Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo neizplačane plače za sporno obdobje, ne da bi razčistilo sporna nakazila, ki jih je tožena stranka opravila na TRR tožnika v tem času. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni sprejelo dokaznega predloga tožene stranke in ni opravilo poizvedb pri Davčni upravi, katere davke in prispevke je le-ta že prisilno izterjala od tožene stranke na podlagi obračuna plače in izdanih plačilnih list za sporno obdobje. Zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I in v točki VII ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo za čas od meseca julija 2009 do meseca novembra 2010 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke za socialno varnosti ter tožeči stranki izplačati pripadajoč neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, od datuma zapadlosti dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške prevoza na delo ter z dela, ter stroške prehrane za čas od julija 2009 do avgusta 2010 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010 v zneskih in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v višini 1.103,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov za obdobje od leta 2007 do vključno 2010 v višini 14.000,00 EUR s pp (točka V. izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 850,00 EUR od 25. 12. 2008 do plačila in od zneska 900,00 EUR od 24. 6. 2009 do plačila (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 502,33 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki V. in VII. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške oziroma podredno, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Sodišče je glede odločitev pod točko V. izreka napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in je v posledici nepravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila vtoževanih potnih stroškov. Stranki sta 10. 11. 2010 opravili sestanek na katerem je tožena stranka tožeči stranki naločila, da za nazaj potrdi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta se tedaj dogovorili, da naslednjega dne na ponovnem sestanku uredita še ostale odprte zadeve. Na tem sestanku je tožena stranka tožeči stranki izdala potrdilo o višini dolga, v katerem je potrdila, da je tožeči stranki poleg obračuna in izplačila dolgovanih plač ter regresa za letni dopust dolguje tudi plačilo potnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov, to je zaslišanih prič in izpovedi strank ni moglo ugotoviti, da je med pravdnima strankama dejansko prišlo do sestanka, na katerem je bilo s strani tožene stranke tožeči stranki izdano potrdilo o višini dolga, je nepravilno. Priči A.A. in B.B. sta potrdili izpovedbo tožnika, da je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki opravljal delo na terenu po celi Sloveniji. Tako je nedvomno, da tožena stranka tožeči stranki dolguje tudi izplačilo vtoževanih potnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno ugotoviti dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je tožeča stranka upravičena tudi do povračila vtoževanih potnih stroškov in ob upoštevanju načela uspeha v pravdi odločiti, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh priglašenih pravdnih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v točki I., II., III., IV. in VI. in VII. izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje ter tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Glede točke I. izreka sodbe navaja, da ima s strani Davčne uprave RS že daljše obdobje blokiran račun zaradi neplačila dajatev. Blokada računa še traja od obdobja zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki. Davčna uprava z rubežem denarnih sredstev na računih tožene stranke poplačuje dolg tožene stranke iz naslova davkov in prispevkov. Toženi stranki ne more biti točno znano, kateri konkretni davčni dolg zapira Davčna uprava z rubežem in prenakazilom denarnih sredstev z računa tožene stranke. Tožena stranka je prepričana, da je Davčna uprava z rubežem denarnih sredstev tožene stranke v celoti poplačala celotni davčni dolg za tožečo stranko za to obdobje. V odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi je predlagala, da sodišče opravi poizvedbe na DURS-u o plačanih davkih in prispevkih za tožečo stranko za vtoževano obdobje, vendar sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ni preveril pri DURS-u ali ima poravnane vse prispevke iz naslova delovnega razmerja s strani tožene stranke. Tožeča stranka je sama predložila plačilne liste, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka davke in prispevke obračunala, plačilo prispevkov in akontacijo dohodnine za sporno obdobje pa se je izvajalo z rubežem denarnih sredstev tožene stranke s strani Davčne uprave. Nadalje je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je do tožeče stranke poravnala obveznosti iz naslova neto plač za vtoževano obdobje. Takšna ugotovitev je protispisna in sicer v nasprotju z zatrjevanjem tožene stranke kot tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, to je z izpisi prilivov na račun tožeče stranke. Iz izpiskov prilivov izhaja, da je tožeča stranka prejela v obdobju od 17. 