Jedro

ZPŠOIRSP je razmerju do OZ specialni predpis. ZPŠOIRSP ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu, zato je traba v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi uporabiti relevantne določbe OZ.

Materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, se izteče na prvi naslednji delavnik, čeprav nedelja z nobenim zakonom formalno ni določena kot dan, na katerega se ne dela.

Zoper sklep št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 v skladu s šestim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP je bila dovoljena pritožba, ki pa je po podatkih iz upravnega spisa tožnica sploh ni vložila. Obravnavani sklep je torej postal pravnomočen dne 14. 7. 2017. Ker zoper obravnavani sklep pritožba ni bila vložena, je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožba zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 zavrgel 19. 6. 2017 vloženo zahtevo tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva za njeno mater A.A., rojeno ... 1930. V obrazložitvi navaja, da se v skladu z 8. členom Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) upravni postopek za določitev denarne odškodnine začne na zahtevo stranke in da je stranka lahko le oseba, za katero se ugotovi, da je upravičena do navedene odškodnine. Tožnica ne more biti stranka v postopku, saj zahteva upravičenost do odškodnine za svojo pokojno mater A.A., ki je umrla 23. 9. 2015. Tožnica namreč ne uveljavlja svoje pravice oziroma pravne koristi in ne more biti upravičenka na podlagi ZPŠOIRSP in zato ne stranka na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Hkrati je upravni organ ugotovil, da zahteva ni bil vložena v predpisanem roku, do 18. 6. 2017. 2. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 zavrgel prošnjo tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bila vložena 19. 6. 2017. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica ob začetku uporabe zakona ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere bi izpolnila pogoje iz 2. člena tega zakona; zato bi morala prošnjo vložiti v roku, določenem v prvem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP se lahko zahteva za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona, torej od 18. 6. 2014. Prošnja tožnice, ki jo je s priporočeno pošto poslala na prvostopenjski organ 19. 6. 2017, je bila prepozna, saj se je rok za vložitev prošnje iztekel 18. 6. 2017. Ker je tožnica zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje, je prvostopenjski upravni organ v skladu s 3. točko 129. člena ZUP prošnjo zavrgel. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper sklep 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 zavrnil. V obrazložitvi je ugotovil, da je tožnica bila sprejeta v slovensko državljanstvo 27. 7. 1998 in da se ji je rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine iztekel 18. 6. 2017. Iz ovojnice, s katero je tožnica poslala zahtevo za določitev odškodnine, izhaja, da je oddala pošiljko priporočeno po pošti v ... 19. 6. 2017 ob 8.45 uri. V skladu z 68. členom ZUP je prvostopenjski organ tožničino zahtevo prejel 19. 6. 2017, zato je bila prošnja vložena prepozno. Pojasnil je, da je rok iz 8. člena ZPŠOIRSP materialni prekluzivni rok, na katerega so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in ni ga mogoče podaljševati, tudi če se izteče na nedeljo ali na dan, ko se pri pristojnem organu ni delalo, saj se 101. člen ZUP v skladu z ustaljeno sodno prakso ne uporablja za materialne roke.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 492-239/2017/2 (1314-15) z dne 2. 8. 2017, sklep Upravne enote Ljubljana št. 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 in sklep Upravne enote Ljubljana št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017. Navaja, da so bile od leta 1992 do leta 1998 kršene njene človekove pravice, saj ni nikjer obstajala. Njej in njeni materi je inšpektor za tujce v Srbiji dal potni list Srbije in Črne Gore, da je lahko prišla do Slovenije. Tožničina prošnja za določitev denarne odškodnine je bila poslana priporočeno po pošti 19. 6. 2017. Meni, da je njena prošnja vložena v predpisanem roku, saj je bil zadnji dan za vložitev tožbe (18. 6. 2017) nedelja, prošnjo pa je poslala prvi delovni dan, to je v ponedeljek 19. 6. 2017. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ zavrgel tožničino zahtevo, ker je bila njena zahteva prepozna. V svoji odločbi z dne 2. 8. 2017 je obrazložila, kdaj je tožeči stranki potekel rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine in pojasnila, do kdaj bi lahko uveljavila pravico do denarne odškodnine. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Po pozivu sodišča na izjasnitev je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla, da vlaga tožbo tudi zoper sklep št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017. Tožena stranka je poslala upravni spis, na dopolnitev tožbe pa ni odgovorila.

