Jedro

Tožeča stranka ni navedla nobenega primera, ki bi kazal na to, kakšne honorarje se v praksi običajno plačuje za primerljivo avtorsko delo. Če bi pravno pomembna dejstva o tem navedla, bi lahko sodišče izvajalo tudi druge predlagane dokaze in ne le z izvedencem oblikovalske stroke, ki bi lahko izdelal strokovno mnenje o avtorskem delu zakonite zastopnice tožeče stranke in oblikovalca. Zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da izpovedba zakonite zastopnice in priče, to je oblikovalca, ki je sodeloval pri izpolnjevanju posla, nista primerna dokaza za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 53211/2010 z dne 10.4.2010 razveljavilo še v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.224,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.9.2009 dalje" (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku petnajstih dni povrniti pravdne stroške v znesku 977,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi.

Potek postopka in ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišče prve stopnje je 20.1.2012 izdalo vmesno sodbo, s katero je po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je po ustnem dogovoru s toženo stranko izdelala igro ..., z motivi vezanimi na evropski teden mobilnosti v letu 2009. Vmesna sodba je postala pravnomočna 21.3.2012 (red. št. 34).

Med pravdnima strankama je bila sporna le še višina tožbenega zahtevka. Znesek, ki naj bi ga plačala tožena stranka med pravdnima strankama ni bil dogovorjen. Predmet pogodbe so bili: licenca, idejna zasnova in oblikovanje igre. Za ugotovitev višine tožbenega zahtevka je bilo potrebno ustrezno strokovno znanje s področja oblikovalstva. Zato je sodišče 5.4.2012 določilo sodnega izvedenca za oblikovanje. Tožeča stranka stroškov za izvedenca ni založila. Dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem strank (zakonite zastopnice tožeče stranke B.K.), je sodišče zavrnilo kot nesubstanciran, neprimeren in prepozen ter v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Dokazni predlog z zaslišanjem priče (oblikovalca igre), je sodišče zavrnilo kot neprimeren. Neizvedba dokaznega predloga z zaslišanjem priče, ni bila pravočasno grajana.

Bistvene pritožbene navedbe

5. Tožeča stranka se ni strinjala z neizvedbo predlaganih dokazov, to je zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in priče. Tožeča stranka je predlagala njuno zaslišanje že v VIII točki druge pripravljalne vloge z dne 13.9.2011. Natančno je obrazložila, na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska in kot dokaz navedla "kot doslej“ ter zaslišanje Ž. K. zakonite zastopnice tožeče stranke, je predlagala že prej. To pomeni, da je pri navedbi dokaza „kot doslej“ zajeto tudi njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je menilo, da tožeča stranka ni zadostno substancirala svojega dokaznega predloga, v okviru materialnega procesnega vodstva, tožečo stranko na to opozoriti. Kasnejše substanciranje dokaznega predloga zato predstavlja dopustno novoto. Tožeča stranka ni mogla pravočasno grajati neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki ni bila omogočena možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeči stranki razlogi za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče niso bili znani, saj sodišče med glavno obravnavo ni obrazložilo svoje odločitve, da ne bo izvedlo predlaganega dokaza. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 425/2011 in II Ips 186/2012. Kršena so bila določila pravdnega postopka po 7., 8. in 212. členu ZPP. Ravno zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in priče, bi omogočilo, da se opredeli vrednost oblikovalskega dela, ki je bilo potrebno za izdelavo igre spomin. Zato ne drži, da sodišče ne bi moglo ugotoviti višine tožbenega zahtevka samo z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke in priče. Splošno znano dejstvo je, da je znesek oblikovalske ure v višini 20,00 EUR na uro prej prenizek kot previsok. Splošno znanih dejstev pa sploh ni treba dokazovati.Zaradi napačne odločitve sodišča prve stopnje je posledično napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Odgovor na pritožbene razloge

6. Uvodoma sodišče druge stopnje poudarja, da se v celoti strinja z jasno, pravilno in dovolj izčrpno obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

Glede pravočasnega grajanja neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče

7. Sodišče prve stopnje je že na glavni obravnavi 20.1.2012 (red. št. 33) izvajalo materialno procesno vodstvo v skladu z določbo 285. člena ZPP. Pravdnima strankama je pojasnilo, da bo najprej odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Če bo vmesna sodba postala pravnomočna, bo odločilo še o višini tožbenega zahtevka s postavitvijo izvedenca. Sodišče je tožečo stranko, ki predujma za izvedenca ni plačala, tudi na zadnji obravnavi opozorilo, da ni bil pravočasno plačan predujem za stroške izvedenca, s katerim bi se dokazovala višina obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje torej ni sledilo predlogu tožeče stranke o zaslišanju zakonite zastopnice in priče, temveč je vztrajalo pri svojem stališču, da je o višini zahtevka možno odločiti z izvedencem. Več kot jasno je torej bilo, da je za sodišče edino primeren dokaz izvedenec. Glede na opisani potek postopka, bi lahko tožeča stranka ob potrebni skrbnosti vedela, zakaj sodišče ne bo izvajalo dokaza z zaslišanjem priče. Zato bi morala v skladu z določbo 286. b člena ZPP zatrjevano procesno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (neizvedba dokaza z zaslišanjem priče), uveljavljati na zadnji glavni obravnavi (15.11.2012). Namen določbe 286. b člena ZPP je ravno v tem, da se prepreči situacije, ko stranka ve za procesno kršitev, a to v postopku pred sodiščem prve stopnje zamolči in čaka na izid sojenja pred sodiščem prve stopnje. Če v postopku uspe, ostane tiho, če pa v postopku ne uspe, pa vloži pritožbo in v njej uveljavlja predmetno procesno kršitev(1).

