Jedro

Ustaljene sodne prakse ni mogoče spreminjati posamično v primerih, ki se po temeljnih okoliščinah ne razlikujejo od vseh drugih. Sprememba mora biti sprejeta tako, da učinkuje za vse primere in v vseh predvidljivih procesnih položajih. V obravnavanem primeru, ko gre za priznavanje zamudnih obresti, ni mogoča delna sprememba, ki bi se nanašala samo na upnike in obrestovanje njihovih terjatev, ampak je treba upoštevati tudi dolžnike z obrestovanjem njihovih izpolnitvenih plačil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.835.844 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo ter od zneska 1.760.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva sodbe dalje. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 25.12.1996 kot sopotnica v avtomobilu, ki ga je zbil s ceste zavarovanec tožene stranke. Ker tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom, je upoštevalo njeno soodgovornost v obsegu 20 odstotkov. Tožničine poškodbe so bile: pretres možganov lahke stopnje, zvin vratne hrbtenice, rana na čelu in na palcu desnice ter številne udarnine po glavi, telesu in okončinah s posledicami vrtoglavico, bruhanjem, postkomocionalnim sindromom, popoškodbenim glavobolom, draženjem vratnih živčnih korenin in bolečinami v predelu vrat - nadlaht na desni strani. Pet dni je bila v bolnici, tri mesece in pet dni pa ni bila sposobna za delo. Pretrpela je en teden srednjih bolečin ter dva meseca stalnih in en mesec občasnih lahkih bolečin in kot trajno posledico občasne hude glavobole približno enkrat mesečno. Trpi še zaradi motenj pri pomnenju in težje koncentracije. Za 15 odstotkov so zmanjšane njene življenjske aktivnosti. Pretrpela je strah. Brazgotina na čelu pomeni estetsko motnjo. Sodba podrobno povzema obširne ugotovitve izvedencev dr. Pa. in dr. P. Na podlagi podatkov izvedenskih mnenj in na podlagi tožničine izpovedbe je sodišče prve stopnje določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 700.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi spremenjene zunanjosti 100.000 SIT. Priznalo ji je uveljavljano odškodnino za premoženjsko škodo. Višji zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo. Pri prisoji odškodnine je upoštevalo 20-odstotno tožničino soodgovornost. To sodbo sta s pritožbama izpodbijali obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 900.000 SIT. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo druge stopnje revizijo. Izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 1.760.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema vsebino obeh sodb in obeh izvedenskih mnenj. Zavzema se za priznanje vse zahtevane odškodnine. Navaja, da pri odmeri odškodnine ni upoštevano trajanje postopka. Uveljavlja zamudne obresti od poteka roka, ki ga je postavila z obrazloženim in dokumentiranim zahtevkom. Pri tem se sklicuje na 919. in 12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Nasprotuje sodni praksi, ki priznava zamudne obresti od sodbe dalje in navaja, da je bila ta praksa sprejeta v povsem drugačnih razmerah. Vztrajanje pri tej praksi je na škodo oškodovancem in neutemeljeno ščiti toženo stranko. Revizijskega predloga posebej ni opredelila, smiselno pa se zavzema za spremembo sodbe tako, da bi bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožničine poškodbe so natančno opisane v obeh sodbah. Enako jih tožnica navaja v reviziji. Zato tega v revizijski sodbi ni treba ponavljati. Enako velja za posledice poškodb, opis zdravljenja in zdravniških posegov in težave, ki povzročajo tožnici duševne bolečine. Gre za več poškodb, predvsem za lahek pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, rani na čelu in palcu desnice ter številne udarnine po telesu in okončinah. Izvedenec je posamezne poškodbe ocenil kot lahke, skupno pa kot hudo poškodbo. Srednje hude bolečine so trajale en teden, lahke dva meseca, nato občasno še en mesec ter enkrat mesečno migrenozne bolečine. Hudih bolečin izvedenec ni ugotovil. Ugotovil je še vrsto neugodnosti, od katerih pomembnejše so pet dni hospitalizacije in tri mesece in pet dni nesposobnosti za delo. Bolečine in druge neprijetnosti niso bile posebno hude. Glede na take ugotovitve je prisojena odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 700.000 SIT primerna in je ni mogoče zvišati. Enako velja za ostale oblike nepremoženjske škode. Primarni strah je po ugotovitvi izvedenca deloma prekrit z motnjo zavesti. Sekundarni strah je izvedenec ocenil kot lahek, kar je glede na naravo poškodb razumljivo. Strah za hčerko v ugotovljeni intenzivnosti in trajanju ne spada med pravno priznane škode. Glede na to je odškodnina za strah v znesku 200.000 SIT ustrezna. Tožnici ni zaradi posledic poškodb onemogočena nobena življenjska aktivnost, le posamezna opravila zahtevajo večji trud. Pred nesrečo je občasno igrala tenis s hčerko, česar zdaj ne more več. Vendar ni ugotovljeno, da ni sposobna za druge rekreativne dejavnosti, s katerimi lahko zadosti svojim potrebam in željam po športu. Zato ne gre za hudo prikrajšanje. Tudi izvedenec psihološke stroke je njene duševne bolečine ocenil kot zmerne. Glede na to je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, določena s sodbo sodišča druge stopnje v znesku 900.000 SIT, primerna. Tožnici je priznana tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi spremenjene zunanjosti, ki je ni mogoče opredeliti kot skaženost, v znesku 100.000 SIT. Glede na objektivne ugotovitve o lahki estetski motnji tožnici za to obliko škode ni mogoče priznati višje odškodnine. V celoti je odškodnina za nepremoženjsko škodo skladna z merili, ki jih določata 200. in 203. člen ZOR ter s sodno prakso v primerljivih zadevah. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi določitvijo odškodnine ni podan.

