Jedro

Glede na vsebino Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 in nespornega dejstva, da je edini navedeni dolžnik v prilogah pogodbe S. d.o.o. (in ne tožnik), se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da iz te pogodbe ne izhaja, kar zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, da bi naj C. (kot pravna naslednica E. d.d.) prenesla terjatev do tožnika. Zato ne drži niti nadaljnji zaključek sodišča, da je s tem tudi tožnikova terjatev (kar je, kot pravilno opozarja tožnik, že pojmovno zgrešeno; kvečjemu bi to lahko bila tožnikova obveznost) pravno veljavno odstopljena in prenesena na toženca. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje svoj zmoten zaključek neutemeljeno utemeljuje s sklicevanjem na kreditne pogodbe, saj le-te sploh niso izvršilni naslov in v njih pojmovno ni določbe o prehodu terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjena glasi: ″Ugotovi se, da ni dopustna izvršba tožene stranke - upnika A. d.o.o., poslovne dejavnosti in storitve, d.o.o., mat. št. ..., davčna št. ..., ..., zoper tožečo stranko - dolžnika B. B., EMŠO ..., ..., zaradi izterjave 438.118,07 EUR v izvršilnem postopku Okrajnega sodišče v Celju, opr. št. 0039 I 664/2019. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 5.850,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.″

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Ugotovi se, da ni dopustna izvršba tožene stranke - upnika A. d.o.o., poslovne dejavnosti in storitve, d.o.o., mat. št. ..., davčna št. ..., ..., zoper tožečo stranko - dolžnika B. B., EMŠO ..., ..., zaradi izterjave 438.118,07 EUR v izvršilnem postopku Okrajnega sodišče v Celju, opr. št. 0039 I 664/2019. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do dne plačila, da ne bo izvršbe.″ Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 7.099,13 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku B. B. (v nadaljevanju: tožnik) za ugotovitev nedopustnosti izvršbe A. d.o.o. (v nadaljevanju: toženec) zoper tožnika zaradi izterjave 438.118,07 EUR s pripadki (predmetna terjatev) v izvršilnem postopku Okrajnega sodišče v Celju I 664/2019. 6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec pri Okrajnem sodišču v Celju zoper tožnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (sodbe Okrožnega sodišča v Kopru Pg 321/2007 z dne 5. 11. 2008, pravnomočne v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 71/2009 z dne 10. 9. 2009) zaradi izterjave predmetne terjatve, da je sodišče predlogu ugodilo s sklepom o izvršbi I 664/2019 z dne 26. 5. 2020 in nato s sklepom z dne 4. 11. 2021 zavrnilo ugovor tožnika zoper sklep o izvršbi ter da je Višje sodišče v Celju s sklepom I Ip 23/2022 z dne 23. 2. 2022 tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2021. 7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da se lahko tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nanaša izključno na vprašanje spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in impugnacijske ugovore (3., 6., 10. in 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Tožbo lahko vloži dolžnik, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev (prvi odstavek 59. člena ZIZ). S tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne pa obstoja in višine terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, oziroma vsebine in veljavnosti izvršilnega naslova. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov oziroma preučevanje resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu, s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni dopustno.

8. Tožnik je v tožbi navedel, da je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo v korist upnika (toženca), ki ni bil označen kot upnik v izvršilnem naslovu - sodbi. Zato se predložena sodba ne more šteti za izvršilni naslov (17. člen ZIZ), ki bi lahko bil podlaga za dovolitev in vodenje izvršbe upnika (toženca) zoper dolžnika (tožnika). Tožnik meni, da je bil torej podan ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, zaradi česar ni bilo pravne podlage za izdajo sklepa o izvršbi v korist toženca kot upnika zoper tožnika kot dolžnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ta ugovorni razlog zavrnilo z razlogi, ki jih je navedlo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot je obrazložilo, je tožnik v ugovornem postopku uveljavljal ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (″če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina″), kar pa ne more izpodbijati v tožbi za nedopustnost izvršbe. Z zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe tožnik ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti, zato zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, ne pride v poštev. Izvršba je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, to je zgoraj navedene sodbe, iz katere izhaja terjatev, ki jo toženec uveljavlja v izvršilnem postopku zoper tožnika, ki je v tem izvršilnem naslovu tudi naveden kot dolžnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnikova zatrjevanja, ki se nanašajo na izvršilni naslov, niso utemeljena. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče napačno razume tožnikov ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ker da spregleda, da se je ugovor tožnika v izvršilnem postopku nanašal na to, da toženec v izvršilnem naslovu ni naveden kot upnik v smislu 21. člena ZIZ, kar je ena od opredelilnih sestavin izvršilnega naslova, saj če manjka, ne gre za izvršilni naslov (in že v osnovi torej manjka aktivna legitimacija za predlog za izvršbo). Tožnik sam izpostavlja prvi odstavek 24. člena ZIZ, po katerem sodišče izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Izvršilno sodišče je v obravnavanem primeru o predlogu za izvršbo odločilo ob upoštevanju tega člena, saj je upnik (toženec) predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v katerem ni označen kot upnik, v zvezi s predlogu za izvršbo priloženo Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019, s katero je izkazoval prehod terjatve nase.

9. Tožnik je nadalje v tožbi navedel, da ni bil izpolnjen (poseben) zakonski pogoj pravno veljavnega prenosa predmetne terjatve upnika na novega (izvršilnega) upnika (ki bi naj terjatev pridobil od singularnega pravnega prednika, t.j. E. d.d.), na podlagi pogodbe, ki bi neposredno in nedvoumno dokazovala odstop in prevzem in s tem prehod terjatve, na kateri je podpis odstopnika (prvotnega upnika - E. d.d.) javno overjen (24. člen ZIZ). Tožnik je trdil, da toženec izvršilnemu sodišču takšne dokazne listine ni predložil in takšna listina tudi ni bila navedena v predlogu za izvršbo, vloženem na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilnemu sodišču je bila naknadno predložena Pogodba o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 (stranki te Pogodbe sta bili A., d.o.o. in C., v besedilu Pogodbe kot Banka), iz katere izhaja, da v njej sploh ni bil (pravno veljavno) opravljen materialno pravni prenos terjatve, ki bi temeljila na izvršilnem naslovu in ki jo toženec uveljavlja zoper tožnika v navedenem izvršilnem postopku, temveč se v njej samo pavšalno (nekonkretno in nedoločno) potrjuje dejstvo, da bi naj bil prenos (nekonkretiziranih in nedoločenih po temelju in višini) terjatev (brez navedbe dolžnikov odstopljenih in prevzetih terjatev) opravljen v neki drugi pogodbi, in sicer v Pogodbi o prodaji terjatev z dne 28. 6. 2019, ki pa izvršilnemu sodišču ni bila predložena in mu tudi ni bil predložen dokaz, da bi bil podpis prvotnega upnika - odstopnika na njej javno overjen. Tožnik je trdil, da glede opredelitve terjatve za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ne zadošča sklicevanje v Pogodbi o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 ″pogodbe, iz katerih izhajajo predmetne terjatve, navedene v prilogah spodaj...″, saj takšne pogodbe same zase še niso izvršilni naslov in na njihovi podlagi ni mogoča in ni dopustna izvršba na podlagi izvršilnega naslova. Na podlagi takšnih pogodb, ki nimajo statusa neposredne izvršljivosti, ni dopustna izvršba na podlagi izvršilnega naslova. Tudi sama Pogodba o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 ni izvršilni naslov, niti ni izvršilni naslov Pogodba o prodaji terjatev z dne 28. 6. 2019. Za listine, ki niso izvršilni naslov, pa velja, da so lahko kvečjemu podlaga za dokazovanje v pravdi, torej v postopku za pridobitev izvršilnega naslova. Tožnik je nadalje trdil, da v sami Pogodbi o potrditvi odstopa (denarnih terjatev) tudi ni nikjer izrecne, konkretne in določne izjave volje tožene stranke kot upnika, da svojo terjatev (ki bi bila določena po temelju in višini) do tožnika (ki bi temeljila na izvršilnem naslovu, npr. pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru Pg 321/2007) odstopi toženi stranki kot novemu upniku in tudi ni izrecne, konkretne in določne izjave volje tožene stranke kot novega upnika, da kot prevzemnik prevzame (isto po temelju, višini in dolžniku določeno) odstopljeno terjatev - gre pa za dve pravni dejanji, ki morata biti opravljeni kumulativno in skupaj predstavljata razpolagalni pravni posel, sicer ni mogoče govoriti o pravno veljavnem prenosu terjatve (za katero bi obstajal izvršilni naslov), ki bi lahko bila materialno pravna podlaga za dovolitev izvršbe v korist tožene stranke kot izvršilnega upnika, ki ni označen kot upnik v izvršilnem naslovu (v tem primeru pravnomočne sodbe). Tožnik je navedel, da je razen tega treba še upoštevati, da se izročitev terjatve pravno tehnično opravi s cesijo oziroma s prenosom terjatve (kjer sta podani obe izjavi, prvotnega upnika - odstopnika o odstopu terjatve in novega upnika - prevzemnika o prevzemu iste terjatve), ki skupaj tvorita razpolagalni pravni posel. Zato po vsem povedanem po mnenju tožnika ni bil izkazan in ni bil dokazan bistveni formalni pogoj za veljaven prenos terjatve (določene po temelju in višini ter dolžniku) na toženca kot novega upnika, ki bi naj vstopil v pravni položaj upnika, označenega v izvršilnem naslovu, oziroma ni izkazana upnikova aktivna legitimacija (aktivna legitimacija toženca) zoper tožnika v navedenem izvršilnem postopku. Tožnik je tako trdil, da je podan še drugi (ugovorni) impugnacijski razlog, ki preprečuje izvršbo, in sicer na podlagi 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. V izvršilnem postopku predložena Pogodba o potrditvi odstopa nima zakonsko zahtevane dokazne vrednosti za dopustnost izvršbe (na podlagi izvršilnega naslova) tožene stranke kot upnika zoper tožnika kot dolžnika za izterjavo (izvršljive) terjatve 438.118,07 EUR s pp; meni pa, da ima značaj posebne zadolžnice in pobotnice med strankama.

10. Sodišče prve stopnje se je do trditve tožnika, da je podan ugovorni razlog po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, opredelilo v 12. do 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je, da je tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe dopustna le v primeru, če med pravdnima strankama obstoji spor o dejstvih, in podalo mnenje, da v konkretni pravdi ta pogoj ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje meni, da iz trditvene podlage obeh pravdnih strank in izvedenega izvršilnega postopka izhaja, da med strankama ne obstoji spor o dejstvih, temveč le spor o materialnopravnem vprašanju pravilnega prehoda terjatve na novega upnika, ki je izvršilni upnik in ni upnik, ki je naveden v izvršilnem naslovu, glede na tožnikove trditve, da med izvršilnim postopkom predložena Pogodba o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 vsebinsko ne zadošča zakonsko zahtevanim kriterijem prenosa terjatve. Iz navedenega po mnenju sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni vložil z namenom dokazovanja spornih dejstev o prehodu terjatve, ampak (le) zaradi rešitve spornega pravnega vprašanja prenosa terjatve. Pojasnilo je, da je 0 pravnih vprašanjih pooblaščeno odločati že izvršilno sodišče in jih zato v pravdi, upoštevaje prvi odstavek 59. člena ZIZ, (samostojno) ni dopustno ponovno načenjati. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. V 14. točki obrazložitve pa je dodalo še razloge v zvezi s trditvami o prehodu terjatve na toženca. Kot bistveno pritožbeno sodišče izpostavlja stališče prvostopenjskega sodišča, da ni res, da ni izkazan prehod terjatve na toženca, ki je bil upravičen vložiti izvršbo in s tem aktivno legitimiran, ki ga sodišče utemeljuje s tem, da iz Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 izhaja, da je C. (kot pravna naslednica upnice iz izvršilnega naslova - Banke Koper) prenesla terjatev, med drugim tudi do tožnika, s čimer je tudi tožnikova terjatev pravno veljavno odstopljena in prenesena na toženca. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da so kreditne pogodbe, ki so navedene v prilogah, podlaga terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu, in so zajete v tem izvršilnem naslovu, po katerem je tudi tožnik dolžnik. Iz Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 pa tudi izhaja, da se odstopnica C. in toženec strinjata in potrjujeta, da je odstopnica na podlagi Pogodbe o prodaji in prenosu terjatev dne 28. 6. 2019 odstopila tožencu terjatve, ki so predmet izvršilnega postopka, pogodba pa tudi izpolnjuje pogoje iz 24. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje meni, da za izkaz prehoda ni nujno, da bi bila predložena Pogodba o prodaji in prenosu terjatev z dne 28. 6. 2019, kot to zatrjuje tožnik, in kar sta tudi že v svojih odločitvah navedla tako izvršilno kot višje sodišče. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v postopku I 664/2019, izhaja iz izvršilnega postopka (Ig 142/2007), ki je najprej tekel na podlagi vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (kreditnih pogodb, iz katerih izhaja, da se je tožnik zavezal plačilu), kasneje pa je zaradi ugovora tožnika odločalo sodišče v pravdnem postopku Pg 321/2007, iz katerega izhaja izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova I 664/2019. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povzeto zaključilo, da tudi niso utemeljene navedbe tožnika, da zato, ker je v Pogodbi o potrditvi odstopa na pasivni strani naveden le S. d.o.o., ne pa tudi tožnik, ni bilo pravno veljavnega prenosa terjatve na toženo stranko in je brezpredmetna njegova trditev, da je terjatev prenesena samo na dolžnika S. d.o.o. Zato po oceni sodišča prve stopnje tudi niso utemeljene tožnikove navedbe glede poroštva.

11. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da med strankama ne obstoji spor o dejstvih, temveč le spor o materialnopravnem vprašanju pravilnega prehoda terjatve na novega upnika. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je sodišče spregledalo, da je prehod terjatve samo po sebi dejstvo, ki ga kot impugnacijski ugovorni razlog določa 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ. Zakonsko določeno dejstvo prehoda terjatve je posledica materialnopravnega prehoda terjatve le, če je materialnopravni prehod pravno pravilen in veljaven (kar je zopet odvisno od relevantnih dejstev glede prehoda samega) in s tem učinkovit: to je pojmovno neločljivo povezano, sodišče prve stopnje pa je to spregledalo. Kot navaja tožnik, je že v izvršilnem postopku grajal vsebino Pogodbe o potrditvi odstopa (na katero se je v izvršilnem postopku na ugovor tožnika o pomanjkljivosti izvršilnega naslova začel sklicevati toženec), s tem da je grajal njene vsebinske pomanjkljivosti, in sicer da Pogodba o potrditvi odstopa nima izjave volje glede zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, namreč glede izjave o odsvojitvi, predvsem pa o odstopu in prevzemu terjatve prvotnega upnika do tožnika kot izvršilnega dolžnika, navedenega v izvršilnem naslovu, na novega upnika zoper tožnika kot dolžnika te judikatne terjatve in da v njej kot dolžnik odstopljene terjatve ni naveden tudi tožnik, niti ni navedena njena podlaga v izvršilnem naslovu. Tožnik pravilno sklepa, da je, glede na to, da toženec ni oporekal trditvi, da v Pogodbi o potrditvi odstopa kot dolžnik odstopljene terjatve ni naveden tožnik, ampak samo S. d.o.o., med strankama to nesporno, in utemeljeno izpostavlja, da pa to ne pomeni, da sodišče ni dolžno tega odločilnega dejstva upoštevati pri sklepu o relevantnem dejanskem stanju in pri pravni oceni (namreč, da ravno to dejstvo izključuje zaključek o prehodu terjatve do dolžnika). Pritrditi je pritožniku, da je med strankama spor o dejstvih, ali ima Pogodba o potrditvi odstopa zatrjevane pomanjkljivosti oziroma da bi naj do prehoda terjatve prišlo tudi na podlagi drugih dejstev (na podlagi poroštva, čemur pa je tožnik oporekal), in da se je sodišče prve stopnje postavilo na zgrešeno stališče, da bi naj bil med pravdnim stranka ″le spor o materialnopravnem vprašanju″. Kot navaja pritožnik, je bil seveda med strankama spor tudi glede materialnopravnega vprašanja (t.j. ali Pogodba o potrditvi odstopa glede na svojo vsebino pomeni v materialnopravnem smislu pravno veljavno pogodbo o prenosu terjatve s prvotnega upnika zoper tožnika kot dolžnika na toženo stranko kot novega upnika), vendar nikakor pa ne ″le″ glede tega. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede tega napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), saj, kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju, zaradi vsebinskih (t.j. dejanskih) pomanjkljivosti Pogodba o potrditvi odstopa ne zadošča materialnopravnim (zakonskim) kriterijem prenosa terjatve z upnika (navedenega v izvršilnem naslovu) na (procesnega) izvršilnega upnika kot novega (stvarnega, materialnopravnega) upnika (t.j. toženca), kar pomeni, da ni prišlo do pravno veljavnega prehoda terjatve do tožnika s prvotnega upnika na novega upnika (kar je ugovorni razlog po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo). Utemeljeno zato tožnik v pritožbi navaja, da tudi ne drži nadaljnja razlaga sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni vložil z namenom dokazovanja spornih dejstev o prehodu terjatve, ampak (le) zaradi rešitve spornega pravnega vprašanja prenosa terjatve.

12. Pritožnik utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da ni res, da ni izkazan prehod terjatve na toženca, in pravilno sklepa, da je napačen iz tega izhajajoč zaključek sodišča, da je bil toženec upravičen vložiti izvršbo in da je s tem aktivno legitimiran. Glede na vsebino Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 20191 in nespornega dejstva, da je edini navedeni dolžnik v prilogah pogodbe S. d.o.o. (in ne tožnik), se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da iz te pogodbe ne izhaja, kar zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, da bi naj C. (kot pravna naslednica Banke Koper d.d.) prenesla terjatev do tožnika. Zato ne drži niti nadaljnji zaključek sodišča, da je s tem tudi tožnikova terjatev (kar je, kot pravilno opozarja tožnik, že pojmovno zgrešeno; kvečjemu bi to lahko bila tožnikova obveznost) pravno veljavno odstopljena in prenesena na toženca. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje svoj zmoten zaključek neutemeljeno utemeljuje s sklicevanjem na kreditne pogodbe, saj le-te sploh niso izvršilni naslov in v njih pojmovno ni določbe o prehodu terjatve. Pritožbeno sodišče glede na vsebino Pogodbe o potrditvi odstopa pritrjuje pritožniku: (-) da Pogodba o potrditvi odstopa nikjer ne omenja in se ne sklicuje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru (kot izvršilni naslov), temveč se sklicuje le na (kreditne) pogodbe ″iz katerih izhajajo predmetne terjatve″, vendar pa (kreditne) pogodbe, na katere se je v izvršilnem postopku skliceval toženec in tudi sodišče prve stopnje, niso izvršilni naslov (in že pojmovno sploh ne urejajo prehoda terjatve) in ne morejo služiti kot pravna podlaga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova; (-) da v Pogodbi o potrditvi odstopa kot dolžnik odstopljene terjatve ni naveden tudi tožnik, ampak samo S. d.o.o.2; (-) da Pogodba o potrditvi odstopa nima izjave volje glede zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (ki ju povezuje načelo kavzalnosti), namreč glede izjave o odstopu in prevzemu terjatve prvotnega upnika, navedenega v izvršilnem naslovu, na novega upnika zoper tožnika kot dolžnika te terjatve. Za ta pravdni postopek pa ni relevantno, ali lahko kvečjemu velja le kot zadolžnica in pobotnica z učinkom med strankama Pogodbe. V Pogodbi o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 torej ni razvidno, da se potrjuje prenos terjatve do dolžnika - tožnika (izvirajoče iz navedene sodbe), poleg tega pa v tej pogodbi niti ni označena terjatev, ki se izterjuje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju I 664/2019. Po zgoraj obrazloženem Pogodba o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 ne zadosti zakonskim zahtevam. Tožnik (dolžnik) je uspel dokazati, da toženec s predloženo listino - Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 ni uspel dokazati, da je terjatev do tožnika (dolžnika) prešla nanj. Sodišče prve stopnje je tako napačno zaključilo, da niso utemeljene navedbe tožnika, da zato, ker je v Pogodbi o potrditvi odstopa na pasivni strani naveden le S. d.o.o., ne pa tudi tožnik, ni bilo pravno veljavnega prenosa terjatve na toženo stranko in je brezpredmetna njegova trditev, da je terjatev prenesena samo na dolžnika S. d.o.o. 13. Pritožbeno sodišče je po obrazloženem na podlagi 2. točke 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da se ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Ker je pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno povzeti in presoditi še ostalih pritožbenih navedb. Tožnik, ki je po spremembi odločitve o glavni stvari v postopku uspel, je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo naslednje stroške: 2600 točk (in ne priglašenih 2700 točk glede na vrednost predmeta) za sestavo tožbe po tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OZ), 2600 točk (in ne priglašenih 2700 točk) za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 20/1 OT, 1950 točk (in ne priglašenih 2025 točk) za sestavo druge pripravljalne vloge ter 2600 (in ne priglašenih 2700 točk) za prvi narok za glavno obravnavo. Ni pa priznalo priglašenih stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi in za pritožbo zoper sklep o ugovoru, ker so ti stroški nastali v izvršilnem in ne v predmetnem pravdnem postopku in bi jih zato moral tožnik uveljavljati v izvršilnem postopku. Skupaj je tako tožniku priznanih 9750 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR znesek 5.850,00 EUR. Toženec mora tožniku 5.850,00 EUR pravdnih stroškov povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 299. člena ter prvi odstavek 378. člena OZ).

14. Tožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka. Toženec pa mora priglašene stroške zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sam kriti (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V Pogodbi o potrditvi odstopa (priloga A16) se stranki A. d.o.o. in C. strinjata in potrjujeta, da je Banka na podlagi Pogodbe o prodaji in prenosu terjatev, sklenjene med strankama dne 28. 6. 2019, terjatve do dolžnikov, ki so skupaj s pogodbami, iz katerih izhajajo predmetne terjatve, navedeni v prilogah spodaj, z vsemi povezanimi stranskimi pravicami, vključno s pravico terjati obresti in drugimi zahtevki, ter zavarovanji (skupaj ″Terjatve″, dne 28. 6. 2019 odstopila A., ki jih je prevzela, tako da so Terjatve z istim dnem pravno veljavno odstopljene in prenesene na novega imetnika, to je družba A. 2 Torej je naveden le eden od dveh dolžnikov po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru Pg 321/2007 z dne 5. 11. 2008, v kateri je v IV. točki izreka odločeno, da sta toženi stranki S. d.o.o. in B. B. dolžni solidarno plačati tožeči stranki E. d.d. znesek v višini 435.326,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.