Jedro

Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti, po 3. tč. 2. odst. 22. člena ZD ne pomeni "vzpostavitve" dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po 2. odst. 10. čl. ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožnici J. V. ni priznalo statusa stranke v tem zapuščinskem postopku.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila J. V. zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dedinji - pritožnici prizna status zakonite dedinje v zapuščinskem postopku po pok. Š. D.. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje zaradi ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem trajnega prenehanja življenjske skupnosti med zapustnikom in D. M. K. ter obstoja izvenzakonske skupnosti med zapustnikom in dedinjo. Slednjo je mogoče ugotavljati tako z zaslišanjem obeh imenovanih, kakor tudi z zaslišanjem priče R. Z. in po potrebi drugih. Pri svoji odločitvi o tem, da dedinji kot izvenzakonski partnerici umrlega zapustnika ne gre pravica do dedovanja po umrlem zapustniku, naslovno sodišče popolnoma spregleda določbo 22. člena ZD, ki v svojem 2. odst. določa, kdaj zakonec zapustnika nima dedne pravice. V 3. točki tega člena je izrecno določeno, da zakonec nima dedne pravice po zapustniku, če je zakončeva življenjska skupnost z zapustnikom po zakončevi krivdi ali po sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Kar zadeva zapustnikovo ženo D. K. M. in zapustnika, gre točno za takšno situacijo, o kakršni govori citirano določilo ZD. Trajno prenehanje življenjske skupnosti med zakoncem in zapustnikom pomeni dejansko prenehanje zakonske zveze in ima zato glede dedne pravice enake posledice kot formalno pravno prenehanje zakonske zveze (tako tudi Karel Zupančič v "Dedovanje": Zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili, Uradni list, Ljubljana, 1988).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP in 163. čl. ZD. Po navedeni zakonski določbi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ta pritožbeni preizkus je pokazal, da nobene takšne kršitve sodišče prve stopnje ni storilo.

Tretji odstavek 210. čl. ZD določa, da v primeru, da ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku. Ta določba je podlaga za sedaj izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča. V obravnavani zadevi gre dejansko le za spor o uporabi prava, ne pa za spor o dejstvih. Kadar gre za spor o določenih dejstvih, navedenih v 1. in 2. odst. 210. člena ZD, namreč sodišče mora prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 10. člena ZD, ki v svojem 2. odst. določa, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pogoj za veljavnost zakonske zveze pa so določeni v 16. do 24. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). 20. člen tega zakona določa, da nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Zakonska zveza pa preneha z razvezo zakonske zveze, torej s pravnomočno odločitvijo pristojnega sodišča v razvezni pravdi. Glede na dejstva, ki jih tudi pritožnica ne izpodbija, da zakonska zveza zapustnika Š. D. in njegove zakonske žene ni prenehala in tudi ni bila vložena tožba za razvezo te zakonske zveze, se pokaže odločitev prvostopenjskega sodišča, da pritožnica, čeprav bi se izkazalo, da je res živela z zapustnikom v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ne more biti njegova dedinja.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo določbo 2. odst. 22. čl. ZD. Pritožbeno sodišče pa meni, da to ne drži in da ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Pravni situaciji, obravnavani v 2. odst. 10. člena ZD in v 2. odst. 22. člena ZD, sta povsem različni. Prav ima sicer pritožba, da je v 3. točki 2. odst. 22. člen ZD določeno, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost za zapustnikom po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Ta določba pa nima nikakršnega vpliva na določbo 2. odst. 10. člena ZD. Iz smrtovnice izhaja, da so dediči po pok. Š. D. njegova žena D. M. K. ter njegova otroka hči Š. B. in sin V. D.. Citirana določba 3. točke 2. odst. 22. člena ZD bi prišla v poštev le v primeru, če bi zakonita dediča, to je otroka zapustnika, oporekala zakoniti ženi zapustnika njeno dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to nikakor ne more pomeniti, da bi se s tem "vzpostavila" dedna pravica izvenzakonske partnerice zapustnika.

Na pritožbeno navedbo, da pravilnost pritožbenih trditev potrjuje tudi komentar prof. dr. Karla Zupančiča, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je pritožnica, vsaj kot izgleda, napačno razumela ta komentar, ki je po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma jasen in daje odgovor samo na vprašanje o uporabi določbe 22. člena ZD, ne pa o uporabi določbe 10. člena ZD. V komentarju je namreč navedeno (31. stran), da prenehanje skupnosti življenja pomeni dejansko prenehanja zakonske zveze in ima zato glede dedne pravice enake posledice, kot formalno pravno prenehanje zakonske zveze. Za pravilno uporabo določbe 10. člena ZD pa je potrebno uporabiti določbe matičnega zakona o veljavnosti zakonske zveze, to je ZZZDR, kot je bilo v obrazložitvi že prej navedeno.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD neutemeljeno pritožbo J. V. zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da je pravilen in zakonit.