3. 2009 do 31. 12. 2009 prilive, ki so opredeljeni kot plača ali nadomestilo plače za posamezni mesec v letu 2009 v skupnem znesku 5.324,99 EUR. Glede na to, da je povprečna neto plača znašala 563,00 EUR je jasno, da je že samo iz nakazil na račun tožene stranke iz leta 2009, ki jih je predložila sama tožeča stranka razvidno, da je tožeča stranka prejela plačila v višini za 9,54 mesečne neto plače. V kolikor se upošteva nakazila v letu 2010 v skupnem znesku 900,00 EUR je tožnik samo na podlagi tako opredeljenih nakazil na račun do 31. 8. 2010 prejel skupno 6.224,99 EUR, kar prestavlja znesek 11 neto plač. Ob upoštevanju potrdila o prejemu gotovine z dne 11. 7. 2009 v znesku 300,00 EUR, na tem potrdilu - pobotnici ni opredeljen kot znesek izplačila kilometrine, pa znaša skupno prejeti znesek 6.526,99 EUR, kar pomeni, da je s temi dokazili dokazano, da je tožena stranka nakazala oziroma plačala tožeči stranki neto plače za obdobje do 15. 12. 2009. Glede točke II izreka sodbe tožena stranka meni, da je zaključek sodišča, da ni dokazala plačila stroškov prevoza na delo in malice preuranjen. V predmetni zadevi se je dokazni postopek izvajal predvsem v smeri ugotavljanja verodostojnosti potrdila, ki ga je sama sebi spisala tožeča stranka, ne pa glede vsebine, ali namena vsakega posameznega nakazila, ki ga je prejela tožeča stranka. Glede točke III., IV. in VI. izreka sodbe navaja, da tožena stranka tožeči stranki ni poravnala obveznosti iz naslova regresa in odpravnine, vendar je uveljavljala procesni pobot terjatev iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je povzročila tožeča stranka, ko ji ni izročila gotovine, ko jo je prevzela pri izvršilnem dejanju. Sodišče se je postavilo na stališče, da tožeča stranka terjatve do tožene stranke ni dokazala. Predlagala je dokaze z vpogledom v pobotnici v izvršilnem spisu IZV 543/2008, pri čemer prvostopno sodišče tožene stranke ni pozvalo, da mora predlagani dokaz predložiti, zato je po mnenju tožene stranke zaključek, da tožena stranka ni dokazala terjatve nepravilen. Ob tem je potrebno upoštevati, da je priča C.C. izpovedala o tej škodi, da tožeča stranka ni spoštovala pravil poslovanja in da je torej verjetneje, da tožeča stranka gotovine ni izročila tajnici A.A., kot pa da le-ta tega denarja ni nakazala naprej. To izhaja že iz tega, da tožeča stranka samovoljno zadržuje listine spisov in žig tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkušalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe, to je glede odločitve o plačilu plače za obdobje od julija 2009 do novembra 2010. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v tem delu ugodilo v celoti. Tožena stranka izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da le-to ni upoštevalo plačil, ki jih je izvršila tožena stranka iz naslova plačila plače za sporno obdobje, ki so razvidna iz bančnih izpiskov, ki jih je predložila sama tožeča stranka, prav tako pa sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedbe na DURS-u, čeprav je tožena stranka to predlagala že v odgovoru na tožbo. Pritožbene navedbe tožene stranke so utemeljene. Iz pregleda bančnih izpiskov tožnika, ki se nahaja v prilogah A14 izhaja, da je tožena stranka za sporno obdobje opravila več plačil na tožnikov tekoči račun z namenom delnega plačila plače za leto 2009. Tako se izkažejo za utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo nakazil iz naslova plače, opravljenih v letu 2009 in 2010. Vsa zatrjevana plačila tožene stranke se sicer ne nanašajo na sporno obdobje, vendar bi moralo sodišče nakazila opravljena od 1. 7. 2009 dalje preveriti, ali se nanašajo na plačilo plače za obdobje od julija 2009 dalje, kot to trdi tožena stranka. Tako sodišče prve stopnje ni razčiščevalo nakazil iz naslova plače, npr. 13. 8. 2009; 500,00 EUR, 18. 9. 2009; 300,00 EUR, 16. 11. 2009; 600,00 EUR, 10. 3. 2010; 500,00 EUR, 31. 12. 2009; 200,00 EUR itd.. Prav tako tožena stranka utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti dokaznemu predlogu in opraviti poizvedbe pri Davčni upravi, katere davke in prispevke je le-ta že prisilno izterjala od tožene stranke na podlagi obračuna plače in izdanih plačilnih list za sporno obdobje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba v tem delu utemeljena, saj dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo dopolnilo dokazni postopek in o zahtevku ponovno odločilo.

Glede odločitve pod točko II, III, IV in VI se pritožuje tožena stranka. Nasprotje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni plačala tožeči stranki stroškov prevoza in prehrane za obdobje od julija 2009 do avgusta 2010, ker meni, da sodišče tega ni ugotavljalo, temveč je dokazni postopek izvajalo v smeri ugotavljanja verodostojnosti potrdila o višini dolga, ne pa glede vsebine oziroma namena vsakega posameznega nakazila. Pritožba je neutemeljena, saj niti v pritožbenem postopku, tožena stranka ne navede, da bi sploh plačala stroške prevoza in prehrane, seveda tudi ne s katerim konkretnim nakazilom.

Tožena stranka ne nasprotje ugotovitvam, da ni plačala tožniku regresa za letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010 ter odpravnine zaradi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč se ne strinja z odločitvijo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.750,00 EUR, katero je uveljavljala v pobot. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena, saj je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja terjatve v višini 1.750,00 EUR. Tožena stranka bi namreč morala v postopku dokazati, da si je tožeča stranka prisvojila znesek 1.750,00 EUR. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo dovolj, da je tožena stranka predlagala dokaz, ne pa ga tudi predložila. Sodišče prve stopnje bi namreč, v kolikor bi sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v izvršilni spis toženi stranki takrat tudi naložilo, da ga predloži sodišču. Sodišče prve stopnje takega dokaznega predloga ni sprejelo. Po oceni pritožbenega sodišča z izvedbo predlaganega dokaza, to je z vpogledom v izvršilni spis dejansko stanje ne bi bilo nič bolj razčiščeno. Tožena stranka tudi v pritožbi govori o večji in manjši verjetnosti in navaja, da je verjetneje, da tožeča stranka gotovine ni izročila tajnici A.A., kot da le-ta tega denarja ni nakazala naprej. Za ugotovitev obstoja terjatve, to pomeni povzročitve škode toženi stranki pa mora delodajalec v skladu z določbo 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) dokazati, da je delavec povzročil škodo v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik v izvršilni zadevi IZV 543/2008 dvakrat prevzel gotovino in sicer dne 24. 11. 2008 v znesku 850,00 EUR ter dne 23. 6. 2009 v znesku 900,00 EUR o čemer je tožnik dolžniku izdal tudi pobotnici. Torej iz izvršilnega spisa ne bi bilo razvidno nič drugega kot to, da je tožnik izdal pobotnici. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem pa izhaja, da tožena stranka ni imela urejene primopredaje denarja, ki ga je prevzela od strank med izvršiteljem in tajnico, temveč se je denar puščal v spisih. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati, da je tožnik denar zadržal. Le-ta je trdil, da ga je pustil v spisu kot običajno. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se gotovina nikoli ni štela in da tožena stranka tega tudi ni zahtevala, niti ni zagotovila ustreznega poslovanja z gotovino, tako da bi se le-ta primopredajala proti podpisu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da eventualnega izginotja gotovine ni mogoče pripisati tožeči stranki. Glede na način poslovanja tožene stranke, kot ga je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B., ni možno ugotoviti, kje je prišlo do izginotja prejete gotovine. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno pobotni ugovor zavrnilo.