Tožeča stranka utemeljuje svoje stališče, da ji pripadajo zamudne obresti od dneva, ko je postavila odškodninski zahtevek, s sklicevanjem na 919. člen ZOR. Ker gre za obveznost tožene stranke na podlagi obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, ta določba ne pride v poštev. Toda tudi na podlagi tega člena tožeča stranka ne bi mogla uspeti s svojim stališčem.

Odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče določilo na podlagi dveh izvedenskih mnenj. Mnenji sta bili potrebni, ker brez tega ni bilo podatkov o obstoju in obsegu škode. Zato se v tem primeru ni mogoče opreti na prvi odstavek 919. člena ZOR. Za ugotovitev obstoja in zneska obveznosti tožene stranke je bilo treba izvesti dokazni postopek. Šele uspeh dokazovanja je dal podlago za odločitev o zahtevani odškodnini. Drugi odstavek 919. člena ZOR pa določa, da v takem primeru začne teči rok, v katerem mora zavarovalnica izpolniti obveznost, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Obseg obveznosti tožene stranke je bil ugotovljen s sodbo prve stopnje, zato je pravilno odločeno, da tečejo zamudne obresti od dneva, ko je bila ta sodba izdana. Ne glede na to je treba pojasniti, da je sodna praksa, ki se je oblikovala v času visoke inflacije in katere namen je bil zavarovati realno vrednost prisojenih odškodnin, še vedno aktualna. Razmere so se res spremenile, tako da je zdaj inflacija bistveno manjša. Vendar tudi inflacijska stopnja približno 10 odstotkov letno še vedno vpliva na razvrednotenje terjatev. Zato so z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri določene zamudne obresti, ki vsebujejo tudi valorizacijsko stopnjo (po temeljni obrestni meri). Te obresti služijo še vedno ohranjanju realne vrednosti terjatev. Prav tako določanje odškodnin po razmerah v času sojenja učinkuje tako, da se ob sojenju izraža realna vrednost prisojenih zneskov. S tem so v enaki meri varovane koristi obeh strank. Obrestovanje z valorizacijskimi obrestmi za nazaj bi nedopustno privilegiralo upnika in zato ni sprejemljivo. Utemeljena pa je misel revidenta, da bi priznavanje zamudnih obresti od poteka roka, postavljenega v odškodninskem zahtevku, stimulirala dolžnike k hitrejšemu izpolnjevanju obveznosti. Vendar to ni zadosten razlog za ugoditev revizijskemu stališču tožeče stranke. Ustaljene sodne prakse ni mogoče spreminjati na posameznih primerih, ki se po temeljnih okoliščinah ne ločijo od vseh ostalih. Sprememba mora biti sprejeta tako, da bo učinkovala za vse primere in v vseh predvidljivih procesnih položajih - ne samo za upnike z obrestovanjem njihovih terjatev, ampak tudi za dolžnike z obrestovanjem izpolnitvenih plačil. Enako obravnavanje strank pa terja spoštovanje utečene prakse. Pri tem sodna praksa ni neposredno pravni vir namesto zakonov; je le rezultat enake razlage zakonov v enakih primerih in zato zagotavlja enako obravnavanje strank.

Trajanje postopka je bilo v obravnavani zadevi izrečno upoštevano. To se odraža v odmeri odškodnine. V tej zadevi je postopek sicer tekel v razumnem roku, posebno če se upošteva, da je bilo treba angažirati dva izvedenca. Trajanja postopka tudi ni mogoče računati od dneva škodnega dogodka, temveč od vložitve tožbe, to je od dne 15.4.1998. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).