Jedro

Brata sta očitno že dlje časa v sporu, svoje spore pa večkrat rešujeta na sodišču, kar žal ne izkazuje niti (vsaj povprečno) ljubečega bratskega odnosa niti (vsaj povprečno) strpne medsebojne komunikacije. Glede na tako izkazano (nesporno) vsebino njunega odnosa in nivo njune komunikacije (ki ga denimo zelo povedno ponazarja kazanje zadnjice, in nazaj, fotografiranje takega početja) so bile objektivno sicer žaljive izjave izjemno blag poseg v tožnikovo čast, za katerega sploh ni verjetno, da je povzročil kakršnokoli znatnejše duševno trpljenje. Tožniku zato denarna odškodnina ne pripada, saj ta ne bi služila svojemu namenu – satisfakciji, tolažbi za trpljenje.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu (za plačilo odškodnine 700 EUR z obrestmi).

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora tožencu povrniti 848,28 EUR stroškov pravdnega postopka (vključno s pritožbenimi) v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila, sam pa krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo 700,00 EUR odškodnine tožniku (1. točka izpodbijane sodbe), ker ga je z izjavami na sodišču o materinem odplačevanju njegovih dolgov in o kraji koles razžalil in mu povzročil duševne bolečine. Tožencu je naložilo še plačilo dela tožnikovih pravdnih stroškov (2. točka), zavrnilo pa je zahtevek v presežku (3. točka).

2. Proti sodbi se pritožujeta oba brata B.. Toženec jo izpodbija v njenem obsodilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj tožnik tožencu povrne pritožbene stroške. Ponavlja svoje argumente, s katerimi se je branil že pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da mu je tožnik za krajo koles sam povedal v času, ko sta skupaj stanovala, večkrat mu povedal, kako je bilo, ko je pobegnil in kaj je storil s kolesi. Priče so potrdile, da je tožnik za dva meseca in pol pobegnil od doma. Glede očitka, da je povedal za materino plačevanje njegovih dolgov, pove, da je bil tožnik dodeljen v oskrbo materi. Ko je kupil stroj za izdelavo zidakov, ga ni plačal, zato je kupec prišel po denar k staršem. Mati je plačala stroj in mu je o tem pripovedovala. Tožnikove dolgove je plačevala s svojim denarjem. Ni mogel razžaliti tožnika, če je povedal nekaj, kar mu je povedal sam tožnik oziroma njuna mati. O tem je govoril le na sodišču, ker je takrat zavezan k resnici. Ni imel namena zaničevanja, niti ni res, da bi tožnika štel za manjvrednega. Prisojena odškodnina je previsoka. Škodo bi moral ugotavljati izvedenec. Ni dokazano, da bi bil tožnik užaljen ali prizadet. Tožnik namreč po vsaki obravnavi poje tableto za pomiritev, ni je le takrat, sicer pa se niti ne ve, katere tablete zaužije. Končno toženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnik ni uspel 100% po temelju, ker je sodišče odškodnino zaradi posega v zasebnost s fotografiranjem zavrnilo.

3. Na toženčevo pritožbo je tožnik odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Sam pa se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe, tudi iz vseh pritožbenih razlogov, in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi on opredeljuje svoje stroške pritožbenega postopka. Glede fotografiranja pojasni, da je šlo za konstantno vznemirjanje, ki pomeni poseg v njegovo zasebnost. Tožencu za fotografiranje ni dal nobenega dovoljenja, zato ne gre za privolitev. Tožnik je zahteval odškodnino zaradi posegov v duševno integriteto in zasebnost, kar toženčevi klici in osvetljevanje hiše z baterijsko svetilko vsekakor so, toženec pa je takšna ravnanja tudi priznal. Neupravičeno slikovno snemanje je celo kaznivo dejanje. Toženec ga je fotografiral pri opravljanju potrebe. Odškodnina se mu zdi prenizka, sodišče bi moralo postaviti izvedenca. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, meni, da je upravičen do vseh priglašenih stroškov.

