Jedro

Če pritožbeno sodišče obdolžencu izreče milejšo kazen od tiste, ki jo je po priznanju predlagala državna tožilka, ne more biti podana kršitev 285.č člena ZKP ne glede na napačno razlago zakona, na katero sodišče opira svojo odločitev, s katero zakon ni kršen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je B. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Državna tožilka je zanj predlagala izrek kazni pet mesecev hišnega zapora, sodišče pa mu je izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen eno leto s preizkusno dobo dve leti, izreklo pa mu je tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije na ozemlju Republike Slovenije za dve leti od pravnomočnosti sodbe, ter mu naložilo v plačilo stroške postopka in sodno takso.

2. Okrožna državna tožilka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 374. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej zaradi odločbe o kazenski sankciji, in predlagala, naj obtožencu izreče kazen pet mesecev zapora, ki naj se po določbi petega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši s hišnim zaporom. Pritožbo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo, po uradni dolžnosti pa sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen eno leto zapora znižalo na pet mesecev ob nespremenjeni preizkusni dobi.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi 1) kršitve šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in 2) kršitve 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče ugotovi kršitev navedenih zakonskih določb. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja: - z znižanjem v pogojni obsodbi določene kazni je višje sodišče kot pritožbeno sodišče kršilo določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP (v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), saj je zmotno presodilo, da je s sodbo sodišča prve stopnje izrečena pogojna obsodba zaradi določene kazni enega leta zapora strožja kazenska sankcija od kazni petih mesecev hišnega zapora, ki jo je na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala državna tožilka. Ta bistvena kršitev (navedene določbe, ki vpliva na uporabo materialnega kazenskega zakona) kazenskega postopka je vplivala na zakonitost sodbe, saj je v posledici nepravilne razlage in uporabe ZKP višje sodišče prekoračilo pravice, ki jih ima glede izreka sankcije na način, da je obdolžencu v nasprotju z zakonom po uradni dolžnosti znižalo v pogojni obsodbi določeno kazen; - s tako odločitvijo je višje sodišče kot pritožbeno sodišče storilo tudi kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) saj je (kot je razloženo v nadaljevanju) z opisano spremembo odločbe o pogojni obsodbi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu glede odločitve o kazenski sankciji; - iz argumentacije višjega sodišča v izpodbijani sodbi izhaja, da je to sodišče svojo odločitev (znižanje določene kazni zapora znotraj pogojne obsodbe, po uradni dolžnosti) oprlo na določbo 285.č člena ZKP. Ker je tožilstvo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo kazen pet mesecev zapora (ki bi se izvršila s hišnim zaporom po 86. členu KZ-1), je po mnenju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče, s tem ko je v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo višjo (daljšo) kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Čeprav je sodišče prve stopnje izreklo sankcijo opominjevalne narave, po prepričanju višjega sodišča, ne bi smelo določiti višje kazni od tiste, ki jo je predlagalo tožilstvo. V primeru preklica pogojne obsodbe bi se obtoženec znašel v slabšem položaju, saj bi mu bila izrečena enoletna zaporna kazen, torej višja od tiste, ki jo je predlagalo državno tožilstvo; - z navedeno razlago vložnik ne soglaša, meni, da ni skladna z zakonom. Ni mogoče upoštevati (kot je to storilo višje sodišče), da je pogojna obsodba že zgolj zaradi daljše določene (zagrožene) kazni zapora strožja kazenska sankcija od izrečene dejanske (nepogojne) zaporne kazni v krajšem trajanju. Pogojna obsodba je kot institut materialnega kazenskega prava (57. do 62. člen KZ-1) vrsta opozorilne sankcije, s katero sodišče, ob izpolnjenih objektivnih in subjektivnih pogojih na strani storilca kaznivega dejanja, kazen sicer določi, vendar je (še) ne izreče, in se ta zato ne izvrši, če obsojenec v preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja (oziroma izpolni morebitnih drugih pogojev). Pogojna obsodba ni modaliteta zaporne kazni, pri kateri bi se lahko na enak način tehtala dolžina kazni, kot pri „efektivni“ zaporni kazni, ampak je druga vrsta kazenske sankcije. Poleg tega je tudi iz kriminalitetno strokovnih (in kriminalitetno političnih) razlogov nesprejemljivo v fazi odmere kazni v korist storilca kaznivega dejanja upoštevati možnost, da bo kršil zavezo, zaradi katere mu je (prav v prepričanju, da zadošča samo opozorilo) sodišče strožjo sankcijo nadomestilo z milejšo; - šesti odstavek 285.č člena ZKP, na katerega višje sodišče smiselno opira svojo odločitev, določa, da v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Sodišče prve stopnje s tem, ko je izreklo pogojno obsodbo, pa čeprav je pri tem določilo višjo zaporno kazen (kot je za nepogojno obliko predlagalo tožilstvo), ni izreklo strožje kazenske sankcije od tiste, ki jo je predlagal tožilec, zato tudi ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Sodišče prve stopnje je predlagano zaporno kazen izrecno označilo kot strožjo (točka 6 obrazložitve sodbe), in zato izreklo milejšo opominjevalno sankcijo. Pri tem je poudarilo (in s tem je mogoče soglašati), da na ta način manj omejujejo pravice in svoboščine obsojenega, glede na potrebe po njegovem zdravljenju, kot bi veljalo pri zaporni kazni. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče sankcijo opominjevalne narave tudi izbralo ravno zato, ker je glede na dane okoliščine zaključilo, da je moč pričakovati, da obdolženi kaznivih dejanj ne bo ponavljal, temu pa je v svoji sodbi pritrdilo tudi višje sodišče (točka 6 obrazložitve sodbe). Ker je temeljna lastnost take obsodbe, da je pogojna, že po naravi stvari ne more biti strožja kazenska sankcija od dejansko izrečene zaporne kazni, ki ji sledi izvršitev; - višje sodišče za svojo odločitev zgolj posplošeno navaja, da sodišče prve stopnje „ne bi smelo določiti kazni, višje od tiste, katere izrek je predlagala tožilka“. Pri tem izrecno niti ne zatrjuje, da bi pri izrečeni pogojni obsodbi šlo za „strožjo kazensko sankcijo“, kar je zakonski pogoj za uporabo 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP. Navaja zgolj, da bi višja kazen obtoženca „postavila v slabši položaj“, pri čemer ne upošteva drugačne narave obeh vrst sankcij, pač pa le hipotetično možnost kršitve izrečene pogojne obsodbe; - v teoriji in sodni praksi velja, da ni moč kar posplošeno ocenjevati strogosti sankcij (zgolj iz zakonske ureditve), pač pa je treba upoštevati konkretno izrečeno sankcijo in konkretnega storilca. Da je v konkretnem primeru po skladnem prepričanju obeh sodišč pogojna obsodba bila milejša sankcija ni dvoma. Zato višje sodišče za dodatno omilitev ni imelo dejanske potrebe, imelo pa tudi ni zakonske podlage. Za svojo odločitev je uporabilo nepravilno razlago (zato gre za kršitev) šestega odstavka 285.č člena ZKP glede pojma „strožje kazenske sankcije“, na tej neobstoječi zakonski podlagi je zmotno ocenilo, da je prišlo do kršitve kazenskega zakona, ki jo mora upoštevati uradoma, posledično pa je s spremembo sodbe samo prekoračilo pravice, ki jih ima pri izrekanju kazenske sankcije (kršitev 5. točke 372. člena ZKP); - zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi oblikovanja enotne sodne prakse glede izpostavljenega razmerja med pogojno in nepogojno kazensko sankcijo, ki je glede na veljavno ureditev postopka po priznanju krivde na predobravnavnem naroku še posebej pomembno za odločanje državnih tožilcev in sodišč v podobnih primerih; - zahtevo vsebinsko vlaga v škodo obdolženega, zato predlaga, naj Vrhovno sodišče RS v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene uvodoma navedene določbe ZKP oziroma prekoračene pravice, ki jih ima višje sodišče po zakonu.

