10. 9. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Vejsela Biševca, Vipava, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 10. septembra 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 119/2013 z dne 14. 10. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 14/2013 z dne 24. 1. 2013 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. VIII Ps 1919/2011 z dne 9. 11. 2012 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 8. 7. 2011 in 1. 6. 2011 o zavrženju njegove zahteve za priznanje pravice do starostne vojaške pokojnine na podlagi določb Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 12/07 – uradno prečiščeno besedilo in 28/09 – v nadaljevanju ZPIZVZ) od 26. 1. 2005. Štelo je, da Sporazum o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva, Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN) ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o pritožnikovi zahtevi za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine, ta je lahko le ZPIZVZ. Glede na to, da je Zavod pritožnikovo zahtevo po ZPIZVZ že pravnomočno zavrnil z odločbo z dne 15. 12. 2005, naj bi zato Zavod pravilno zavrgel ponovno zahtevo pritožnika. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da je njegov primer glede na druge primere, v katerih je bilo tudi zavrnjeno obravnavanje zahtevkov po MSVN, poseben. V njegovem primeru naj bi namreč šlo (le) za obveznost izplačevanja že leta 1989 priznane pokojnine. Zato naj bi tudi uveljavljal priznanje pravice do pokojnine po MSVN. Na njegovi podlagi naj bi jo bila dolžna Republika Slovenija izplačevati vsaj od 26. 1. 2005, ko je postal njen državljan. Pravnomočnost postopka, v katerem je zahteval priznanje pravice do pokojnine na podlagi ZPIZVZ, naj za priznanje oziroma izplačevanje pokojnine na podlagi MSVN ne bi smela biti ovira. Dodaja še, da je že v pritožbi opozoril, da je Republiški fond Srbije njegovo vlogo za pridobitev vojaške starostne pokojnine zavrnil z obrazložitvijo, da je na podlagi MSVN za izplačilo njegove pokojnine pristojna Republika Slovenija. Vrhovno sodišče naj bi se izmikalo odgovoru na njegove trditve. Čeprav naj bi sodišče opozarjal, da se do njegovih navedb ni opredelilo že Višje sodišče, naj bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se je Višje sodišče opredelilo do vseh za odločitev pomembnih navedb. Tudi odgovoru na njegovo navedbo, da je njegov primer poseben oziroma prav tak, kot ga opredeljujejo sodišča pri razlagi MSVN ("z MSVN je Slovenija prevzela le obveznost že priznanih pokojnin"), naj bi se Vrhovno sodišče izmaknilo. Ponovilo naj bi le stališča nižjih sodišč in svoja siceršnja stališča glede uporabe MSVN ter dodalo, da se ne bo opredeljevalo do navedb, ki se nanašajo na povzetke iz drugih pravnih sredstev iz drugih postopkov, saj naj bi bili ti za ta postopek brezpredmetni. Taka argumentacija naj bi bila nesprejemljiva za Vrhovno sodišče. Tako Višje sodišče kot tudi Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi zadostno opredelili do podanega predloga za ustavno presojo zakonodaje, ki ne omogoča uveljavitve pravic, ki jih daje MSVN. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 33. in 50. člena Ustave ter iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Te pravice naj bi sodišča kršila z napačno razlago MSVN, po kateri naj ta ne bi bil podlaga za drugačne pravice, kot jih ureja ZPIZVZ. Pritožnik podrejeno predlaga presojo ustavnosti "zakonodaje, če ta ne omogoča realizacije 8. člena MSVN".

3.Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Izpodbijana določba naj bi bila zlasti v neskladju z 22. členom Ustave.

4.Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo. Pri tem pripominja, da je vsebinsko enake očitke zoper četrti odstavek 55.c člena ZUstS zavrnilo že s sklepom št. U-I-60/11, Up-349/11 z dne 14. 2. 2013, Uradni list RS, št. 19/13 (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik