Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožnica že 31. 1. 2022 vedela, da ji je pogodba o zaposlitvi odpovedana, in je zato tudi vrnila delovna sredstva toženi stranki, ne dokazuje, da bi ji bila odpoved, v kateri so navedeni razlogi za odpoved, tudi vročena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 5. 10. 2022 (I. točka izreka); ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 1. 2022 in jo razveljavilo (II. točka izreka); ugotovilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo do 7. 10. 2022 (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, naj za obdobje od 17. 2. 2022 do 7. 10. 2022 tožnico prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji plača nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.677,00 EUR, zmanjšano za zneske prejetega denarnega nadomestila pri ZRSZ od 17. 1. 2022 do 16. 5. 2022, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici plača 62,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače (prijavo v zavarovanje in plačilo nadomestila plače za dan 16. 2. 2022, plačilo nadomestila plače brez zmanjšanja za prejete zneske denarnega nadomestila), je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka 1.939,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka), ter odločilo, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (z izjemo zavrnilnega dela sodbe v VI. točki izreka) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici 31. 1. 2022 odpoved ni bila vročena. Meni, da je na podlagi izvedenih dokazov jasno, da je bila tožnica z odpovedjo seznanjena oziroma ji je bila vročena 31. 1. 2022, njena izpoved pa je prilagojena potrebam tega postopka. Navaja, da je tožena stranka 1. 2. 2022 tožnici poslala odpoved priporočeno po pošti zato, ker 31. 1. 2022 v prostorih delodajalca ni želela podpisati vročilnice in ji jo je pustila v pisarni. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo oziroma ni upoštevalo SMS sporočila tožnice z dne 31. 1. 2022, v katerem navaja, da je dobila odpoved, in njenega elektronskega sporočila z dne 1. 2. 2022 poslovnim partnerjem tožene stranke, iz katerega izhaja, da ji je bila odpoved vročena 31. 1. 2022, kar potrjujeta izpoved A. A. ter potrdilo o predaji ključev, magneta, kartice za parkiranje in mobilnega telefona. Sklicuje se na izpoved tožnice, da je iz pisarne tožene stranke klicala svojega očeta in mu povedala, da je dobila odpoved. Trdi, da je spoštovala pravila ZDR-1 in ZPP o vročanju odpovedi (po zavrnitvi podpisa s strani tožnice je izpolnila pripravljeno vročilnico in pripravila potrdilo o predaji delovnih sredstev, ki ga je tožnica podpisala). V zvezi z okoliščinami vročitve odpovedi zatrjuje kršitve določb postopka iz 14. točke drugega in iz prvega odstavka 339. v povezavi z 8. členom ZPP. Meni, da bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju izvedenih dokazov tožbo moralo kot prepozno zavreči. Zatrjuje previsok dokazni standard glede vročitve odpovedi. Nasprotuje tudi ugotovitvam o nezakonitosti odpovedi po vsebini in vztraja, da je bil razlog za odpoved prenehanje potreb po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Meni, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na izpovedi tožnice in B. B., da je bila tožena stranka v prodaji uspešna in da ni bilo zaznati nobenega upada, priča ob odpovedi tožnici ni bila več zaposlena pri toženi stranki in tega ne more vedeti, tudi sicer pa promet za obstoj poslovnega razloga ni relevanten. Po njenem mnenju je odločilno, ali je resnično prišlo do zmanjšanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma znatnega zmanjšanja obsega marketinških opravil. Pove, da v odpovedi ni zatrjevala, da je razlog zanjo upad prometa oziroma prodaje. V zvezi s poročilom, s katerim je tožena stranka odredila tožnici marketinške naloge v času odpovednega roka, ponavlja, da je šlo za opravo marketinških nalog "na zalogo", zadolžitve so bile nezahtevne in minimalne, pretežno po že vnaprej pripravljenih standardnih informacijah o produktu, to je potrdila A. A., sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Dalje mu očita, da ni upoštevalo, da je po odpovedi tožnici preostala marketinška opravila prevzel direktor in s tem reorganiziral delo pri toženi stranki. Sklicuje se na izpovedi tožnice in priče A. A., da je direktor določena marketinška opravila opravljal že v času zaposlitve tožnice ter da njegovo neznanje slovenskega jezika ni odločilno. Navaja, da po odpovedi tožnici delovno mesto asistenta v marketingu ali podobno pri toženi stranki ne obstaja. Meni, da prenehanje potrebe po delu tožnice dokazujeta tudi skladni izpovedi prič B. B. in A. A. ter same tožnice, da je prišlo pri pripravah za prodajo izdelka C. do zamude in ni bilo potrebe po njegovem promoviranju. V zvezi s tem zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj priča A. A. ni izpovedala, da je tožnica pred odpovedjo opravljala zgolj naloge pakiranja in komunikacije s strankami, temveč da je opravljala vse zadolžitve v zvezi z reklamo oziroma vse, kar je povezano z marketingom, ter da se je pred odpovedjo obseg njenega dela zmanjšal. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o (ne) verodostojnosti prič A. A. in B. B. Ponavlja, da je bil že novembra 2021 obseg marketinških opravil pri toženi stranki premajhen za zaposlitev dveh oseb. Navaja, da je drugi razlog, zaradi katerega je prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnice, težava z dokumentacijo za izdelek C., tako ni bilo potrebe po njegovem oglaševanju, zaradi česar je novembra 2021 zaposlitev iz poslovnih razlogov najprej izgubila B. B., nato še tožnica. Sklicuje se na izpoved priče A. A., da so marketinška opravila neznatna, člankov D. malo, vsi so predpripravljeni in jih direktor zgolj prireja enkrat ali dvakrat na mesec, izdelek C. pa se sploh ne oglašuje. Navaja, da je bil razlog za odpoved resničen, da je v pristojnosti delodajalca organizacija dela in delovnih mest v skladu z njegovimi potrebami, to pa lahko tudi spreminja lahko tudi z namenom znižanja stroškov. Meni, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije, saj gre za avtonomno odločitev delodajalca, ki se lahko samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo odpovedal pogodbo. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek (pravilno tožba) tožnice v tem delu zavrže oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in izvedenih dokazov v zvezi z njimi, v povezavi z ugotovitvami o vročanju odpovedi tožnici in v povezavi z obstojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se na razloge sodbe sklicuje in jih sprejema kot svoje.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, pritožnica pa jo uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno izpovedi prič A. A. in B. B., ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb postopka.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje kršitev 8. člena ZPP. Ta vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Z nasprotovanjem dokazni oceni pa se uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 1. 2022, ki ji jo je podala tožena stranka zaradi poslovnega razloga. Na podlagi ugotovitve dneva vročitve odpovedi tožnici (17. 2. 2022 s priporočeno pošto) je pravilno štelo, da je tožbo vložila pravočasno (18. 3. 2022), zato jo je pravilno obravnavalo po vsebini. Tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, sodno razvezo in reparacijo je pravilno ugodilo, saj tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za odpoved prenehanje potreb po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je utemeljeno prisodilo tudi vračilo neupravičeno zadržanega dela plače v višini 62,83 EUR, saj tožena stranka ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti niti ni zatrjevala, da bi zoper tožnico vodila disciplinski postopek.

10. Tožena stranka primarno vztraja, da je bila odpoved tožnici vročena 31. 1. 2022 na delovnem mestu, zaradi česar bi bilo treba 18. 3. 2022 vloženo tožbo kot prepozno zavreči. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno dokazno ocenilo ter na podlagi ustrezne dokazne ocene štelo, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je odpoved tožnici vročila že 31. 1. 2022. To sodišče je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev o pravočasnosti tožbe oprlo na izpoved tožnice in sporočili SMS z dne 31. 1. 2022 ter elektronsko sporočilo z dne 1. 2. 2022, in zakaj ni sledilo izpovedi priče A. A. (zaradi nekonsistentnosti in neprepričljivosti njene izpovedi v povezavi z listinskimi dokazi). Pritožbeno sodišče ne glede na pritožbeno kritiko ne dvomi v pravilnost tega zaključka. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zgolj dejstvo, da je tožnica že 31. 1. 2022 vedela, da ji je pogodba o zaposlitvi odpovedana (na kar se nanašajo dokazi, ki jih v pritožbi izpostavlja tožena stranka), in je zato tudi vrnila delovna sredstva toženi stranki, ne dokazuje, da bi ji bila odpoved, v kateri so navedeni razlogi za odpoved, tudi vročena. Šele z vročitvijo odpovedi delavcu lahko začne ta učinkovati in s tem začne teči rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR‑1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dokazno breme glede datuma vročitve odpovedi na delodajalcu, tako bi morala tožena stranka dokazati, da je bila odpoved tožnici vročena že 31. 1. 2022, kar pa ji ni uspelo. Zmoten je pritožbeni očitek o "previsokem dokaznem standardu", sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ustrezne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno štelo, da se trditve toženke o dogajanju navedenega dne niso izkazale za resnične.

11. Tudi pritožbena graja dokazne ocene v zvezi z ugotovitvijo neobstoja dejanskega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (prenehanje potrebe po tožničinem delu zaradi nerealizacije načrtov v zvezi z razvojem novega produkta) ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni presojalo smotrnosti organizacijskih rešitev tožene stranke, temveč je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presojalo navideznost v odpovedi zatrjevanega poslovnega razloga. Sprejeti zaključek o tem, da tožena stranka ni dokazala, da bi postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je utemeljen in argumentiran. Na pravilnost zaključka ne vpliva pritožbena navedba, da B. B. v času odpovedi tožnici pri toženi stranki ni bila več zaposlena, saj se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo predvsem na tožničino izpoved o tem, kaj in koliko je delala ter da je prevzela tudi naloge navedene priče po koncu njene zaposlitve pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenemu vztrajanju o minimalnih zadolžitvah v času odpovednega roka, saj tega dokazni postopek ni potrdil. Sklicevanje na izpoved priče A. A. na pravilnost odločitve ne vpliva, saj ji sodišče prve stopnje kot neprepričljivi ni sledilo, pritožbeno sodišče pa ne glede na pritožbeno kritiko tožene stranke v to presojo ni podvomilo. Tudi zatrjevanje glede prevzemanja nalog tožnice s strani direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo, saj ni govoril slovensko. Ni si mogoče predstavljati, da bi brez tega (kljub že pripravljenim predlogam) lahko opravljal dela tožnice v marketingu, ki je obsegalo pisanje PR člankov, javno nastopanje v medijih, delo na družbenih omrežjih in komunikacijo s strankami. Nadaljnje sklicevanje tožene stranke na druge razloge za zmanjšanje količine tožničinega dela (npr. težave z dokumentacijo za izdelek C.) na pravilnost odločitve ne more vplivati, saj to iz odpovedi niti ne izhaja.

12. Tožena stranka glede odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dovolitev spremembe tožbe z dne 5. 10. 2022 (I. točka izreka), in v delu glede vračila zadržanega zneska 62,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter glede odločitve o stroških v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus tega dela odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1). Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).