Jedro

Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je kot bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo in je precejšnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obsojenega F. Š. s sodbo IV K 11137/2010 z dne 27. 5. 2010 spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 317. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po prvem in drugem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa po tretjem odstavku 317. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v do tedaj znani višini 860,17 EUR ter druge stroške kazenskega postopka iz 1. in 8. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ker višina še ni znana; na podlagi četrtega odstavka 95. člena je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod isto opravilno številko je dne 30. 8. 2010 izdalo sklep o popravi, s katerim je popravilo napačno zapisano ime in priimek obsojenca v prvostopenjski sodbi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 11137/2010 z dne 1. 12. 2010 pritožbo zagovornika obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornik obsojenega vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP). Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Navaja, da zatrjevano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe ni podano, sklicevanje na neobstoj vzročne zveze pa pomeni uveljavljanje nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je presodilo relevantne pritožbene navedbe o konkretni nevarnosti za življenje oškodovank, se do njih opredelilo ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

4. Obsojenec in njegov zagovornik nista podala izjav na odgovor vrhovnega državnega tožilca.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik obsojenega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek prvostopenjske sodbe nasprotoval njenim razlogom, saj se v izreku kot vzrok prepovedane posledice navaja dejstvo, da je obsojenec psa izpustil, da sta prosto in brez nadzorstva tekala po dvorišču, od tam pobegnila in v mestu napadla in ogrizla psa in oškodovanko, ki sta jo hudo telesno poškodovala. V obrazložitvi sodbe pa naj bi bilo kot vzrok prepovedane posledice navedeno tudi dejstvo, da obsojenec ni zagotovil, da bi bila vrata v ograji zaklenjena in da šestletni otrok, ki ga je bil kot vnukinjo dolžan nadzorovati, teh vrat ne bi odprt. 8. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je kot bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo in je precejšnje. V obravnavanem primeru so v izreku prvostopenjske sodbe konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu KZ, in sicer splošno nevarno ravnanje, ki je povzročilo nevarnost za življenje ljudi in hudo telesno poškodbo oškodovanke A. P., storjeno iz malomarnosti na način, kot je opisan v izreku sodbe, ki je imelo za posledico, da sta psa prosto in brez varstva tekala po dvorišču, od tam pobegnila in v mestu napadla in ogrizla psa in oškodovanko, ki sta jo hudo telesno poškodovala. Z navedbo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, da sta psa pobegnila, ker obsojenec ni zagotovil, da bi bila vrata zaklenjena in da otrok, ki ga je bil dolžan zavarovati, ne bi vrat, ki so bila zgolj zaprta, odprl, je sodišče prve stopnje, kot je obsojencu pojasnilo že pritožbeno sodišče, le povzelo zagovor obsojenca, v katerem je pojasnil okoliščine pobega psov z dvorišča in ni širilo očitka obtožbe. Glede na dejstvo, da je okoliščino pobega psov pojasnil obsojenec sam, sodišče pa mu je verjelo in v obrazložitvi sodbe navedeno povzelo, je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je neutemeljen ugovor, da se glede teh okoliščin obsojenec ni mogel zagovarjati in da naj bi mu bila zato kršena pravica do obrambe.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotovilo in obrazložilo vzročno zvezo med obsojenčevim ravnanjem (izpustitvijo psov ter opustitvijo nadzora) ter prepovedano posledico (nevarnost za življenje ljudi). Do pritožbenega ugovora, ki ga zagovornik obsojenca ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da vzročna zveza ni podana, ker naj bi prepovedano posledico povzročila obsojenčeva šestletna vnukinja ter da obsojenec ni bil dolžan nadzorovati psov, se je pritožbeno sodišče obrazloženo opredelilo. Oporekanje dejanskim ugotovitvam, na katerih temelji presoja o obstoju vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem ter prepovedano posledico, je podajanje lastnega videnja poteka dogodkov in po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Z očitkom, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o konkretni nevarnosti za življenje oškodovank, zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je v zvezi s konkretno nevarnostjo za življenje oškodovank, kot elementom obravnavanega kaznivega dejanja, pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ravnanju obeh psov in okoliščinah, ki jih je v zvezi z njunimi lastnostmi in s tem povezano nevarnostjo za življenje ljudi potrdil izvedenec kinološke stroke. S tem je po mnenju Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti zadostilo procesnim standardom iz prvega odstavka 395. člena ZKP in se obrazloženo opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na konkretno nevarnost za življenje oškodovank, kot odločilnem oziroma pomembnem dejstvu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da pritožbeno sodišče ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zato zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ker naj ne bi obrazložitev pritožbenega sodišča glede pritožbenih navedb o konkretni nevarnosti za življenje oškodovank, dosegala pravnega standarda obrazložitve odločilnih dejstev.

11. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, to je ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti. V obravnavanem primeru iz izreka prvostopenjske sodbe izhajajo očitki obsojencu, da je izpustil dva psa, da sta prosto in brez nadzora tekala po dvorišču, sam pa odšel v hišo, zaradi tega njegovega ravnanja sta psa pobegnila in povzročila nevarnost za življenje dveh oškodovank. Tak opis po mnenju Vrhovnega sodišča vsebuje vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, tako opis splošno nevarnega dejanja (izpustitev psov ter opustitev nadzora), prepovedano posledico (povzročitev nevarnosti za življenje dveh oškodovank) ter hudo telesno poškodbo kot kvalifikatoren element oblike tega kaznivega dejanja. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je z izpodbijano sodbo kršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), ker iz izreka ne izhaja, da bi obstajala nevarnost za življenje oškodovanke A. P., ni utemeljena.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločba o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.