4. Na tožnikovo pritožbo toženec ni odgovoril. 5. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, ki večinoma niti niso bila sporna, nobenih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

7. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je sicer pravilno, da namreč pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine med drugim tudi zaradi razžalitve časti in dobrega imena pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo (1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Poseg v osebno sfero posameznika torej sam po sebi za prisojo odškodnine ne zadošča. Šele če se poseg (tu razžalitev časti) odrazi v duševnem trpljenju, in če je to dovolj intenzivno oziroma dolgotrajno, sme sodišče oškodovancu, upoštevajoč še vse druge okoliščine primera, v tolažbo prisoditi denarno odškodnino.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo toženčevi izjavi o tem, da je tožnik kradel kolesa v času, ko je bil še osnovnošolec in da je mati plačevala njegove dolgove: gre za trditve o dejstvih, katerih resničnosti toženec ni uspel dokazati. Ker gre za očitanje kaznivega dejanja oziroma nemoralnega ravnanja, je sicer pravilna ocena sodišča prve stopnje, da gre za žalitev, čeprav je oboje objektivno in še posebej glede na časovno oddaljenost že samo po sebi manjšega pomena.

9. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena stopnja tožnikovih duševnih bolečin, ki so bile povzročene z omenjenimi trditvami, in njihovo trajanje ter vse okoliščine primera ne opravičujejo prisoje denarne odškodnine. Tožnik in toženec sta brata, oba že odrasla. Žaljiva dejstva se nanašajo na obdobje iz njunega otroštva oziroma mladosti, obema so njuni otroški doživljaji in družinske razmere v takšni ali drugačni luči nedvomno znani. Sporne izjave so bile izrečene na sodišču v ozkem krogu pooblašencev obeh bratov, sodnice in zapisnikarice. Brata sta očitno že dlje časa v sporu, svoje spore pa večkrat rešujeta na sodišču, kar žal ne izkazuje niti (vsaj povprečno) ljubečega bratskega odnosa niti (vsaj povprečno) strpne medsebojne komunikacije. Glede na tako izkazano (nesporno) vsebino njunega odnosa in nivo njune komunikacije (ki ga denimo zelo povedno ponazarja kazanje zadnjice, in nazaj, fotografiranje takega početja) so bile objektivno sicer žaljive izjave izjemno blag poseg v tožnikovo čast, za katerega sploh ni verjetno, da je povzročil kakršnokoli znatnejše duševno trpljenje. Več od tega, da je tožnik zaužil tableto za pomiritev, sodišče prve stopnje o intenzivnosti in trajanju negovih duševnih bolečin ni ugotovilo. Več od tega tožnik tudi ni zatrjeval, zato je neuteljeno zavzemanje za to, da bi lahko o tožnikovem duševnem trplejnju (škodi) mnenje podal kvečjem izvedenec. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno in razumno, ko temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Po povedanem pa se pokaže, da tožniku denarna odškodnina ne pripada, saj ta ne bi služila svojemu namenu – satisfakciji, tolažbi za trpljenje, povzročeno z nedopustnim posegom.

10. Nima pa prav tožnik, ko zatrjuje, da je toženec s tem, ko ga je fotografiral med domnevnim opravljanjem potrebe, posegel v njegovo zasebnost. Tega namreč tožnik ni dokazal, v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede tega pa pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je jasna in prepričljiva, zato se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Prav tako je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da mu odškodnina pripada (tudi) zaradi toženčevih telefonskih klicev in nočnega osvetljevanja njegove hiše z baterijsko svetilko. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske sodbe, saj tožnik povračilo te škode sploh ni niti zahteval niti dokazoval. 11. Pritožbeni očitki tožnika se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe ni našlo napak, ga je potrdilo, pritožbo tožnika pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Toženčevi pritožbi pa je bilo treba ugoditi in po 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki spremeniti ter zahtevek zavrniti tudi v tem delu.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik, ki v pravdi ni uspel, mora tožencu povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. ZPP). Toženec je upravičen do povrnitve priglašenih stroškov rednega postopka: nagrade za postopek tar. št. 3100 v višini 206,70 EUR, nagrade za narok 3. 6. 2011 tar. št. 3102 v višini 190,80 EUR, pavšalnega stroška za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 v višini 7,50 EUR, pavšalnega zneska za plačilo poštnih in tk storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter stroškov pritožbenega postopka, in sicer do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 254,40 EUR, pavšalnega stroška za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 v višini 7,50 EUR, pavšalnega zneska za plačilo poštnih in tk storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter na vse skupaj še 20% DDV po tar. št. 6007, ker je pooblaščenec toženca zavezanec za DDV. Skupni stroški tako rednega kot pritožbenega postopka tožene stranke znašajo tako 706,90 EUR, z 20% DDV pa 848,28 EUR. V primeru zamude bo tožnik dolžan še zakonske zamudne obrestmi, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam.