Jedro

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe po obsežno izvedenem dokaznem postopku, v katerem se je ukvarjalo tudi z objektivno (ne)zmožnostjo poplačila preostanka zneska oškodovani družbi s strani gospodarske družbe K. d.o.o, katere direktor je bil v tem času obtoženec sicer zaključilo, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom, saj je oškodovano družbo preslepil s prikazovanjem, da bo svoje obveznosti izpolnil, s tem, ko je nemudoma poravnal tudi predujem (14.628,60 EUR), pa je prikazoval, da gre za resen posel. Nadaljnja njegova ravnanja, ko je sicer obljubljal plačilo, nato pa se je izogibal stiku z oškodovano družbo, se ni oglašal na telefon, ni odgovarjal na e-mail in SMS-e, v izvršilnem postopku ni ugovarjal vloženemu pravnemu sredstvu, oškodovano družbo pa pri tem še zavajal z združitvijo z družbo T., pa so prvostopno sodišče še dodatno prepričala, da je ravnal s preslepitvenim namenom in s krivdno obliko direktnega naklepa. Skladno s prej citiranim judikatom VS RS bi torej navedene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje v zvezi s presplepitvenim namenom obrazloži (točki 29) in 30) obrazložitve v izpodbijani sodbi) prav gotovo sodile v tenor obtožbe oziroma izreka izpodbijane sodbe v zvezi s preslepitvenim namenom. Ker pa slednje okoliščine izhajajo le iz obrazložitve sodbe, pa ob dejstvu, da je preslepitev zakonski znak tega kaznivega dejanja, ne zadosti standardu konkretizacije opisa v zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega S. S. iz razloga po 1. točki člena 358 Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, družbi K. d.o.o. pa je pridobil premoženjsko korist, s tem, da je kot direktor in zakoniti zastopnik gospodarske družbe K. d.o.o. s sedežem na naslovu U., po pooblaščenem prodajniku I. O. v mesecu novembru 2011 pri družbi L., B. ..., na podlagi njihove ponudbe z dne 11. 11. 2011 preko elektronskega poslovanja naročil izdobavo laserja TruMark 6030 v skupni vrednosti 48.762,00 EUR, in se s tem v skladu s sprejetimi plačilnimi pogoji v imenu družbe zavezal 30 % zneska poravnati kot predujem, preostanek vrednosti pa ob dobavi opreme, v nadaljevanju pa dne 8. 12. 2011 tudi odredil plačilo predujma v višini 14.628,60 EUR, s čimer vse je prikazoval, da gre za resen posel in da bo po izdobavi opreme ta plačana v celoti, čeprav je vedel, da to plačilo ne bo realizirano, zaradi česar je družba L. v prepričanju, da ji bo po izdobavi v skladu s potrjeno ponudbo plačan še preostanek vrednosti, pravočasno in skladno s ponudbo opremo tudi izdobavila ter, družbi K. d.o.o. izdala račun: - št. ... z dne 14. 2. 2012 v višini 34.133,40 EUR z valuto 15. 3. 2012, ki pa ga zatem, čeprav je družba K. d.o.o. za to opremo od svojega kupca prejela celotno plačilo, niti v roku njegove zapadlosti, niti kasneje ni poravnal, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je družbi L., B. ... nastala premoženjska škoda v skupni višini 34.133,40 EUR, v tej višini pa je tudi družbi K. d.o.o. s sedežem v C. pridobil premoženjsko korist, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1. II. Po tretjem odstavku člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovano družbo I., R. ... s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 34.133,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2012 dalje pa do plačila napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku člena 96 ZKP stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 in mu na podlagi tega zakonitega določila in ob upoštevanju člena 46 KZ-1 izreklo zaporno kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP pa je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, v skladu s členom 94 ZKP pa je še odločilo, da je obtoženec dolžan plačati krivdne stroške (150,00 EUR). Na podlagi prvega in drugega odstavka člena 105 ZKP je obtožencu še naložilo, da oškodovani družbi - pravnemu nasledniku L., R. ..., plača premoženjskopravni zahtevek v višini 34.133,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1012 dalje, pa do plačila.

