Jedro

V ugovornem postopku zoper izdano začasno odredbo se štejejo za resnične vse tiste navedbe v ugovoru, glede katerih upnik v odgovoru na ugovor ni navedel dejstev in predložil dokazov, na katere je opiral predlog za izdajo začasne odredbe, ter s katerimi trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe ni v nasprotju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V predmetni zadevi sta tožeči stranki v tožbi, vloženi na dne 6.7.2009, trdili, da sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin s parc. št. ..., ..., ..., …. in ..., vpisanih v vl. št. ... k.o. S. K., in sicer vsak do 3/8. Navedli sta, da tožena stranka s tem, ko je naročila izvajanje gradbenih del na poti, ki poteka po teh nepremičninah, nedopustno posega v lastninsko pravico tožnikov. Pri tem sta še poudarili, da je tudi Ustavno sodišče RS z odločbo z dne 2.4.2009, št. U-I-113/08-10, odločilo, da je 6. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest (in kolesarskih poti) v Občini S. K., kolikor pod zaporedno številko 12 kategorizira javno pot K.: odsek R., v delu, ki poteka po zemljiščih s parc. št. ..., ... in ... k.o. S. K., v neskladju z 33. členom Ustave RS, ki varuje pravico do zasebne lastnine, 69. členom Ustave RS, pa tudi v neskladju z 19. členom ZJC-B. Zato sta trdili, da vsaka gradbena dela na poti, ki poteka po predmetnih nepremičninah, pomenijo nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnikov tudi iz razloga, ker je bila pot kategorizirana kot javna pot v nasprotju z ustavo. Tako tožeči stranki zahtevata, da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na nepremičninah, parc. št. …., ..., ..., ... in ..., prip. vl. št. ... k.o. S. K., s tem, da izvaja in naroča gradbena, sanacijska ter obnovitvena dela na poti, ki poteka po teh nepremičninah.

V povezavi z gornjim glavnim zahtevkom sta tožeči stranki že v tožbi predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranke prepove opravljati ali naročati kakršnakoli gradbena, obnovitvena ali sanacijska dela na zemljiščih, parc. št. ..., ..., ..., ... in ..., prip. vl. št. ... k.o. S. K., ki so v lasti tožnikov. V utemeljitev takšnega predloga sta navedli, da tožena stranka namerava nadaljevati z gradbenimi deli na poti, ki poteka po zgoraj naštetih nepremičninah, ter da bosta tožeči stranki, v kolikor bo tožena stranka z deli nadaljevala, utrpeli nenadomestljivo škodo, saj gradbena dela na poti ogrožajo dotrajani stanovanjski objekt ob cesti.

Prvo sodišče je o začasni odredbi in tožbenem zahtevku odločilo hkrati, in sicer na dne 13.11.2009. Z zamudno sodbo je ugodilo tožbenemu zahtevku, s sklepom pa ugodilo predlagani začasni odredbi.

V obširno utemeljenem ugovoru zoper izdano začasno odredbo je tožena stranka sprva trdila, da je obrazložitev odločitve prvega sodišča, s katero je bilo ugodeno začasni odredbi, tako pavšalna, da ne predstavlja argumentirane sodne odločbe. Nadalje pa je med drugim še navajala, da tožeči stranki nista izkazali pogojev za izdajo (regulacijske) začasne odredbe, saj gre za obnovo dotrajanega cestišča na javni poti, ki obstaja že več desetletij, ter katera je kategorizirana kot javna pot z odlokom, ki je navkljub odločbi ustavnega sodišča ostal v veljavi, tožena stranka pa je že sprožila postopek razlastitve, da je prvo sodišče v zadevi pod opr. št. Z 8/2009 na dne 4.6.2009 izdalo začasno odredbo, s katero je tožečima strankama prepovedalo s kakršnimikoli ravnanji, ki bi lahko upniku (toženi stranki) povzročala škodo, posegati v nepremičnino s parc. št. ..., ..., ..., ..., vse k.o. S. K., in sicer v delu, kjer preko teh nepremičnin poteka cesta z oznako ... K.: odsek R., ki je kategorizirana kot javna pot, katero je tožena stranka dolžna vzdrževati, da utemeljenost in nujnost vzdrževanja izhaja iz odločbe Medobčinskega inšpektorata z dne 26.9.2009, št. ..., s katero je bilo toženi stranki kot vzdrževalcu naloženo, da mora izvesti nujna sanacijska dela, da tožena stranka zgolj z obnavljanjem javne ceste na podlagi začasne odredbe naslovnega sodišča, odločbe inšpektorata in Zakona o javnih cestah ne posega protipravno v lastninsko pravico tožečih strank, ter da tožeči stranki tudi nastanka nenadomestljive škode nista izkazali, saj tožena stranka z vzdrževalnimi deli zgolj zagotavlja varnost javnega cestnega prometa, ki je zaradi dotrajanosti cestišča, dotrajanosti mostu na cestišču že močno ogrožen, cesta pa na stanovanjski objekt nima nobenega vpliva, saj je stanovanjska hiša na robu propada zaradi dejstva, da trije solastniki stanovanjske hiše zaradi večletnih sporov ne vzdržujejo, pri čemer tožeči stranki trditve, da se bo s sanacijo ceste objekt dodatno poškodovalo, sploh z ničemer ne dokazujeta.

V odgovoru na ugovor tožeči stranki navajata, da je prvo sodišče pravilno štelo, da obstoji verjetnost obstoja terjatve, ter da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Trdita, da je tožena stranka pričela z gradbenimi deli oziroma s sanacijo poti, ki poteka po parc. št. ..., ..., ..., ... in ..., in to navkljub temu, da je ustavno sodišče ugotovilo, da je kategorizirana javna pot v nasprotju z ustavo, ter da gre zato za nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnikov, da se poškodbe na starejši stanovanjski hiši tudi dejansko pojavljajo, da je tožena stranka 30.6.2009 pričela z gradbenimi deli oziroma sanacijo poti, ter da zato predlagata, da se ugovor tožene stranke zavrne.

Potem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo zamudno sodbo, je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločilo je še, da so stroški postopka za izdajo začasne odredbe nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Zoper takšno odločitev sta se pravočasno pritožili tožeči stranki. Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeči stranki v pritožbi tako izpostavljata, da je tožena stranka naročila gradbena dela na poti, ki poteka po nepremičninah, s parc. št. ..., ..., ..., ... in ..., katerih lastnika sta tožnika. Trdi, da dejstvo, da je tožena stranka dolžna vzdrževati javno cesto, toženi stranki še ne daje pravice do vznemirjanja lastnika nepremičnine. Vsaka gradbena dela na javni poti, ki poteka po gornjih nepremičninah, pomenijo nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnikov, saj je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila javna pot K.: odsek R., v delu, ki poteka po zemljiščih s parc. št. ..., ... in ..., kategorizirana v nasprotju z ustavo. Trdita še, da bosta tožeči stranki, v kolikor sodišče z izdano začasno odredbo ne bo preprečilo nadaljnjih gradbenih del, utrpeli nenadomestljivo škodo, tožena stranka pa s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sprva velja pojasniti, da se v ugovornem postopku zoper izdano začasno odredbo upošteva trditvena podlaga glede relevantnih dejstev, na ugotovitev katerih napotuje 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Tako se upoštevaje določbo 58. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ štejejo za resnične vse tiste navedbe v ugovoru, glede katerih upnik v odgovoru na ugovor ni navedel dejstev in predložil dokazov, na katere je opiral predlog za izdajo začasne odredbe, ter s katerimi trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe ni v nasprotju.

Tožeča stranka v odgovoru na ugovor ni prerekala ugovornih navedb tožene stranke, da po delu nepremičnin, ki so v lasti tožnikov, ter po katerih poteka javna cesta, tožena stranka izvaja nujna vzdrževalna dela. Nadalje ni prerekala niti ugovornih navedb, da je glede nepremičnin, po katerih poteka javna cesta, že stekel postopek razlastitve.

V kolikor pritožba s trditvijo, da je tožena stranka naročila opravo gradbenih del, izpodbija dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka s temi gradbenimi deli izvaja (le) nujna vzdrževalna dela, s to pritožbeno trditvijo ne more uspeti. Ugovorna trditev tožene stranke, da izvaja nujna vzdrževalna dela, se namreč upoštevaje gornjo določbo, šteje za resnično.

Procesno pravilno je tako prvo sodišče štelo, da gradbena dela, katerih prepoved opravljanja in naročanja zahtevata tožeči stranki z začasno odredbo, predstavljajo nujna vzdrževalna dela, ter da glede javne ceste, ki poteka po nepremičninah, ki so v lasti tožnikov, poteka postopek razlastitve. Stališče pritožbe, da tožena stranka protipravno posega v lastninsko pravico tožnikov, ker ji samo dejstvo, da je dolžna vzdrževati javno cesto, ne daje pravice do vznemirjanja, je zato pravno zmotno. Tožena stranka je namreč po 61. členu Zakona o javnih cestah na javni cesti dolžna opraviti nujna vzdrževalna dela, in to ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih teče ob uveljavitvi ZJC-B obstoječa javna cesta, ki je v lasti drugih oseb, ter na kateri se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v ZJC-B (osmi in prvi odstavek 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B, Uradni list RS, št. 92/2005 z dne 18.10.2005, ki velja od 19.10.2005).

Samo dejstvo, da sta tožnika torej lastnika nepremičnin, tožene stranke na podlagi gornje določbe ne odvezuje od dolžnosti oprave nujnih vzdrževalnih del. Tudi dejstvo, da je ustavno sodišče ugotovilo, da je del odloka v neskladju z 19. členom ZJC-B in z 33. ter 69. členom Ustave, pa glede na to, da je bil začet razlastitveni postopek, ki ga je ustavno sodišče kot enega od možnih dejanj za odpravo ugotovljenega neskladja z ustavo toženi stranki naložilo ustavno sodišče, ter da tožeči stranki niti ne zatrjujeta, da ta postopek ni bil začet v roku, ki ga je toženi stranki dalo ustavno sodišče, samo po sebi zato ne more pomeniti, da tožena stranka nedopustno posega v lastninsko pravico tožnikov kot to trdi pritožba.

Tožeči stranki tako nista izkazali zatrjevane protipravnosti vznemirjanja lastninske pravice na vseh nepremičninah (99. člen Stvarnopravnega zakonika). Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da verjetnosti obstoja svoje terjatve, kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe, tožeči stranki nista izkazali. Ob slednji ugotovitvi se presoja obstoja pritožbeno izpostavljenega nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, t.j. zatrjevanih okoliščin, iz katerih izhaja nastanek nenadomestljive škode, izkaže za nebistveno.

Ker niso podani razlogi, s katerimi se sklep izpodbija, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob preizkušanju sklepa paziti uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (15. člen ZIZ v zvezi z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP, prvim odstavkom 366. člena ZPP in 353. členom ZPP).

Stroški, ki so toženi stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso pripomogli k rešitvi te zadeve, zato tožena stranka ni upravičena do njihove povrnitve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).