Jedro

V konkretni zadevi L.P. ni dedinja, zato ne gre za spor o obsegu zapuščine med dediči in tudi prekinitev postopka zaradi odločitve o obsegu zapuščine v pravdnem postopku ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da je L.P., ki v tem postopku ni dedinja, izločala iz zapuščinske mase zapustnika 3/4 stanovanja na naslovu ... v Domžalah.

Zakoniti dedič D.P. izločitvenega zahtevka ni priznal, zato je sodišče L.P. napotilo, da svoje zahtevke iz tega naslova uveljavlja v pravdnem postopku. Ugotovilo je, da v zapuščino spada enosobno stanovanje, osebno vozilo in gotovina. Ker zapustnik ni naredil oporoke, je veljalo zakonito dedovanje. Edini zakoniti dedič je zapustnikov sin D.P., ki je zapuščino sprejel, zato ga je sodišče razglasilo kot zakonitega dediča celotne zapuščine.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje L.P.. V pritožbi pojasnjuje, da je bilo stanovanje na ... v Domžalah formalno sicer last V.P., vendar je z listinami dokazala, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze s pokojnikom, zato je njen delež na njem 3/4. Če dedič ni priznal izločitvenega zahtevka svoje matere, bi lahko navedel razloge, zakaj tega ne priznava. Sklep sodišča prve stopnje o napotitvi na pravdo po mnenju pritožnice ni pravilen, saj bi sodišče lahko izločilo 1/2 nepremičnine iz dedovanja in napotilo na pot pravde dediča, ker je njegova dedna pravica na celem stanovanju manj verjetna, oziroma bi lahko L.P. napotilo na pot pravde le glede uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju. Pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, razveljavi napadeni sklep o dedovanju in odloči v smislu pritožbenih navedb pritožnice.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zapuščinski zadevi velja zakonito dedovanje, saj zapustnik ni naredil oporoke, edini zakoniti dedič pa je zapustnikov sin D.P.. Zapustnikova razvezana žena L.P. je iz zapuščine izločala 3/4 stanovanja na naslovu ... v Domžalah, saj naj bi bilo to stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze zakoncev P., zato predstavlja njuno skupno premoženje, na katerem je njen delež do 3/4. Zakoniti dedič izločitvenega zahtevka svoje matere ni priznal, zato med njima obstaja spor o tem, ali spada v zapuščino celotno stanovanje ali le 1/4. Kljub temu pa je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj ob upoštevanju določbe 1. točke 1. odst. 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo v primeru, če je spor, ali kakšno premoženje spada v zapuščino le tedaj, če takšen spor obstaja med dediči. V konkretni zadevi L.P. ni dedinja, zato ne gre za spor o obsegu zapuščine med dediči in tudi prekinitev postopka zaradi odločitve o obsegu zapuščine v pravdnem postopku ni potrebna.

Sodišče je ob upoštevanju dejstva, da je po formalnih podatkih sporno stanovanje last zapustnika, pravilno v obsegu zapuščine upoštevalo celotno stanovanje. Pritožnica bo morala solastninsko pravico na stanovanju uveljavljati v pravdnem postopku z lastninsko tožbo, vloženo proti dediču, ki je po sklepu o dedovanju novi lastnik stanovanja. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da dedič ni navedel razloga, zakaj ne priznava izločitvenega zahtevka, saj tega v zapuščinskem postopku ni dolžan storiti. Odločitev tudi ne more biti drugačna kljub predloženim listinam, iz katerih izhaja, da je bilo stanovanje res kupljeno v času trajanja zakonske zveze zapustnika in P. L., saj sodišče v zapuščinskem postopku ne more brez priznanja dediča upoštevati zakonite domneve iz 1. odst. 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Ker prekinitev zapuščinske obravnave v primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo obseg zapuščine in kot dediča celotne zapuščine razglasilo edinega zakonitega dediča. Ker je zapuščinski postopek s tem končan, ni nobene potrebe, da bi sodišče v skladu z določbo 213. člena ZD ocenjevalo, ali je pravica dediča ali pritožnice manj verjetna, od česar bi bila odvisna odločitev o tem, katerega od njiju bo napotilo na pravdo.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje v postopku ni storilo niti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določbe 2. ost. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členoma 366 ZPP in 163 ZD, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodijani sklep o dedovanju.