8. V konkretnem primeru tudi ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso(2). Razlog zavrnitve zaslišanja priče je torej tožeči stranki moral biti znan, saj je sodišče prve stopnje že pred izdajo vmesne sodbe in tudi na zadnji glavni obravnavi jasno zavzelo stališče, da bi lahko tožeča stranka dokazala višino tožbenega zahtevka le z izvedenčevim mnenjem. Obe odločbi VS RS pa se nanašajo na drugačno dejansko stanje. V odločbi II Ips 425/2011 je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da bo razloge za zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca navedlo v sodbi. Sodba II Ips 186/2012 pa se le posredno in na splošno v zvezi z določbo 286.b sklicuje na zavrnitev dokaznega predloga.

Glede substanciranja in pravočasnega dokaznega predloga ter izvajanja materialnoprocesnega vodstva

9. Sodišče druge stopnje se je najprej opredelilo do nosilnih razlogov v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe o opustitvi materialnega procesnega vodstva in v zvezi z nesubstanciranimi in nepravočasnimi predlogi zato izzvenijo.

10. Tožeča stranka konkretizirano ne napada 12. do 14. točke razlogov izpodbijane sodbe, ki jih je sodišče prve stopnje kot odločilne navedlo v obrazložitvi. Bistveno je namreč, da brez dokazovanja z izvedencem sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti dejanskega stanja glede obsega avtorskega dela, kreativne zasnove otroške igre spomin in števila ter cene za oblikovalsko uro. Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnim razlogom navedenim v 13. točki razlogov izpodbijane sodbe. Sodišče je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da bi moralo v skladu z 81. členom Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) sporni avtorski honorar določiti po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. Tožeča stranka ni navedla nobenega primera, ki bi kazal na to, kakšne honorarje se v praksi običajno plačuje za primerljivo avtorsko delo. Če bi pravno pomembna dejstva o tem navedla, bi lahko sodišče izvajalo tudi druge predlagane dokaze in ne le z izvedencem oblikovalske stroke, ki bi lahko izdelal strokovno mnenje o avtorskem delu zakonite zastopnice tožeče stranke in oblikovalca. Zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da izpovedba zakonite zastopnice in priče, to je oblikovalca, ki je sodeloval pri izpolnjevanju posla nista primerna dokaza za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka tožeče stranke.

11. Sodišče je pretehtalo dokazne predloge strank in pravilno ugotovilo, da izvedbi predlaganih dokazov, to je zaslišanje strank in priče, na odločitev sodišča ne bi mogle vplivati. Zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke je tudi ustrezno obrazložilo.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da je cena oblikovalske ure splošno znano dejstvo, ki ga ni treba v postopku dokazovati. Kolikšna je vrednost oblikovalske ure avtorja za točno določeno individualno oblikovanje namreč ni splošno znano dejstvo.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka v VIII. točki druge pripravljalne vloge z dne 13.9.2011 (red. št. 14) natančno obrazložila, na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska. V drugem odstavku te točke je namreč navedeno le, kaj vse obsega račun, ki ga je kot dokaz tožeča stranka priložila k tožbi. Na podlagi teh trditev, kot je bilo že pojasnjeno, pa sodišče prve stopnje, ker je moralo uporabiti 81. člen ZASP, ni moglo ugotoviti primernega zneska in odločiti o obveznosti plačila tožene stranke za konkretno avtorsko delo. Tudi, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokazni predlog zaslišanje zakonite zastopnice (z dokaznim predlogom „kot doslej“), bi bila izvedba dokaza z njenim zaslišanjem glede na trditveno podlago spora, neprimerna.

14. Zato se izkažejo pritožbene navedbe o (ne)pravočasnem substanciranju dokaznega predloga z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke kot pravno neodločilne. Sodišče prve stopnje je izvajalo materialno procesno vodstvo že s tem, ko je jasno zavzelo stališče, da bo glede ugotavljanja višine tožbenega zahtevka izvedlo dokaz z izvedencem oblikovalske stroke.

15. Glede na razloženo sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena uveljavljana bistvena kršitev določb postopka (7., 8., 212. in 287. člena ZPP).

16. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sicer se je že sklicevalo na pravilne, jasne in ustrezno obrazložene razloge v izpodbijani sodbi.

17. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

(1) Glej predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), poročevalec državnega zbora št. 21/2008, stran 139. (2) Sklep VS RS II Ips 425/2011 in sodba VS RS II Ips 186/2012.