7. Tožba je delno utemeljena.

K I. točki obrazložitve:

8. ZPŠOIRSP je materialni predpis, ki med drugim ureja pravico do denarne odškodnine. Upravni postopek za določitev denarne odškodnine se po prvem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP začne na zahtevo stranke. Zahteva za določitev denarne odškodnine se lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Drugi odstavek 8. člena ZPŠOIRSP določa, da oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, lahko zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. V skladu z 29. členom je ta zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začel šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

9. ZPŠOIRSP je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 99/13 dne 3. 12. 2013, torej je začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014. To pomeni, da se je triletni rok iztekel 18. 6. 2017. 10. Iz podatkov upravnega spisa in odločbe o sprejemu v državljanstvo št. 0011/50-XVII-331.830 z dne 25. 5. 1998 (priloga A11) je razvidno, da tožnica ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere bi izpolnila pogoje iz 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnica pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da je poslala zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po ZPŠOIRSP, priporočeno po pošti 19. 6. 2017, kar pa je tudi sicer razvidno iz potrdila na ovojnici o oddaji priporočene pošiljke. Sodišče pojasnjuje, da se skladno z drugim odstavkom 68. člena ZUP za vlogo, ki je bila poslana priporočeno po pošti, za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

11. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnica zahtevo po ZPŠOIRSP poslala priporočeno po pošti dne 19. 6. 2017. Tožnica pa utemeljeno opozarja, da je bila 18. 6. 2017 nedelja.

12. Rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, je po presoji sodišča materialni prekluzivni rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine. Drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi tožnici pravilno pojasnjuje, da se določba drugega odstavka 101. člena ZUP1 ne uporablja za materialne roke.

13. Vendar pa po presoji sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da materialnega prekluzivnega roka iz 8. člena ZPŠOIRSP ni mogoče podaljševati, zaradi česar ni pomembno, ali se izteče na nedeljo, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela. Sodbe Upravnega sodišča RS U 2906/2005 z dne 28. 5. 2007, U 1849/2008 z dne 12. 2. 2009, U 2998/2006 z dne 27. 11. 2007, na katere se tožena stranka sklicuje, namreč v obravnavanem primeru niso relevantne, saj se nanašajo na področje javnih financ, in sicer na trošarine, medtem ko se v zadevi, ki je predmet tega postopka, obravnava pravico do denarne odškodnine, ki je vrsta obligacijskega razmerja.

14. V zvezi z računanjem rokov v primeru določitve denarne odškodnine po ZPŠOIRSP je sodišče že sprejelo stališče v sodbi I U 2526/2017-10 z dne 3. 10. 2018, v kateri je obrazložilo, da je ZPŠOIRSP v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) specialni predpis. ZPŠOIRSP namreč ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu, zato je traba v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi uporabiti relevantne določbe OZ.

15. Rok za vložitev zahteve za določitev odškodnine po ZPŠOIRSP je, prekluzivni rok materialnega prava, ki ga je treba presojati v povezavi z 62. členom OZ, skladno s katerim se rok, ki je določen v letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči. Če takšnega dne v zadnjem mesecu ni, se konča naslednji dan tega meseca. Če se rok po pravilih, določenih v drugem odstavku 62. člena OZ, izteče na dan, ko se po zakonu ne dela, pa se po tretjem odstavku 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik. Po ustaljenih stališčih civilno sodne prakse je nedelja prost dan v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ in se materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, izteče na prvi naslednji delavnik, čeprav nedelja z nobenim zakonom formalno ni določena kot dan, na katerega se ne dela. Smisel določbe tretjega odstavka 62. člena OZ je v varovanju počitka ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh, izhaja pa iz splošno uveljavljenega 5-dnevnega tedenskega delovnika2. 16. Ob upoštevanju citirane določbe drugega in tretjega odstavka 62. člena OZ je zmotno stališče tožene stranke, da je bila zahteva prepozno vložena, ker je tožnica v ponedeljek, 19. 6. 2017, poslala zahtevo za določitev denarne odškodnine priporočeno po pošti. Zadnji dan za vložitev zahteve po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) je sovpadel z nedeljo, zato je tožničina zahteva, vložena prvi naslednji delavnik (v ponedeljek, 19. 6. 2017), pravočasna.

17. Glede na navedeno je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep št. 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

18. V skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Določba šestega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP določa, da je zoper odločitev upravne enote dovoljena pritožba, o kateri odloča Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. V skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in je na razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

19. Sodišče ugotavlja, da je bila zoper sklep št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 v skladu z navedenim šestim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP dovoljena pritožba, ki pa je po podatkih iz upravnega spisa tožnica sploh ni vložila. Obravnavani sklep je torej postal pravnomočen dne 14. 7. 2017. 20. Ker zoper obravnavani sklep pritožba ni bila vložena, je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

21. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker v tej zadevi dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ni sporno, temveč je bilo potrebno razrešiti le pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Določba drugega odstavka 101. člena ZUP določa, da če je zadnji dan roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje, ne dela, se izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika. 2 Primerjaj VSL I Cpg 624/2011 in VSL 1514/2013.