B.

4. Obtoženi K. je v postopku pred sodiščem prve stopnje na predobravnavnem naroku priznal krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi. Sodišče je njegovo priznanje sprejelo, saj je presodilo, da je razumel pravno naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno in da je bilo jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (prvi odstavek 285.c člena ZKP). V skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP se je obrazložitev izreka o krivdi v sodbi omejila le na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal. Po sprejetem priznanju krivde in sporazumu strank, da v nadaljevanju postopka odloča predsednica senata kot sodnica posameznica, je na naroku za izrek kazenske sankcije po izvedenem dokaznem postopku obtožencu izreklo pogojno obsodbo in navedlo, da se je za izrek sankcije opominjevalne narave odločilo, ker je upoštevalo obtoženčevo osebnost, njegovo prejšnje življenje, stopnjo krivde in druge okoliščine, to je zlasti obtoženčevo starost in težko zdravstveno stanje. Sodišče je ob upoštevanju navedenih okoliščin spoznalo, da obtoženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče je, potem ko je ugotovilo in ocenilo številne olajševalne okoliščine na strani obtoženca, ugotovilo, da namen kaznovanja v tem primeru ne narekuje izreka kazni, čeprav bi se ta izvršila s hišnim zaporom, ampak da bo namen dosežen tudi z izrekom opozorilne sankcije, pri čemer je sodišče posebej upoštevalo, da obtoženec živi v Švici, da mu je tam zagotovljena stalna zdravniška oskrba in pomoč, ki jo nujno potrebuje. Hišnega zapora ne bi bilo mogoče izvrševati v Švici ampak v Sloveniji, v tem primeru pa bi se moral obtoženec preseliti v Slovenijo in prekiniti utečeno zdravljenje v Švici. Sodišče zaključuje, da je mogoče v konkretnem primeru enak učinek kot s predlaganim hišnim zaporom v trajanju petih mesecev doseči s pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti.