2. S tako odločitvijo se obtoženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izreče oprostilna sodba, domnevnega oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, s stroški postopka pa obremeni proračun, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V okviru pritožbenega razloga kršitve zakona pritožba meni, da ravnanje obtoženca tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja, pri čemer se sklicuje na judikat VS RS1 in izpostavlja, da iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja niso razvidna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil predstavnike domnevno oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom. Za uresničitev znaka preslepitve se namreč zahteva bistveno več, to pa je védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubljam do izpolnitve obveznosti, ne bo prišlo. Zavest o neizpolnitvi pa mora biti izpeljana iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj tega zakonskega znaka. V kolikor pa iz opisa taka dejstva in okoliščine ne izhajajo, pa je prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS.

6. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s 1. točko člena 372 ZKP), so utemeljene. Pritožba se utemeljeno sklicuje na odločbo VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, ki je, kar zadeva konkretizacijo izreka v zvezi s preslepitvenim namenom pri kaznivem dejanju poslovne goljufije spremenila dotedanjo sodno prakso v smeri, da za konkretizacijo tega kaznivega dejanja ne zadostuje, da opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vsebuje le navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo izpolnil in/ali obljubil plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Navedba v opisu, ko se dolžnik dogovori za obliko in pogoje poslovanja in ko obljublja redno oziroma delno plačilo, ob kasnejši (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti namreč ne zadostuje, kajti dogovor za izpolnitev obveznosti, torej obveznost plačila je samo potreben, ne pa hkrati že zadosten pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev slednjega se torej zahteva bistveno več, to pa je védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam, da bo pogodbeno zavezo izpolnil in obljubam do izpolnitve teh obveznosti, ne bo prišlo. Po stališču izpostavljenega judikata pa je torej storilčevo zavest o zavedanju, da kljub danim pogodbenim zavezam svoje obveznosti ne bo izpolnil, mogoče graditi le na dejanskih okoliščinah, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Slednje, torej konkretizacija preslepitvenega namena pa spada v tenor obtožnega akta, oziroma izrek sodbe in ne zadostuje, da takšni razlogi izhajajo samo iz obrazložitve sodbe.

7. Natančno branje sodbenega izreka izpodbijane sodbe pokaže, da se obtožencu očita, da naj pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla oškodovano družbo preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, česar pa ni storil, zato je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda v višini 34.133,40 EUR, pri čemer iz izreka še izhaja, da je obtoženec v skladu s sprejetimi plačilnimi pogoji za izdobavo laserja TruMark 6030 (v vrednosti 48.762,00 EUR) plačal za izdobavo tega laserja 30 % dogovorjenega zneska (predujem v višini 14.628,60 EUR), s čemer vse naj bi prikazoval, da gre za resen posel in da ga bo po izdobavi opreme tudi v celoti plačal, čeprav je vedel, da to plačilo ne bo realizirano, kar se je v nadaljevanju tudi zgodilo, saj s kupnino, ki jo je prejel od svojega kupca oškodovani družbi preostalega zneska iz pogodbene zaveze ni poravnal. 8. Prav ima pritožba, da je preslepitev zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije, to je kaznivega dejanja, do katerega pride, ko dolžnik delno ali pa v celoti ne izpolni obveznosti iz sklenjene pogodbe v dogovorjenem roku. Ker gre torej za ključni zakonski znak tega kaznivega dejanja, je potrebno, da izrek sodbe vsebuje konkretizacijo takšnega zakonskega znaka, konkretizacija pa pomeni opis tistih dejstev in okoliščin, ki natančno opredeljujejo preslepitveni namen, to je storilčevo zavest oziroma zavedanje, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, izpolnitve obveznosti ne bo realiziral. Slednje pomeni, da v primeru, ko sodišče presoja takšen očitek o neizpolnitvi obveznosti, takšno razmerje ne presoja zgolj v luči dolžniško-upniških razmerij, temveč z vidika kaznivega dejanja poslovne goljufije, za katerega mora preslepitev biti v opisu kaznivega dejanja sodbenega izreka natančno razvidna. Utemeljeno navaja pritožba, da iz sodbenega izreka izhaja le očitek o sklenitvi in izvajanju posla, pri katerem naj bi obtoženec drugo pogodbeno stranko preslepil s prikazovanjem, da bo svoje obveznosti izpolnil, čeprav je vedel, da to plačilo ne bo realizirano, takšna preslepitev pa v samem opisu z dejstvi in okoliščinami, ki bi preslepitveni namen opredeljevale, ni razvidna. Zato se je strinjati s pritožbo, da zgolj zaveza k izpolnitvi preostalega dela plačila iz pogodbenega razmerja in zapis o tem, da naj bi obtoženec vedel, da to plačilo (70 % kupnine) ne bo realizirano, ne zadostuje. Zaveza dveh pogodbenih strank o spoštovanju medsebojnega poslovnega odnosa in pogodbenih določil je, kot izhaja iz prej citirane odločbe VS RS, s katero je bila spremenjena dotedanja sodna praksa glede presoje standardov konkretizacije preslepitvenega namena, nekaj povsem običajnega pri sklepanju vseh civilnopravnih razmerij (upniško-dolžniških razmerij), medtem, ko je tako, kot pravilno razloguje pritožba, standard konkretizacije preslepitve mnogo širši in strožji in torej zahteva opis točno določenih okoliščin in ravnanj, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da so le-ta takšna tipična ravnanja, ki nedvomno omogočajo zaključek o obstoju preslepitve s strani storilca kaznivega dejanja.

9. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe po obsežno izvedenem dokaznem postopku, v katerem se je ukvarjalo tudi z objektivno (ne)zmožnostjo poplačila preostanka zneska oškodovani družbi s strani gospodarske družbe K. d.o.o, katere direktor je bil v tem času obtoženec sicer zaključilo, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom, saj je oškodovano družbo preslepil s prikazovanjem, da bo svoje obveznosti izpolnil, s tem, ko je nemudoma poravnal tudi predujem (14.628,60 EUR), pa je prikazoval, da gre za resen posel. Nadaljnja njegova ravnanja, ko je sicer obljubljal plačilo, nato pa se je izogibal stiku z oškodovano družbo, se ni oglašal na telefon, ni odgovarjal na e-mail in SMS-e, v izvršilnem postopku ni ugovarjal vloženemu pravnemu sredstvu, oškodovano družbo pa pri tem še zavajal z združitvijo z družbo T., pa so prvostopno sodišče še dodatno prepričala, da je ravnal s preslepitvenim namenom in s krivdno obliko direktnega naklepa. Skladno s prej citiranim judikatom VS RS bi torej navedene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje v zvezi s presplepitvenim namenom obrazloži (točki 29) in 30) obrazložitve v izpodbijani sodbi) prav gotovo sodile v tenor obtožbe oziroma izreka izpodbijane sodbe v zvezi s preslepitvenim namenom. Ker pa slednje okoliščine izhajajo le iz obrazložitve sodbe, pa ob dejstvu, da je preslepitev zakonski znak tega kaznivega dejanja, ne zadosti standardu konkretizacije opisa v zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, mora torej preslepitev oziroma namen preslepitve biti jasno razviden že iz samega opisa obtožnega akta oziroma sodbe s tistimi tipičnimi ravnanji pogodbenih strank, ki niso običajna za upniško-dolžniška razmerja, saj ne zadošča le abstraktna navedba o obstoju preslepitvenega namena in (ne)spoštovanja pogodbenih določil in zaveze o poravnavi zapadlih obveznosti, prav tako ne zadošča očitek o tem, da je obtoženec vedel, da to plačilo ne bo realizirano, kar je tekst, ki je v obtožni akt bil vnesen z modifikacijo le-tega na glavni obravnavi 24. 1. 2018. Zato je pritrditi pritožbi, da je v konkretnem primeru prvostopno sodišče s tem, ko je spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije na podlagi opisa, ki ne zadosti potrebnim standardom konkretizacije glede preslepitvenega namena v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1, kršilo kazenski zakon (2. točka člena 370 ZKP v zvezi s členom 372 ZKP). Zato je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika pritrditi, da dejanje, ki izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, zato ni kaznivo dejanje, saj je takšnemu opisu mogoče pripisati le elemente navadnega civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije, kajti ključne okoliščine in dejstva, ki utemeljujejo preslepitveni namen, izhajajo šele iz sodbenih razlogov prvostopne sodbe, ne pa iz opisa, s takšnim ravnanjem pa je, kot pravilno uveljavlja pritožba, tudi prekršeno načelo zakonitosti (člen 28 Ustave RS).

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka člena 394 ZKP, brez, da bi se opredeljevalo tudi do ostalih navedb v vloženi pritožbi, le-tej ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1. Izdaja tako spremenjene - oprostilne sodbe pa je imela za posledico tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka, ko je pritožbeno sodišče oškodovano družbo - pravnega naslednika L., R. ... s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in po prvem odstavku člena 96 ZKP s stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in potrebnimi izdatki obtoženca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika, obremenilo proračun.

1 Sodba VS RS I Ips 93283/2010.