prenese na maloprodajne trge z namenom preprečevanja konkurence. Hkrati tožeči stranki njen tržni položaj omogoča, da drugim operaterejm ponuja drugačne pogoje kot sebi (svojemu vertikalno integriranemu delu) in jih tako postavlja v slabši položaj. Sodišče navedene ugotovitve sprejema kot pravilne in zavrača tožbene ugovore, iz katerih izhaja, da tožena stranka opira svoje zaključke na hipotetičnih možnostih ravnanja tržnih udeležencev ter da je njeno ravnanje arbitrarno. Tako zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na obveznost tožeče stranke glede operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe (2. točka izreka, 1. - 5. alinea). Navedene obveznosti temeljijo na določilih 26. člena ZEKom. Neutemeljni so tožbeni ugovori tožeče stranke, da razlog za naložitev predmetnega ukrepa sploh ni podan, saj tožeča stranka naj ne bi nikoli preprečila ali omejila zaključevanja klicev v lastnem omrežju. Kot že pojasnjeno, razlogi za navedene ukrepe ne temeljijo na preteklih zlorabah, pač pa gre za preprečevanje bodočih kršitev, ki bi lahko izvirale iz pomembne tržne moči. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da predmetni ukrep ni skladen z določbami ZEKom ter da mora za potrebe medomrežnega povezovanja operater omrežja nuditi le določene vmesnike, ki omogočajo fizično izvedbo medomrežne povezave, ne pa tudi dostopa do drugih omrežnih elementov, tehničnih vmesnikov in protokolov, sodišče ugotavlja, da se naložena obveznost iz 2. alineje 2. točke izpodbijane odločbe glasi: "zagotovi odprt operaterski dostop do tehničnih vmesnikov, protokolov ali drugih pomembnih tehnologij, ki so nujno potrebni za zaključevanje govornih klicev v tem omrežju". Naložena obveznost temelji na določbi 5. točke drugega odstavka 26. člena ZEKom, pri čemer iz dikcije navedene obveznosti (...do tehničnih vmesnikov, protokolov ali drugih pomembnih tehnologij, ki so nujno potrebni.......) izhaja, da gre za dele in elemente, ki so nujno potrebni za navedeno omrežno povezovanje. Zato je naloženo obveznost potrebno razumeti v smislu del, ki so za tako omrežno povezovanje nujno potrebni. Naložena obveznost zagotavljanja preglednosti (4. točka izreka) ima podlago v 1. odstavku 23. člena ZEKom. Sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da je obveznost, kot je določena v 4. točki izreka odločbe, ob upoštevanju 5. točke izreka neizvršljiva in zato nična, ker naj bi bilo nejasno določeno, katere cene naj tožeča stranka sploh objavi. Iz izpodbijane odločbe je namreč po oceni sodišča razumeti, da mora tožeča stranka znotraj obveznosti zagotavljanja preglednosti objaviti trenutno veljavne cene, slednje mora objaviti tudi z ostalimi pogoji za dostop do svojega omrežja. Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na tožeči stranki naložene obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva. Na podlagi 27. člena ZEKom lahko tožena stranka operaterju s pomembno tržno močjo naloži obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen, vključno z obveznostmi glede stroškovne naravnanos