Jedro

Kadar je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, mora slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Odvetnik je ravnal korektno, ko je tožnici predstavil svoje stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka, nato pa je prišlo do njunega razhoda, prevzema dokumentacije in odpovedi (oziroma morebiti preklica) pooblastilnega razmerja. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu lahko stranka pooblastilo v vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove, zato takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ker pooblastilnega razmerja torej ni bilo več, odvetnikova nevložitev tožbe zoper odvetnico B. in odgovornostno zavarovalnico ne predstavlja kršitve dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v višini 59.916,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2015 in ji naložilo, da je dolžna toženki povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da je bil odvetnik A. s strani tožnice v mesecu juniju 2010 pooblaščen, da v njenem imenu zoper toženko in odvetnico B. ustrezno ukrepa, tudi z vložitvijo neposredne odškodninske tožbe, pa tega kljub jasno podanem pooblastilu in pozivu v mesecu januarju 2011 ni storil. Ker mora biti pooblastilno razmerje med stranko in odvetnikom sklenjeno v pisni obliki, morajo biti takšne tudi morebitne naknadne modifikacije pooblastilnega razmerja, vključno z njegovim prenehanjem. Na kakšen način je bilo pooblastilno razmerje prekinjeno, iz sodbe ni mogoče razbrati. Tožnica ni pojasnila, da bi odvetniku A. preklicala predhodno dano pooblastilo, tudi ne v času, ko se je po dodatno pravno pomoč obrnila na Pravno svetovanje C. To sodelovanje je bilo zaradi zmotnega stališča odvetnika A. glede zastaranja zahtevka omejeno le na podajo odškodninskega zahtevka zoper odvetnika P. Sodišče je pri presoji protipravnosti ravnanja odvetnika A. spregledalo, da ni ravnal v smeri izvrševanja sprejetega mandata. Stališče, da je terjatev zastarala, odvetnika A. ni pravno odvezovalo njegove obveznosti vložitve tožbe. Institut zastaranja namreč pomeni le, da po izteku zastaralnega roka ni več mogoče uspešno uveljavljati sodnega varstva. Odvetnik je sicer dolžan stranko obvestiti, da gre za zastarano terjatev, vendar je na koncu ona tista, ki sprejme odločitev. Tožnica ne razume, na podlagi katerih ugotovitev je sodišče prišlo do zaključka, da je v mesecu januarju 2011 prišlo do prekinitve pooblastilnega razmerja. Ker v zvezi s tem sodba ne vsebuje razlogov, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vsebinski zaključek pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zgrešeno je tudi stališče, da je ravnanje tožnice, ko se je obrnila na novo pooblaščenko, povzročilo pretrganje vzročne zveze med ravnanjem odvetnika A. in povzročeno škodo.

3. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma:

4. Tožnica je v tem postopku zoper toženko kot zavarovalnico, pri kateri je imel svojo poklicno odgovornost zavarovano njen pooblaščenec A., zahtevala plačilo odškodnine, ker odvetnik kljub naročilu ni vložil tožbe zoper odvetnico B. oziroma toženko, pri kateri je imela navedena odvetnica sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Zaradi te opustitve, ki je bila posledica zmotnega pravnega naziranja odvetnika glede zastaranja tožničine terjatve do odvetnice B., naj bi bil zamujen rok za kasnejše uspešno uveljavljanje odškodninske terjatve (6. stran tožbe).

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je pooblastilno razmerje med tožnico in odvetnikom A. prenehalo najkasneje v januarju 2011, tožbeni zahtevek zoper odvetnico B. pa je zastaral 29. 1. 2012, torej leto dni kasneje. V tem času je tožnica imela novo pooblaščenko in ji predala vso dokumentacijo, dvignjeno pri odvetniku A. Zato med ravnanjem odvetnika A., ki ni v celoti sledil tožničinemu naročilu, in njej nastalo škodo, opredeljeno z zneskom, kot bi ji bil dosojen ob pravilno postavljenem zahtevku v delovnem sporu I Pd 387/2005, ni vzročne zveze.

