Jedro

Začasne odredbe po prvem odstavku 411. členu ZPP so kot sredstvo zavarovanja izjemni ukrepi, ki jih sodišče lahko izda glede vprašanj, ki zadevajo otroke in terjajo nujno ukrepanje, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno popravljiva škoda.

Regulacijske začasne odredbe so (praviloma) namenjene urejanju pravnih razmerij, kjer je glavni zahtevek nedenarna terjatev, vendar je stališče sodišča, da za zavarovanje terjatve na znižanje preživnine, ki jo je pravilno opredelilo kot denarno terjatev, že iz tega razloga ne bi bilo možno izdati regulacijske začasne odredbe, zmotno.

V predmetni zadevi je tožnik predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nenadomestljive škode. Trdil je, da so se po določitvi preživnine spremenile okoliščine, saj je brezposeln in prejema le denarno nadomestilo za brezposelnost, tako da preživnine v določeni višini ni zmožen plačevati brez škode za lastno preživljanje. Tudi v pritožbi navaja, da zaradi plačevanja preživnine nima niti za eksistencialne stroške. Ob upoštevanju navedene trditvene podlage je odločitev sodišča ne glede na (delno) zmotne materialnopravne razloge pravilna. V primeru, kot je konkreten, ko je treba pri izdaji regulacijske začasne odredbe upoštevati tudi največjo korist otrok, zatrjevana dejstva (brezposelnost, prejemanje nadomestila) ne zadoščajo za zaključek, da gre za situacijo, ki bi terjala nujno ukrepanje. Tudi v primeru, da tožnik določene preživnine za otroka ne bi mogel plačevati in bi bila njena izterjava predmet izvršilnega postopka (na predlog preživninskega upravičenca ali Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega ali preživninskega sklada), je v ZIZ določena omejitev izvršbe (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), preživninski zavezanec pa ima tudi možnost predlagati odlog izvršbe (71. člen).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) z dne 10.2.2017 za izdajo začasne odredbe z dne 5.8.2014. 2. Zoper sklep se je pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da izdaja začasne odredbe (kot jo predlaga tožnik), s katero bi se na račun otrok varovalo preživljanje katerega od staršev, ni predvidena v postopkih v razmerjih med starši in otroki (6. točka obrazložitve). Takemu stališču ne sledi ne sodna praksa ne teorija. Pritožnik se sklicuje na 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) in 411. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V navedenih zakonih ni nikjer navedeno, da izdaja začasnih odredb po predlogu preživninskega zavezanca za znižanje preživnine ni dopustna zaradi zagotavljanja otrokovih koristi. Pritožba nadalje opozarja na stališče sodne prakse, da je v rednem postopku za določitev preživnine potrebno upoštevati vse otrokove potrebe, v postopku za določitev preživnine z začasnimi odredbami pa je kriterij za določitev preživnine zgolj nujno preživljanje otroka, ki ob hkratnem prispevku drugega starša zadošča za nujne eksistenčne potrebe otroka (VSL sklep IV Cp 581/2013). Glede na navedeno se izkaže argument sodišča, da z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bile zasledovane otrokove koristi, kot neutemeljen. Po tožnikovem prepričanju bi bilo stanje, ko ne bi mogel takoj uveljavljati znižanja preživnine zaradi zmanjšanih pridobitnih zmožnosti pravno nevzdržno, saj bi preživninskega zavezanca sililo k plačevanju preživnine, ki je iz razlogov zunaj njegove sfere ni zmožen plačevati. Ravno iz tega razloga je zakon v 132. členu ZZZDR določil, da sme preživninski zavezanec zahtevati znižanje že določene preživnine, 411. člen ZPP pa mu je dal možnost, da sme to uveljavljati tudi v obliki začasne odredbe. Stališče sodišča pa ni v skladu niti s sodno prakso. Iz sklepa VSL IV Cp 558/2015 z dne 4.3.2015 jasno izhaja, da je izdaja začasnih odredb zaradi znižanja preživnine na predlog preživninskega zavezanca mogoča, pri čemer je že po naravi stvari jasno, da če se v pravdi zaradi znižanja preživnine izda začasna odredba o začasnem znižanju preživninske obveznosti do mladoletnih otrok, takšna začasna odredba ni namenjena varovanju koristi otrok, vendar bi sodišče glede na tožnikov predlog moralo ugotavljati potrebnost začasne odredbe z vidika preprečitve nastanka težko nadomestljive škode tožnika v povezavi s tožnikovimi trditvami, da nadomestilo, ki ga prejema, ob dosedanji preživnini za mladoletna toženca tožniku ne zadošča "niti za golo preživetje" oziroma, da "mu ne ostane niti za hrano in stroške bivanja". Ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe 411. člena ZPP, je to vplivalo na zakonitost in pravilnosti izpodbijanega sklepa, zaradi česar je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prav tako ni pravilno uporabilo 132. člena ZZZDR, zaradi česar je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v predmetni pravdi uveljavlja zahtevek na spremembo (znižanje) preživnine, določene s pravnomočno sodbo1 tako, da bi za vsakega izmed mladoletnih otrok plačeval 100,00 EUR mesečno od dneva vložitve tožbe dalje. Istočasno je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero je zahteval naj sodišče odloči, da je dolžan plačevati preživnino v navedeni višini že od izdaje začasne odredbe do pravnomočne odločitve v sporu. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je štelo, da je zahtevek za znižanje preživnine denarna terjatev, za zavarovanje denarnih zahtevkov pa je mogoča le izdaja zavarovalnih začasnih odredb. Poleg tega je štelo, da ZPP v 411. členu izdaje začasne odredbe, s katero bi se na račun otrok varovalo preživljanje katerega od staršev, v takih postopkih ni predvidena.

5. Pritožbeno stališče, da podlago za izdajo regulacijske začasne odredbe daje 411. člen ZPP, ne drži. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča, da so začasne odredbe po prvem odstavku 411. členu ZPP kot sredstvo zavarovanja izjemni ukrepi, ki jih sodišče lahko izda glede vprašanj, ki zadevajo otroke in terjajo nujno ukrepanje, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno popravljiva škoda. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Drugačno stališče ne izhaja ne iz jezikovne razlage navedene zakonske določbe, ne iz sklepa VSL IV Cp 558/2015, na katerega se sklicuje pritožnik, saj se v navedeni odločbi pritožbeno sodišče do tega vprašanja ni opredelilo.

6. Regulacijske začasne odredbe so (praviloma) namenjene urejanju pravnih razmerij, kjer je glavni zahtevek nedenarna terjatev, vendar je stališče sodišča, da za zavarovanje terjatve na znižanje preživnine, ki jo je pravilno opredelilo kot denarno terjatev, že iz tega razloga ne bi bilo možno izdati regulacijske začasne odredbe, zmotno. Ustavno sodišče RS regulacijskih začasnih odredb ni omejilo na nedenarne zahtevke in tudi iz ureditve ZIZ o začasnih odredbah za denarne terjatve ne izhaja taka omejitev4. V vsakem primeru pa je treba upoštevati, da je namen regulacijskih začasnih odredb, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku začasno regulira pravno razmerje med strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe in bi sodno varstvo terjatve ostalo brez pomena. Ker gre za hud poseg v dolžnikov položaj, je njena izdaja mogoča le v izjemnih primerih, pogoje, ki jih zakon določa za njeno izdajo pa je potrebno presojati restriktivno.

7. V predmetni zadevi je tožnik predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nenadomestljive škode. Trdil je, da so se po določitvi preživnine spremenile okoliščine, saj je brezposeln in prejema le denarno nadomestilo za brezposelnost, tako da preživnine v določeni višini ni zmožen plačevati brez škode za lastno preživljanje. Tudi v pritožbi navaja, da zaradi plačevanja preživnine nima niti za eksistencialne stroške. Ob upoštevanju navedene trditvene podlage je odločitev sodišča ne glede na (delno) zmotne materialnopravne razloge pravilna. V primeru, kot je konkreten, ko je treba pri izdaji regulacijske začasne odredbe upoštevati tudi največjo korist otrok, zatrjevana dejstva (brezposelnost, prejemanje nadomestila) ne zadoščajo za zaključek, da gre za situacijo, ki bi terjala nujno ukrepanje. Tudi v primeru, da tožnik določene preživnine za otroka ne bi mogel plačevati in bi bila njena izterjava predmet izvršilnega postopka (na predlog preživninskega upravičenca ali Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega ali preživninskega sklada), je v ZIZ določena omejitev izvršbe (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), preživninski zavezanec pa ima tudi možnost predlagati odlog izvršbe (71. člen). Na gre torej za situacijo, ko bi tožnikovo sodno varstvo brez izdaje regulacijske začasne odredbe ostalo brez pomena. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

8. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Sodba Okrožnega sodišča v Kopru IV P 94/2015 z dne 8.2.2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 374/2016 z dne 1.12.2016. 2 Primerjaj. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga - komentar k 40. členu ZPP in Pogorelčnik Ogriz Neža, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, str. 21. 3 Primerjaj: Up-275/97. 4 Primerjaj: Pogorelčnik Ogriz Neža, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, str. 120.