Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 171/2003

ECLI:SI:UPRS:2004:U.171.2003 Upravni oddelek

vojaški mirnodobni invalid
Upravno sodišče
7. december 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po določbi 96. člena ZVojI je potrebno v vsakem primeru, ko je do okvare zdravja prišlo zaradi bolezni, vložiti zahtevo za priznanje statusa vojaškega invalida najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Ta rok je splošni pogoj in je določen za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni.

Po določbi tretjega odstavka 121. člena ZvojI, ki je umeščena med prehodne in končne določbe zakona, je določen še poseben rok za uveljavljanje zahtevkov vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja, zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v pravno relevantnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve tega zakona. Navedena določba pa se nanaša le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 26. 10. 2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na mnenje zdravniške komisije prve stopnje z dne 20. 6. 2001, iz katerega izhaja, da je obolenje nastopilo pred nastopom vojaške službe. V pritožbenem postopku pa je tožena stranka v skladu z določbo 97. člena Zakona o vojnih invalidih pridobila mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Ta je v mnenju navedla, da je na podlagi dokumentacije in načel znanosti medicinske stroke ugotovila, da je imel tožnik že pred nastopom obvezne vojaške službe tumor glavice desne stegnenice, vendar je služenje vojaškega roka znatno vplivalo na poslabšanje stanja oz. je bilo sprožilni faktor za pojav bolezni. Pri tožniku je bila tedaj izvedena operativna terapija, posledično pa so nastopile okvare v smislu degenerativne bolezni sklepa z omejeno gibljivostjo v desnem kolčnem sklepu, kar predstavlja 30% trajno invalidnost. Navedeno mnenje zdravniške komisije druge stopnje je tožena stranka v celoti sprejela. Okvara zdravja tožnika se torej šteje kot bolezen, vendar pa tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 96. člena Zakona o vojnih invalidih, ki določa, da se lahko zahtevek za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Tožnik je služil vojaški rok v času od 14. 2.1975 do 3. 12. 1975, na zdravljenje v vojno bolnico Splitu pa je bil sprejet dne 6. 10. 1975. Zahtevo za priznanje statusa je vložil šele dne 9. 5. 2001, torej več kot pet let po domnevnem nastanku bolezni, prav tako pa je tudi ni vložil v roku dveh let po uveljavitvi zakona v skladu z določbo tretjega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih. Ker je bila vloga vložena prepozno, bi jo moral organ prve stopnje zavreči, ne pa zavrniti, vendar navedena nepravilnost ni bistveno vplivala na odločitev o stvari, zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločbo prvostopnega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 14. 2. 1975 pričel služiti vojaški rok v V.P. 4470 Šibenik. Po nekaj mesecih je začutil bolečine v desnem kolku, vse to pa je bilo v času, ko je potekala intenzivna vadba paradnega koraka za potrebe parade v Beogradu. Te bolečine so se ponavljale in stopnjevale tako, da je resnično obolel in je po več zdravniških pregledih, ki jih je opravil 7. 8., 28. 8. in 25. 9. 1975 moral v bolnišnico v Splitu. Tam je bil tudi operiran na desnem kolku, z zdravljenja pa je bil odpuščen dne 3. 12. 1975. Po tem je bil tudi spoznan za nesposobnega za služenje vojaškega roka in odpuščen iz vojske. Osnova za mnenje zdravniške komisije je bila dokumentacija vojaške zdravniške komisije, v kateri je navedeno, da je bilo služenje vojske vzrok za poslabšanje njegove bolezni. Prav tako se je omenjalo, da bi naj zbolel že pred pričetkom vojaškega roka, kar pa ni res in ni z ničemer dokazano. Dejstvo je, da je odšel v vojsko povsem zdrav, saj v nasprotnem primeru niti ne bi bil sposoben za služenje vojaškega roka. Zdaj so se mu bolečine ponovno pojavile in to v začetku leta 2001, zato je začel postopek za priznanje statusa vojaškega invalida. Ker je bilo v sedanjih preiskavah ugotovljeno, da je navedeno poslabšanje posledica bolezni in operacije leta 1975, je zato šele leta 2001 vložil navedeni zahtevek, ker pred tem ni imel nobenih težav in bolečin v desnem kolku. Zdravniška komisija druge stopnje pa mu je priznala vojno invalidnost v višini 30%, kar pomeni, da je prišlo do temeljne ugotovitve, da je vojni invalid. Vendar je po tožnikovem mnenju stopnja 30% odločno prenizka za obolenje, ki ga je utrpel. V postopku pa ni z ničemer dokazano, da je obolenje utrpel pred nastopom služenja vojaškega roka. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zdravniška komisija druge stopnje ugotovila, da se opisana okvara zdravja tožnika šteje kot bolezen, ne kot poškodba, zato ni izpolnjen pogoj iz 96. člena Zakona o vojnih invalidih. Tožnik je namreč zahtevo za priznanje statusa na podlagi okvare zdravja, ki je posledica bolezni, vložil šele 9. 5. 2001, torej več kot pet let po domnevnem nastanku bolezni, prav tako pa je ni vložil v roku dveh let po uveljavitvi zakona o vojnih invalidih. Tožnikova vloga je torej prepozna, zato je bilo potrebno njegovo pritožbo zavrniti. Sicer pa je tudi prejšnji predpis določal petletni rok za vložitev zahteve za priznanje statusa na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je pravno relevantna okoliščina, ali je okvara zdravja, ki je bila ugotovljena pri tožniku, posledica bolezni.