O prenehanju mandatnega razmerja:

6. Tožnica izvedbe dokazov v zvezi s trajanjem mandatnega razmerja med njo in odvetnikom A. ni predlagala, na podlagi s strani sodišča opravljenih poizvedb (po predlogu toženke) pa je odvetnik pojasnil, da je to trajalo od junija do vključno novembra 2010, pri čemer naj bi tožnica najprej odnesla vso dokumentacijo z namenom preveritve zahtevka, vloženega na zavarovalnico ..., nato pa je pooblastilo odpovedala. Razlog naj bi bil v neplačilu stroškov. Da je prišlo do prekinitve pooblastilnega razmerja, je nedvomno potrdila tudi sama tožnica ob zaslišanju, ko je opisala pogovor z odvetnikom A. v njegovi pisarni, kjer ji je predočil, da zaradi zastaranja zahtevka odškodninske tožbe ne bo vložil, in ji nato izročil zahtevane papirje. Na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke na naroku 14. 5. 2018, ali je takrat prekinila pooblastilno razmerje, je tožnica odgovorila: "Tako tako. Ja, če me ni hotel zastopati naprej. Oziroma ni hotel iti v tožbo". Opisano, ob ugotovitvi, da si je tožnica takrat že poiskala novo pooblaščenko: Pravno svetovanje C., nedvomno potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da po januarju 2011 pooblastilnega razmerja med odvetnikom A. in tožnico ni bilo več. Pritožbeni razlogi, ki takšno dokazno oceno napadajo, niso življenjsko prepričljivi niti ne izhajajo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Za mandatno pogodbo Obligacijski zakonik pisne oblike ne predpisuje, zato ta ni potrebna niti za njeno odpoved. S to pogodbo je namreč opredmeteno notranje razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem, ki se je v konkretnem primeru nanašalo na zastopanje naročnice pri pravnih poslih, med katere sodi tudi pooblastitev mandatarja. Da bi ta lahko učinkovala v razmerju do tretjih, pa je potrebno pooblastilo, ki mora biti v skladu s 75. členom OZ dano v posebni obliki takrat, kadar to predpisuje zakon za posamično pogodbo ali za pravni posel. V konkretnem postopku torej ni bistveno, ali je bila mandatna pogodba odpovedana pisno ali zgolj ustno, oziroma s tem, ko je tožnica pri odvetniku prevzela vso dokumentacijo, ter pritožba s špekulacijami, da je pooblastilno razmerje še vedno trajalo in bi se odvetnik še vedno moral ravnati po naročilu pritožnice, ne more biti uspešna.

O protipravnosti ravnanja:

7. Ker je pritožbeno sodišče sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je pooblastilno razmerje med odvetnikom A. in toženko trajalo zgolj od junija 2010 do januarja 2011, v tem času pa odvetnik ni bil neaktiven, temveč je že takoj po prevzemu pooblastila 21. 6. 2010 vložil pri toženki odškodninski zahtevek, kasneje se je glede njegove rešitve večkrat pozanimal, neposredno se je obrnil tudi na povzročiteljico škode odvetnico B., dodatno poslal manjkajočo dokumentacijo ter po odklonitvi zahtevka v januarju 2011 tudi sprejel tožnico in ji pojasnil svoje materialnopravno niziranje glede zastaranja, o protipravnosti njegovega ravnanja ni mogoče govoriti. Po določilu drugega odstavka 768. člena OZ mora v primeru, kadar je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Odvetnik je ravnal korektno, ko je tožnici predstavil svoje stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka, nato pa je prišlo do njunega razhoda, prevzema dokumentacije in odpovedi (oziroma morebiti preklica) pooblastilnega razmerja. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu lahko stranka pooblastilo v vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove, zato takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ker pooblastilnega razmerja torej ni bilo več, odvetnikova nevložitev tožbe zoper odvetnico B. in odgovornostno zavarovalnico ne predstavlja kršitve dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.

Sklepno:

8. Ker tožnica ni izkazala, da bi bilo ravnanje zavarovanca toženke v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, nadaljnja presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, niti ni bila potrebna. Ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Pri tem se je opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za sprejem odločitve bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.