Jedro

Zavrnilni odgovor delodajalca na poziv delavca za plačilo razlike v plači, ki ga je delodajalec odposlal še pred uvedbo sodnega postopka, ni odgovor na tožbo, zato lahko sodišče, ob izpolnjenih drugih pogojih, izda sodbo zaradi izostanka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo in s sodbo zaradi izostanka razsodilo, da mu je tožena stanka dolžna plačati tolarsko protivrednost 390,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.3.1992 dalje do plačila ter povrniti stroške postopka v znesku 35.955,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila ter stroške sodne takse v znesku 2.700,00 SIT, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 332. člena Zakona o pravdnem postopku za izdajo zamudne sodbe.

Zoper citirano sodbo se z vlogo dne 25.3.1997 v zakonitem roku laično pritožuje tožena stranka. Priznava, da sicer res ni pristopila k obravnavi, vendar naj bi tožbenemu zahtevku oporekala z dopisom 13.1.1995. Nadalje se sklicuje na uradni oglas v V. dne ...1995, v katerem je delavce pozvala, da na podlagi potrdil o manj prejetih osebnih dohodkih sodelujejo v procesu lastninjenja podjetja. Tožnik tega ni storil kljub večkratnim pozivom, podjetje pa še vedno ni v stečaju, zato mu tudi iz tega naslova ni mogoče poplačati vtoževane terjatve. V ponovni pritožbi zoper sodbo z dne 2.4.1997, ki jo je sodišče prejelo 4.4.1997, ponavlja navedbe iz prve pritožbe in dodatno pojasnjuje še razloge, zaradi katerih naj bi zakoniti zastopnik upravičeno izostal z obravnave, na kateri je prišlo do izdaje izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 113. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden rok izteče. Ker iz povratnice izhaja, da je bila izpodbijana sodba toženi stranki vročena 19.3.1997, se je 8-dnevni pritožbeni rok iztekel 27.3.1997. Pritožbe, ki je bila priporočeno na pošto oddana 3.4.1997 in na naslov sodišča prispela 4.4.1997, kot prepozne zato ni dopustno obravnavati.

Hkrati tožnik v pravočasni pritožbi z dne 25.3.1997 ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodbe zaradi izostanka glede na 2. odst. 353. člena ZPP namreč ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa le iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, ki pa po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi, nista podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjenjenih vseh 6, taksativno določenih pogojev po 1. odst. 332. člena ZPP. Toženec je bil na obravnavo 17.3.1997 v redu povabljen, vendar se je ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, česar v pritožbi niti sam ne zanika.

Tožnik je na tej glavni obravnavi predlagal izdajo zamudne sodbe, glede katere je prvostopenjsko sodišče nadalje pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost toženega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva na katera se opira tožbenih zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali splošno znanimi dejstvi oz. da ni bilo splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da toženec iz opravičenih vzrokov ni mogel priti na narok.

Že samo potrdilo o manj prejetih osebnih dohodkih, ki ga je izdala tožena stranka 30.3.1992 za obdobje od junija do decembra 1991, izkazuje obstoj vtoževane terjatve in okoliščina, da tožnik z njo v procesu lastninjenja ni sodeloval, sama po sebi ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Sodelovanje pri lastninjenju je delavčeva pravica, ne pa obveznost in zato tožnikovo nesodelovanje pri lastninjenju toženca za utemeljenost zahtevka pravno ni relevantno.

Toženec se ne more uspešno sklicevati niti na dopis z dne 13.1.1995 (A 3 sodnega spisa), ki ga je kot ugovor v zvezi s tožnikovim pozivom na plačilo manj prejetih osebnih dohodkov podal pred uvedbo tega sodnega postopka. Iz listin v sodnem spisu pa je določno razvidno, da je bila tožba vložena 15.3.1995, tožencu vročena 22.3.1995, ter da na vročeno tožbo ni odgovoril ali kako drugače oporekal tožbenemu zahtevku. Ker je tako poleg ostalih, izpolnjen tudi pogoj iz 3. tč.

1. odst. 332. člena že citiranega ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.