Tožeča stranka se pritožuje v točki V. izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov za obdobje od leta 2007, do vključno 2010 v višini 14.000,00 EUR. Pri tem navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da listine Potrdilo o višini dolga z dne 11. 11. 2010 ni podpisal izvršitelj D.D.. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da predmetna listina ne izkazuje soglasja volj o višini dolga, kot je to trdil tožnik. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da le tožnik trdi, da je prišlo do podpisa navedene listine, tožena stranka, ki naj bi bila prisotna pri sestavi te listine in se z vsebino strinjala je to zanikala, pri čemer je nedvomno, da na listini ni podpis tožene stranke, temveč le pečat z njegovim podpisom. Tudi žena tožene stranke, ki naj bi bila prisotna pri tem je izpovedala, da do sestanka ni prišlo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za listino, ki bi izkazovala voljo obeh strank. Pri tem posebej izpostavlja, da bi bilo res nenavadno, da ena od prisotnih strank ne podpiše listini, temveč odtisne le svoj pečat s podpisom. Poleg navedenega pa še pojasnjuje, da tudi v primeru, da bi bila listina sestavljena na način kot zatrjuje tožnik, to še ne pomeni, da obstoji dolg tožene stranke do tožnika iz naslova potnih stroškov za obdobje od leta 2007 do 2010 v višini 14.000,00 EUR, kot to zatrjuje tožeča stranka, ker to v listini ni navedeno, temveč je le naveden znesek 26.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki v obdobju od leta 2007 do 2010 iz naslova kilometrin, kot izhaja iz bančnih izpiskov in pobotnic nakazala znesek 20.031,00 EUR. Ta znesek zadostuje za povračilo potnih stroškov, ki naj bi jih imel tožnik v spornem obdobju. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik svojih stroškov sploh ni specificiral in je specifikacijo opravilo sodišče prve stopnje, pri čemer je celo samo od sebe preverjalo, ali so to ustrezni stroški prevoza. Tožnik v pritožbi temu sploh ne oporeka, temveč vztraja še pri znesku 14.000,00 EUR, ki naj bi imel temelj v potrdilu o višini dolga, iz katerega pa izhaja le višina dolga 26.000,00 EUR in niti ne 14.000,00 EUR iz naslova potnih stroškov za obdobje od leta 2007 do 2010. Tako se izkaže, da je že trditvena podlaga za ta del zahtevka pomanjkljiva in jo je v bistvu s svojimi izračuni dopolnilo samo sodišče. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o znesku 20.031,00 EUR, ki ga je tožnik zagotovo prejel iz naslova povračila potnih stroškov v spornem obdobju, temveč poleg tega še vedno zahteva plačilo 14.000,00 EUR, pri čemer zahtevek temelji na dogovoru z dne 11. 11. 2010 in trditvah, da naj bi prevozil mesečno 3.000 do 4.000 km. V zvezi s trditvami o prevoženih kilometrih ni predložil, v postopku pred sodiščem prve stopnje, nobenega pisnega dokaza. Izpoved prič, da je tožnik opravljal delo na terenu celotne Slovenije namreč ne zadostuje, da bi sodišče lahko ugotovilo dejansko število prevoženih kilometrov mesečno. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik s plačilom zneska 20.031,00 EUR prejel plačane stroške v celoti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je v posledici razveljavitve I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, da bo to lahko sodišče o celotnih stroških postopka odločilo s končno sodbo.

Glede na vse navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki I in VII izreka sodbe, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP, v ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbo 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločitev, za kar je imelo podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.