5. Višje sodišče je, potem ko je po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca, znižalo kazen, določeno v pogojni obsodbi, z enega leta na pet mesecev. Ugotovljeno kršitev utemeljuje z razlago šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki določa, da sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, pa obtoženec kaznivo dejanje prizna. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje oceni sodišča prve stopnje o neprimernosti prestajanja pet mesečnega (hišnega) zapora za obtoženca glede na njegovo zdravstveno stanje oziroma zdravljenje, ki mu ga v največji možni meri zagotavljajo v Švici. Vendar pa, nadaljuje pritožbeno sodišče, sodišče prve stopnje v pogojni obsodbi ne bi smelo določiti višje kazni, od tiste, ki jo je predlagala državna tožilka. Takšno stališče pritožbeno sodišče utemeljuje s tem, da bi se v primeru preklica obtoženec znašel v položaju, ko bi mu bila za obravnavano kaznivo dejanje kazen eno leto zapora izrečena; to pa je strožja sankcija od tiste, ki jo je na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala državna tožilka, s tem bi bil obtoženec postavljen v slabši položaj.

6. Vrhovno sodišče v zvezi z oceno vložnika, da je višje sodišče s spremembo odločbe o kazenski sankciji kršilo šesti odstavek 285.č člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in 5. točko prvega odstavka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ugotavlja, da kršitvi nista podani. Višje sodišče s tem, ko je v pogojni obsodbi določeno kazen eno leto zapora znižalo na pet mesecev zapora, ni izreklo strožje sankcije od tiste, ki jo je predlagala državna tožilka – pet mesecev hišnega zapora, zato kršitev šestega odstavka 285.č člena ZKP ni podana. Kazen pet mesecev zapora je določena v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 (storilca za to dejanje se kaznuje z zaporom do osmih let), zato tudi sodišče ni kršilo kazenskega zakona v vprašanju iz 5. točke 372. člena ZKP; s spremembo odločbe o pogojni obsodbi višje sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

7. Vrhovno sodišče ob upoštevanju presoje, da višje sodišče s svojo odločitvijo ni kršilo določb zakona, na katere se sklicuje vrhovni državni tožilec, ugotavlja, da vložnik pravzaprav izpodbija pravilnost stališča pritožbenega sodišča, navedenega v obrazložitvi sodbe, s katerim višje sodišče utemeljuje odločitev. Napačni razlogi o odločitvi, s katero pa zakon ni bil kršen, ne morejo predstavljati kršitve materialnega prava. Ne glede ali sledimo stališču vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo milejšo sankcijo od tiste, ki jo je predlagala državna tožilka ali ne, lahko le ugotovimo, da je višje sodišče obtožencu izreklo še milejšo sankcijo. S tem pritožbeno sodišče ni moglo kršiti določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki prepoveduje izrek strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, ne prepoveduje pa – a contrario – izreka milejše sankcije. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da pritožbeno sodišče z znižanjem kazni zapora, določene v pogojni obsodbi, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, ni kršilo šestega odstavka 285.č člena ZKP, niti zagrešilo kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, zahteva zato ni utemeljena in jo je bilo treba v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti.

8. Vrhovno sodišče se glede na svojo odločitev v tej zadevi ni opredeljevalo glede vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto milejša ali strožja od predlagane kazni hišnega zapora pet mesecev. To namreč ni več vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovoriti pri presoji, ali so v konkretnem primeru podane uveljavljane oziroma zatrjevane kršitve. V zvezi s tem vprašanjem Vrhovno sodišče zato le opozarja, da mora sodišče, ko določa kazen v pogojni obsodbi, tako kot takrat ko izreka (nepogojno) kazen, to odmeriti v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni (49. člen KZ-1) in pa na določbo 3. člena KZ-1 z naslovom Sistem kazenskih sankcij, ki na splošni ravni razvršča sankcije po njihovi strogosti. Na splošno je mogoče reči, da so kazni zapora ali denarne kazni strožje od opozorilnih sankcij. Te razvrstitve pa vendarle ni mogoče mehanično uporabljati v konkretnih primerih, temveč je potrebno presojo, ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, sprejemati na podlagi okoliščin konkretnega primera in pri tem primerjati izrečeno in spremenjeno kazensko sankcijo ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter objektivnih (ne pa subjektivnih) okoliščin storilca dejanja. Postopek presoje je tako v določeni meri mogoče primerjati s presojo uporabe milejšega zakona, pri kateri je treba upoštevati načelo konkretnosti, seveda le v tistem delu, ko se vprašanje milejšega zakona presoja po kriterijih, kateri zakon omogoča milejše kaznovanje v konkretnem primeru. Pri takšni presoji se utegne v konkretnem primeru izkazati, da izrečena kazen zapora ali denarna kazen (efektivna kazen), posebej če je odločeno, da se izvrši na alternativen način, ni nujno vedno strožja od vsake opozorilne sankcije (na primer pogojne obsodbe z visoko določeno kaznijo in dolgo preizkusno dobo).