Jedro

Odgovor na revizijsko vprašanje ali je podana aktivna legitimacija enega izmed bivših zunajzakonskih partnerjev, da preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju bivših zunajzakonskih partnerjev, z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od tretje osebe (staršev bivšega zunajzakonskega partnerja) kot lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja, je pritrdilen.

Pritožbeno sodišče razloga za drugačno odločitev in s tem za obid argumenta precedensa ni pojasnilo. S precedenčnimi stališči se ne le ni soočilo, marveč jih je ignoriralo. Tak, neobrazložen odstop od sodne prakse, predstavlja kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v vnovično odločanje o pritožbi.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnica je s svojim bivšim zunajzakonskim partnerjem (in skupnim otrokom) živela v hiši, katere lastnika sta toženca. Toženca sta starša tožničinega bivšega partnerja. Ta ni stranka tega postopka. Pravda se je začela s tožbo, ki sta jo vložila njegova starša ter v njej od tožnice zahtevala, naj se izseli in plača uporabnino. Ta del spora za odločanje v tem revizijskem postopku več ni relevanten. Odprta je ostala le še odločitev o podrednem zahtevku po nasprotni tožbi. Sedanja tožnica je namreč prešla v pravdni protinapad ter primarno (neuspešno) zahtevala, naj se ugotovi obstoj njene solastninske pravice, saj sta s partnerjem v nepremičnino obsežno investirala. Podredno je zahtevala plačilo polovice investicij, ki sta jih z bivšim partnerjem vložila v nepremičnino tožencev. Le ta del je aktualen za sedanje odločanje Vrhovnega sodišča. 2. Sodišče prve stopnje je podrednemu, torej denarnemu zahtevku ugodilo in toženca nerazdelno zavezalo k plačilu 13.538,09 EUR z obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev v tem delu ugodilo ter tudi denarni zahtevek v celoti zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na naslednje stališče: „Toženka in izvenzakonski partner imata le skupno materialnopravno upravičenje za uveljavljanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje. Podrednemu tožbenemu zahtevku po toženkini nasprotni tožbi sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi iz razloga, ker toženka sama po materialnem pravu nima upravičenja za vtoževanje terjatve, ki predstavlja polovico še nerazdeljenega skupnega premoženja toženke in njenega izvenzakonskega partnerja (...)“ **Sklep o dopustitvi revizije**

4. Zoper to sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 396/2019 dne 26. 9. 2019 dopustilo revizijo tožnice glede naslednjega vprašanja: „Ali je podana aktivna legitimacija enega izmed bivših zunajzakonskih partnerjev, da preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju bivših zunajzakonskih partnerjev, z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od tretje osebe (staršev bivšega zunajzakonskega partnerja) kot lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja?“ **Tožničina revizija**

5. Tožnica vlaga revizijo glede dopuščenega vprašanja. Trdi, da je stališče pritožbenega sodišča napačno ter da odstopa od sodne prakse tako Vrhovnega sodišča kot višjih sodišč. Napačno naj bi bile uporabljene določbe drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), prvega odstavka 52. člena, 59. člena in 12. člena ZZZDR, dalje 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Pretežni del revizije povzema obrazložitev Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012, II Ips 204/2014 z dne 23. 4. 2015, II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 ter II Ips 225/2015 z dne 15. 9. 2016. Trdi, da je v vseh navedenih zadevah kot tožnik nastopal zgolj en zakonec ali zunajzakonski partner zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine kot neupravičeno obogatenega in mu je bilo v takšnih okoliščinah sodno varstvo nudeno, medtem ko tožnici po nasprotni tožbi v konkretni zadevi, v enakih okoliščinah ni bilo.

**Odgovor na revizijo**

7. Tožencema je bila revizija vročena ter sta nanjo odgovorila. Trdita, da je vsebina sodnih odločb, ki jih povzema revidentka, vzeta iz konteksta. V zadevi II Ips 123/2011 naj bi bil zahtevek naperjen tudi zoper bivšega zakonca. Iz zadeve II Ips 204/2014 naj bi izhajalo, da je terjatev iz naslova neupravičene obogatitve kolektivna terjatev ter da pravnomočna določitev deležev na skupnem premoženju zavezuje. Iz odločbe II Ips 229/2014 izhaja, da se s tožbo varuje skupno premoženje. V zvezi z odločbo II Ips 225/2015 pa opozarja, da pravni red s tem, ko omogoči enemu od bivših partnerjev vtoževati del skupnega premoženja od tretjega, še preden je skupno premoženje razdeljeno, drugega zakonca sili v nov postopek. Meni tudi, da gre v primeru tožbe, kakršna je obravnavana, za položaj nujnega in enotnega sosporništva. Slednjič nasprotuje še vsebini in višini vtoževane terjatve.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

8. Revizija je utemeljena.

9. Osrednja ost tožničine revizije je, da izpodbijana sodba, s katero je pritožbeno sodišče spremenilo ugodilno sodbo sodišča prva stopnje ter obogatitveni (verzijski) zahtevek zavrnilo, odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tožena stranka temu oporeka, češ da so precedenčna stališča vzeta iz konteksta. Trdi torej, da naj bi bile dejanske okoliščine v predhodnih zadevah bistveno drugačne, kot so v obravnavani zadevi. Slednje ne drži. 10. Konkretne okoliščine v zadnji izmed navedenih zadev (to je sodba II Ips 225/2015 z dne 15. 9. 2016) so v vseh pravno relevantnih prvinah primera bistveno enake kot v obravnavani zadevi. Tožnik je skupaj s partnerko vlagal v nepremičnino tretje osebe. Ta tretja oseba je starš bivše partnerke. Zoper to tretjo osebo je bila vložena tožba posameznika in tožbenemu zahtevku za povrnitev vlaganj je bilo ugodeno. V višini zahtevka se odraža zakonska domneva polovičnega deleža tožnika na terjatvi iz skupnega premoženja.

11. Bolj čiste identitete si (pravno1) ni mogoče zamisliti. Zahtevku v predhodni zadevi je bilo ugodeno, revizijo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo. Bistveni pravni sporočili (tudi prvini nosilnega razloga) zadeve sta: - Kadar sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, se v razmerju med njima uporabljajo navedene določbe ZZZDR, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (48. člen SPZ ter 190. člen OZ). Tožniku zato s tožbenim zahtevkom ni bilo treba zajeti bivše zunajzakonske partnerke, pač pa je dovolj, da je tožbo na povračilo vrednosti vlaganj v nepremičnino, za katero je bila toženka obogatena, naperil le proti toženki, ki je edina zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine in je, kot že rečeno, bila lahko le ona obogatena na račun teh vlaganj.

- Odločitev o deležih bivših zunajzakonskih partnerjev v tej pravdi pa nima učinka res iudicata, saj je bilo o tem odločeno (le) kot o predhodnem vprašanju (drugi odstavek 13. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče razloga za drugačno odločitev in s tem za obid argumenta precedensa ni pojasnilo. S precedenčnimi stališči se ne le ni soočilo, marveč jih je ignoriralo. Tak, neobrazložen odstop od sodne prakse, predstavlja kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave2. 13. Vrhovno sodišče sicer ne vidi nikakršnega razloga za odstop od stališča, na katerem sloni tudi odločitev v predhodni zadevi3. Drugačno stališče bi pomenilo odrekanje sodnega varstva (23. člen Ustave) posamezniku, ki je (navzven) nosilec materialnopravne pravice. Šlo bi torej za poseg v ustavno pravico, ne da bi se ob tem ščitilo kakšno drugo ustavno varovano vrednoto.

14. Tožena stranka trdi, da takšno stališče drugega zakonca sili v novo pravdo. Argument je trhel, kajti odločitev v razmerju do tretje osebe (se pravi: v zunanjem razmerju) je v celoti samostojna. Tretja oseba je pravi dolžnik. Njegov dolg ni latenten, pogojen, viseč ali odložen. Tretjega se notranje razmerje (se pravi: ugotovitev deležev na skupnem premoženju) pravno v ničemer ne tiče, saj ne posega v njegov pravni položaj. Bivša zakonca (oz. zunajzakonska partnerja) pa bosta morala svoje razmerje v vsakem primeru urediti. Pravno in ekonomsko ni nobene razlike, ali to storita preden izterjata skupne terjatve, ali po tem. V prvem primeru bo predmet delitve skupnega premoženja terjatev, v drugem pa predmet izpolnitve (v konkretnem primeru: denarna vrednost). Strogo premoženjsko gledano razlike ni – kar pa se iztožljivosti in izterljivosti tiče, pa je položaj po ureditvi razmerij s tretjimi boljši, kakor bi bil sicer.

15. Ob tem velja opozoriti še na naslednjo, pravno praktično okoliščino: tako v predhodni kot v obravnavani zadevi tako zahtevek kot odločitev upoštevata tipičen (povprečen) položaj, to je položaj enakih deležev na skupnem premoženju, na katerem sloni tudi zakonska domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR. To pomeni, da tožnica zahteva tisto, kar ji (če domneva enakih deležev ne bo spodbita) tudi v razmerju do bivšega partnerja navsezadnje pripada. Možnost novih sporov, na katero opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo (to je sporov, ki se nje pravno sicer ne tičejo) je tako celo zmanjšana na najmanjšo možno mero.

16. S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožnici odreklo aktivno legitimacijo za zahtevek po pravilih o neupravičeni pridobitvi (48. člen SPZ ter 190. člen OZ), je udejanjilo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bil nosilni razlog za zavrnitev zahtevka pomanjkanje aktivne legitimacije, se je pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb (med katerimi je tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja) opredelilo le izhodiščno. Ker torej pritožba tako ni bila izčrpana v skladu z ustavnimi procesnimi jamstvi, bi sprememba izpodbijane sodbe lahko posegla v ustavno varovan položaj tožene stranke. To je terjalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče zato zadevo vrača pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje o pritožbi. Procesno pooblastilo je podano v drugem odstavku 380. člena ZPP.

17. Odločitev o stroških je oprta na tretji odstavek 166. člena ZPP: „Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.“

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Odveč je razčlenjevati, da osebne okoliščine (kot je npr. spol udeležencev življenjskega primera) niso pravno pomembne. 2 Glej na primer zadevo Up-797/04 z dne 25. maja 2006: »Iz te ustavne določbe namreč izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).« 3 Tudi v nobeni izmed ostalih zadev ni bilo sprejeto stališče, ki bi bilo nasprotno. So pa bile procesne okoliščine ponekod resda drugačne (predvsem v zadevi II Ips 123/2011, kjer je bil partner s tožbo zajet na pasivni strani) – kar pa seveda samo zase ne predstavlja nikakršnega precedenčnega protiargumenta. Prav drugače: v vseh zadevah, na katere se sklicuje revidentka, je bilo sprejeto stališče, da zakonec tovrstno terjatev lahko uveljavlja brez sodelovanja drugega (bivšega) partnerja.