Jedro

Ker gre pri tožniku za izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni, izrečene (tudi) za nepolitično kaznivo dejanje, ne obstojijo pogoji za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 1026/2002-7 z dne 19.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2002 (1. točka izreka)) in oprostilo tožnika sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. V (ponovljenem) postopku je ugotovila, da je tožnik 8.5.2001 ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in zaprosil za azil, pri čemer je navedel, da je U.B., rojen 13.4.1964 v S. Njegovo istovetnost je ugotovila s pomočjo Visokega Komisariata Združenih narodov za begunce, ki je sporočil, da gre za S.A., hkrati pa je dostavil tudi kopijo njegovega vozniškega dovoljenja. Tožena stranka je menila, da je tožnik lažno navajal svojo identiteto, ker se je bal, da bo vrnjen v izvorno državo, saj je pobegnil iz zapora v F., kjer prestaja zaporno kazen na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v S. iz leta 1995. Ugotovila je, da je tožnik svojo prošnjo za azil utemeljeval na podlagi napačne istovetnosti, kar se v skladu s 1. alineo 36. člena Zakona o azilu šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožnik po narodnosti bosanski Srb, po veroizpovedi pa pravoslavec in proučitvi razmer v BiH, je menila, da tožnik v svoji matični državi ni bil preganjan zaradi nacionalnosti, saj je živel v Občini P., v kateri je večinsko srbsko prebivalstvo. Je tudi član Srbske demokratične stranke, ki je vodilna v Republiki Srbski. Njegova družina je v okviru programa razselitve odšla v A., kjer sta žena in hčerka pridobili a. državljanstvo. Zaradi sodelovanja s sovražnikom je bil obsojen na zaporno kazen in odpeljan v zapor v F., od koder je pobegnil v Zvezno Republiko Jugoslavijo, vendar je od tam odšel na Madžarsko. Tako v ZR Jugoslaviji kot na Madžarskem je dobil zaščito in je bil vključen v program razselitve. Tožena stranka je iz sodbe Vojaškega sodišča v S. nadalje ugotovila, da je bil tožnik obsojen, ne samo zaradi sodelovanja v tuji vojski, pač pa tudi zaradi težke vrste razbojniške kraje in razbojništva, in sicer na enotno kazen 6 let zapora. Glede na to je tožnik tudi lažno navajal, da je bil obsojen samo zaradi sodelovanja s sovražnikovo vojsko. Nadalje so sedanje razmere v zaporu v F. take, da ne bi bil izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju v času prestajanja preostale kazni treh let zapora. Na podlagi navedenega je menila, da tožnikova vloga za azil ni utemeljena, ker ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, kot tudi ne pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena istega zakona, saj v primeru zavrnitve ne bi bil izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju, bil pa bi odpeljan v zapor, kjer bi do konca prestal kazen zapora, na katero je bil obsojen. Ker pa je zagrešil tudi hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, obstojijo izključitveni razlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji (4. člen Zakona o azilu).

Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da v tožnikovem primeru ne gre za strah pred preganjanjem v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US, 124/2000 in 67/2001 v nadaljevanju ZAzil), pač pa, da gre pri njem za izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni. Za tožnikom je namreč razpisana tiralica, ker se dne 18.12.1998 ni vrnil z odobrenega dopusta v KPD F. Tožnik je bil obsojen s sodbo Vojaškega sodišča Republike Srbske v S., zaradi sodelovanja z armado BiH, in ne zato, ker bi se pri tem sodelovanju zavzemal za človekove pravice in svoboščine. Dejansko zato, ker je presodil, da je to zanj in za njegovo družini bolje. Z isto sodbo je bil spoznan za krivega in obsojen na zaporno kazen pet let tudi zaradi kaznivega dejanja hude razbojniške kraje in razbojništva. Zato se, po mnenju sodišča prve stopnje, tožnik ne želi vrniti v matično državo, zaradi strahu pred prestajanjem kazni, izrečene tudi za storjeno hudo kaznivo dejanje nepolitične narave, ki ga je storil v S. pred prihodom v Republiko Slovenijo, kar po 2. alinei 1. odstavka 4. člena ZAzil predstavlja izključitveni razlog v postopku za pridobitev azila. Zato se je tudi predstavil z lažnimi osebnimi podatki, kar po določbi 1. alinee 1. odstavka 36. člena ZAzil predstavlja zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore o kršitvah temeljnih načel postopka, določenih z ZAzil ter Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po oceni sodišča je tožena stranka odločbo izdala po celoviti proučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik. Tožniku ob vrnitvi v izvorno državo tudi ne bi bila ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato tožnik ni oseba, ki bi lahko bil deležen posebne zaščite v obliki humanitarnega azila, saj je bil zaprt zaradi okoliščin, ki jih je sam povzročil. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS). Ker pa tožnik nima sredstev za preživljanje, ga je oprostilo plačila sodnih taks.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodba pa spremeni tako, da se mu prizna azil v Republiki Sloveniji. Meni, da je bila izpodbijana sodba izdana preuranjeno. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določb ZAzil. Že v tožbi je opozarjal na kršitev Ustave RS in mednarodnih aktov, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil, saj tožena stranka krši določbe o prepovedi vračanja. V postopku je bila dokazana njegova ogroženost ob vrnitvi v domovino. Bil je prisiljen boriti se v dveh sovražnih vojskah in bil zaradi tega obsojen. Zato se sedaj ne more vrniti niti v BiH, niti v Srbijo, niti v Republiko Srbsko. Ob vrnitvi v domovino bi bil takoj vrnjen na prestajanje zaporne kazni, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje, zaradi katerega pri nas ne bi bil kazensko preganjan. Ni ga mogoče poslati v matično državo na prestajanje zaporne kazni, na katero je bil obsojen zaradi sodelovanja v oboroženih silah BiH zoper srbsko agresijo. To njegovo ravnanje je predstavljalo zavzemanje za človekove pravice in svoboščine. Imel je utemeljen razlog, da se je na začatku azilnega postopka predstavljal z lažnimi osebnimi podatki. Prosi še za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje daje Republika Slovenija po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil iz humanitarnih razlogov tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94, v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki jih Ženevska Konvencija ne določa. Na podlagi podatkov predloženih upravnih in sodnih spisov pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo odločitvi tožene stranke, da v tožnikovem primeru ne obstojijo razlogi za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da gre v tožnikovem primeru za izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni, izrečene za storjeno hudo kaznivo dejanje nepolitične narave, ki ga je storil v S., kar po določbi 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil predstalja izključitveni razlog v postopku za pridobitev azila. Da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja hude razbojniške kraje in razbojništva po 1. odstavku 151. člena KZ Republike Srbske, storjenega v sostorilstvu dne 26.2.1993 v S., tožnik niti ne zanika, pač pa v pritožbi ponovno navaja, da je bil obsojen zaradi sodelovanja v oboroženih silah BiH zoper srbsko agresijo, kar naj bi predstavljalo zavzemanje za človekove pravice in svoboščine. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz podatkov upravnih spisov, še zlasti iz predložene kazenske sodbe, izhaja, da tožnik ni bil obsojen zaradi tega, ker bi se pri sodelovanju z Armado BIH zavzemal za človekove pravice in svoboščine, zaradi političnih razlogov, ali dejanske pripadnosti k določeni skupini. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik v kazenskem postopku zagovarjal, da je vstopil v enote BiH, ker je pač dobil poziv za mobilizacijo in je presodil, da je tako za družino bolje ter da mu ni bilo potrebno kopati strelskih jarkov.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila pravilo o nevračanju, ki naj bi ga storila s tem, da je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za azil. Tožena stranka je ugotovila vsa dejstva, pomembna za odločitev o stvari, kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Odločitev o zapustitvi Republike Slovenije je torej skladna z določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O ponovni prošnji za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, saj o taki prošnji ne odloča pritožbeno sodišče. Je pa tožnika oprostilo plačila sodnih taks že sodišče prve stopnje.