Jedro

Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnja lastnica izpolnjuje pogoje iz FIP ter da je glede na to imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo ter je kot avstrijska državljanka umrla v Avstriji 28. 7. 1977 ter je bila rezidentka Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960, in na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijska državljanka. Bivša lastnica pa je tudi oseba, ki je zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji v posledici končanja druge svetovne vojne ter se zato šteje za pregnanko oziroma preseljenko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo Slovenskega državnega holdinga d.d. (SDH) odpravil delno odločbo Upravne enote Lendava št. 321-135/93-343 (0512) z dne 29. 7. 2013 (1. točka izreka) ter zahtevek za denacionalizacijo zemljišča, podržavljenega A.A., v času podržavljenja parc. št. 1141/19, k.o. ..., danes zemljišči parc. št. 2039/6 (gospodarsko poslopje površine 7 m2), parc. št. 2039/3 (gospodarsko poslopje površine 159 m2, gospodarsko poslopje površine 10 m2, funkcionalni objekt površine 126 m2, dvorišče površine 1314 m2) k.o. ... zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je pokojna lastnica podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v Pogodbi med Republiko Avstrijo in Zvezno Republiko Nemčijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) ter je zato na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izključena iz denacionalizacije. Denacionalizacijska upravičenka je 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo, ob smrti leta 1977 je prebivala na naslovu ... ter se je izselila (pobegnila) v Avstrijo zaradi bojazni pred Rusi.

2. Tožniki izpodbijajo odločbo in menijo, da zgolj izpolnjevanje kriterijev po FIP, brez zaključka, da je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, ni razlog za zavrnitev zahtevka po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožniki so v postopku denacionalizacije predložili uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011, iz katerega vsebine izhaja dejstvo, da denacionalizacijska upravičenka za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije ni prejela odškodnine, niti do nje ni bila upravičena. Na temelju tretjega odstavka 170. člena ZUP/86 imajo listine, izdane od tujih organov, enako dokazno moč kot domače. Posledično se tako šteje za dokazano, da upravičenka za odvzeto premoženje od Republike Avstrije ni prejela odškodnine in do nje tudi ni bila upravičena. Potrdilo ni tolmačenje Vlade Republike Avstrije ali potrdilo o tujem pravu, temveč vsebuje osebne podatke osebe na katero se nanaša, vsebuje premoženje, ki je bilo podržavljeno in iz njegove vsebine jasno izhaja, da denacionalizacijska upravičenka neposredno in tudi ne njeni pravni nasledniki, ni prejela odškodnine, niti ni bila do nje upravičena. Ker toženka potrdila kot dokaza ni upoštevala, je v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabila materialno pravo. Odločitev pa je napačna tudi brez upoštevanja potrdila. FIP kot dvostranska mednarodna pogodba sama po sebi namreč ni imela izvedbenega učinka napram tretjim (oškodovancem). Toženka tolmači določbe FIP na način, kakor da je FIP sam po sebi upravičenki omogočal pridobitev odškodnine, ter določbe FIP uporablja kot pozitivno pravo. Jasno je, da je takšna uporaba materialnega prava že v osnovi napačna. V cilju izvedbene pogodbe, kot je to v FIP tudi določeno, je bil s strani Republike Avstrije sprejet „Zakon z dne 13. junija 1962, ki zadeva razširitev področja uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG)“, ki je pravico do odškodnine priznaval samo nemškim državljanom in zakon tudi povsem jasno definira, kdo so nemški državljani. KVSG pa tudi ni dajal pravne podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je dajal podlago samo za pravno priznano škodo, nastalo znotraj meja Republike Avstrije. Glede na to, da denacionalizacijska upravičenka nikoli ni imela državljanstva ZR Nemčije in ji tudi ni nastala pravno priznana škoda znotraj ozemlja Republike Avstrije, po navedenem zakonu od Republike Avstrije ni dobila in tudi ni bila upravičena do odškodnine. Poleg tega pa FIP kot pravno priznano škodo našteva samo: a) škodo na gospodinjski opremi in b) škodo na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Toženka pa je ugotavljala le subjektivne okoliščine za pridobitev statusa oškodovanca, objektivnih okoliščin, ali je nastala pravno priznana škoda, za katero je sploh bilo mogoče dobiti odškodnino, pa ni ugotavljala. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 547/2002, v kateri je sodišče v točki 42 navedlo, da zakonodajalec torej ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan uveljavitve ADP imele avstrijsko državljanstvo. Iz istih razlogov, po mnenju tožnikov, zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan podpisa FIP imele avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 posedovale stalno prebivališče v Avstriji. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom v tem postopku SDH d.d. je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožniki v pripravljalni vlogi ponavljajo svoje razloge iz tožbe ter dodatno navajajo, da je toženka v postopku tudi bistveno kršila pravila postopka, saj je dejstva organ ugotavljal kar sam, kar je samo po sebi bistvena kršitev določb postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ prejšnjo lastnico podržavljenega premoženja A.A. na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen lahko izključil kot denacionalizacijsko upravičenko. Upravni organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je A.A. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine po FIP.

8. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 (iz katere izhaja, da so nova stališča v zvezi z razlago in uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen konsistentna z dotedanjo sodno prakso) opozorilo, da je Ustavno sodišče RS že presojalo ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

10. V sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 je Vrhovno sodišče tako zavzelo stališče, da določbe drugega odstavka 10. člena ZDen glede na generično in primeroma navedene mednarodne akte (mednarodne sporazume, mirovne pogodbe) ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, kot je npr. FIP, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (ZRN) in Republika Avstrija, in s katero se je ZRN zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, ki bodo Avstriji nastali zaradi odškodovanja v FIP (Prilogi 1) opredeljenih (skupin) oseb. Po mnenju Vrhovnega sodišču je tudi FIP (in njeni izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji. Glede na to sodišče zavrača kot neutemeljeno tožbeno navedbo, da FIP ne more predstavljati podlage za izključevanje denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen (ker naj bi ne imela izvedbenega učinka neposredno nasproti oškodovancem).

11. Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode Anmeldegestz, v 2. členu pa se FIP sklicuje na Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG). Odškodovanje za osebe, ki spadajo v krog upravičencev, je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode za katero se plača odškodnina, višina odškodnine, vključujoč socialne kriterije in druge).

12. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnja lastnica izpolnjuje pogoje iz FIP ter da je glede na to imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo ter je kot avstrijska državljanka umrla v Avstriji 28. 7. 1977 ter je bila rezidentka Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960, in na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijska državljanka. Bivša lastnica pa je tudi oseba, ki je zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji v posledici končanja druge svetovne vojne ter se zato šteje za pregnanko oziroma preseljenko.

13. Krog upravičencev, za katere je FIP predvidevala odškodovanje, je določen v Prilogi 1. Med drugim so to pregnanci, ki so avstrijski državljani ter so 1. 1. 1960 posedovali stalno prebivališče v Avstriji, zaradi posledic druge svetovne vojne pa so stalno bivališče, ki so ga posedovali kot avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti na območjih izven Republike Avstrije, med drugim na območju FLRJ, zaradi pregona izgubili, kot pregnancem pa jim je na območju pregona nastala (pregnanska) škoda. Navedene pogoje FIP za upravičenca do odškodnine pa je glede prejšnje lastnice A.A. tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno ugotovil in izhajajo iz podatkov upravnih spisov. Prejšnja lastnica A.A. je po drugi svetovni vojni zapustila bivališče v takratni Jugoslaviji v občini Beltinci (po podatkih odločbe Občine Murska Sobota o državljanstvu z dne 28. 9. 1994), štela je za osebo nemške narodnosti, saj ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ (po katerih je prešlo v državno last vse premoženje nemškega rajha in njegovih državljanov na ozemlju Jugoslavije ter vse premoženje oseb nemške narodnosti), 22. 9. 1949 je pridobila avstrijsko državljanstvo, umrla je 28. 7. 1977 kot avstrijska državljanka (potrdilo avstrijskega zunanjega ministrstva z dne 22. 7. 2011) v kraju Rechnitz v Avstriji, tako da je bila avstrijska državljanka tudi na dan podpisa FIP 27. 11. 1961, tudi premoženje, ki je bilo prejšnji lastnici zaplenjeno, pa spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP oziroma iz tretjega odstavka B. točke Priloge 1. Po prvem odstavku A. točke Priloge 1 FIP je pogoj za upravičenost do odškodnine tudi stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in A.A. je ta pogoj izpolnjevala. Glede na podatke o avstrijskem državljanstvu A.A., dejanskem bivanju v Avstriji ter podatek da je umrla v Avstriji leta 1977, je organ to lahko zaključil, tožniki pa v tožbi tudi ne trdijo drugače. 14. Kolikor pa tožniki nasprotujejo ugotovitvi organa, da je A.A. štela v krog upravičencev do odškodnine po FIP ter njegovemu zaključku, da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zato izključena od denacionalizacije, ob sklicevanju se na 45. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, sodišče odgovarja, da Ustavno sodišče v navedeni točki odločbe razloguje, da namen zakonodajalca ni bil izključiti kot upravičencev oseb, ki so bile ob podržavljenju (le) jugoslovanski državljani (in ne tudi avstrijski državljani), saj v tem primeru pravic iz ADP niso imele (četudi so ob uveljavitvi ADP avstrijsko državljanstvo nato imele). Tudi na podlagi FIP se izključuje le osebe, ki bi po tej mednarodni pogodbi štele v krog upravičencev do odškodnine.

15. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 85/2013 tudi navedlo, da je že dosedanja sodna praksa enotno štela, da organi pri ugotavljanju upravičenosti do odškodnine od tuje države niso vezani na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katero je tuja država priznavala odškodnino, in zavzelo jasno stališče, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji; različne države pa so različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje (37. točka obrazložitve).

16. V zvezi z navedbami tožnikov, da bi upravni organ moral pri ugotavljanju upravičenosti prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države upoštevati izvedbene zakone (Zakon o prijavi, KVAG, UVEG), se sodišče prav tako sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013, po katerem bi morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

17. Upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013, po presoji sodišča tožniki tudi zmotno menijo, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011. To potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po tej ni obstajala pravica do odškodnine, pa je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02 - glej tudi 9. točko obrazložitve te sodbe), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

18. V zvezi z ugovorom o bistveni kršitvi določb postopka, ki jo uveljavljajo tožniki v pripravljalnem spisu, da naj bi organ dejstva ugotavljal kar sam, je ugotoviti, da so bila za odločitev relevantna dejstva del dejanskega stanja že v prvostopnem postopku, drugostopni organ je opravil le drugačen dokazni sklep in na tej podlagi sprejel odločitev.

19. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

20. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.