Jedro

Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti in izkazati okoliščine in pa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, da je mogoča presoja, ali je zanj škoda težko popravljiva. Samo pavšalna zatrjevanja, da tožniku nastaja materialna škoda, ne morejo biti podlaga za sklep, da bo tožniku z izvršitvijo inšpekcijske odločbe prizadeta težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje z dne 25. 9. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 28. 1. 2009, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep in sicer, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo garaže za kmetijsko mehanizacijo ter v roku 60 dni po vročitvi te odločbe odstraniti navedeni objekt. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje z navedbo, da v upravnem sporu izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, kar že samo po sebi predstavlja nastanek nepopravljive materialne škode. Navedeno pomeni, da tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje z navedbo razlogov, zaradi katerih je vložil tožbo. S tem pa po presoji prvostopnega sodišča tožnik ni izkazal težko popravljive škode. Sodišče je upoštevalo tudi prizadetost javne koristi, skladno z načelom sorazmernosti. Po presoji sodišča je v primeru inšpekcijskih ukrepov tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je v tretjem odstavku 146. člena Zakona o graditi objektov - ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002) predpisal, da pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, kar pomeni, da so odločbe gradbenega inšpektorja izvršljive praviloma takoj, kar pa po že uveljavljenem stališču upravno-sodne prakse pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršitve odločbe, tožnik po presoji sodišča ni izkazal, zato bi po mnenju sodišča izdaja začasne odredbe nesorazmerno posegla v javno korist. 3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je v zadostni meri izkazana nevarnost nastanka težko popravljive škode že s tem, da bo izvršitev odločbe imela za posledico rušenje objektov, s tem pa bo tožeči stranki nastala škoda, ki tožniku ne bo povrnjena tudi, če bo v postopku uspel. Zaradi izdaje izpodbijane odločbe tožniku škoda že nastaja, saj ne more dokončati projektov, ki jih je tožnik že začel. Objekti, na katere se sporna odločba nanaša naj bi tožniku v prihodnosti prinašali dobiček, izguba dobička pa se po splošnih obligacijskih razmerjih šteje za materialno škodo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek in da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet sporna je odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Le če so navedeni pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta.

6. Narava odločanja o začasni odredbi, kakršno je predlagal tožnik, zahteva restriktiven pristop, zlasti zato, ker so odločbe gradbenega inšpektorja izvršljive takoj. Zakon o graditvi objektov – ZGO-1 namreč v tretjem odstavku 146. člena določa, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve. Zato mora tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti in izkazati okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, da je mogoča presoja, ali je zanj taka škoda težko popravljiva.

7. Kot izhaja iz podatkov spisa, tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe takih okoliščin ne izkazuje, ampak le zatrjuje, da mu že nastaja materialna škoda in da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve še večje materialne škode. Take pavšalne, z ničemer izkazane navedbe tožnika pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti podlaga za sklep, da bo z izvršitvijo akta prizadeta tožniku težko popravljiva škoda.

8. Glede na navedeno je sodišče s tem, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).