Po določbah Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, ZVojI) je vojaški mirnodobni invalid oseba iz prvega odstavka 1. člena navedenega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je v miru pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti, ali pri opravljanju dolžnosti v vojaški šoli, kjer se je šolal, dobil okvaro zdravja. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZVojI pa je vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmerje znatno vplivale, da se je poslabšala. Po določbi 96. člena ZVojI pa je potrebno zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravje, ki je nastala zaradi bolezni, vložiti najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Dejstvo, da je okvara zdravja nastala zaradi bolezni, se ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije o zdravljenju.

V obravnavanem primeru je iz mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 4. 3. 2003, ki je izdelano na podlagi zbrane medicinske dokumentacije, razvidno, da je imel tožnik gigantocelularni tumor glavice desne stegnenice že pred nastopom obvezne vojaške službe, vendar je služenje znatno vplivalo na poslabšanje stanja oz. je bilo sprožilni faktor za pojav bolezni. Izvedena je bila operativna terapija, vendar so posledično nastopile okvare v smislu degenerativne bolezni sklepa z omejeno gibljivostjo v desnem kolčnem sklepu, kar je pri tožniku povzročilo 30% trajno invalidnost. Iz navedenega mnenja, ki ga je tožena stranka v celoti sprejela, tožnik pa mu v bistvu ugovarja le glede višine priznanega odstotka invalidnosti, izhaja v tej zadevi odločilna okoliščina in sicer, da je tožnikova okvara zdravja nastala zaradi bolezni. V zvezi z navedeno ugotovitvijo pa nadalje niti ni relevantno, ali je imel tožnik navedeno bolezen že pred nastopom vojaške službe in je bilo služenje vojaškega roka le sprožilni faktor za pojav bolezni, ali pa je do bolezni prišlo med služenjem vojaškega roka, tako kot zatrjuje tožnik v tožbi. Po določbi 96. člena ZVojI je namreč potrebno v vsakem primeru, ko je do okvare zdravja prišlo zaradi bolezni, vložiti zahtevo za priznanje statusa vojaškega invalida najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Med strankami pa ni sporno, da je bil v obravnavanem primeru zahtevek vložen po izteku navedenega roka. Ta rok pa je splošni pogoj in je določen za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Pri tem tudi ni mogoče upoštevati tožnikovega ugovora, da so pri njem nastopile zdravstvene težave zaradi navedene bolezni šele leta 2001, saj je kot začetek teka roka odločilen trenutek nastanka bolezni.

V obravnavanem primeru pa tudi ne pride v poštev rok iz tretjega odstavka 121. člena ZVojI, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po navedeni določbi, ki je umeščena med prehodne in končne določbe zakona, je določen še poseben rok za uveljavljanje zahtevkov vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja, zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v pravno relevantnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve tega zakona. Navedena določba pa se nanaša le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida pravočasno uveljavljali, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti. V obravnavnem primeru pa iz spisa, niti iz tožnikovih navedb ne izhaja, da je že po prejšnjih predpisih uveljavljal navedeni status, zato zanj tudi ne velja določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida po preteku zakonskega roka, zato bi bilo potrebno zahtevo zavreči. Čeprav je organ prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnil, torej ga je obravnaval po vsebini, pa tudi po presoji sodišča s tem ni odločil v škodo stranke.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia