Jedro

ESČP se v svoji judikaturi nikoli ni opredelilo do dokaznega bremena v postopkih pred nacionalni sodišči in je tudi v obrazložitvi odločbe Saadi proti Italiji, ki jo povzema Predlog ZKP-N, zapisalo zgolj, da je dokazno breme v postopku pred ESČP in ne pred nacionalnimi organi, načeloma na pritožniku.

Povedano drugače, oseba, katere izročitev se zahteva, je dolžna v postopku izročitve zgolj izkazati upošteven dvom, dokazno breme pa se prenese na državo, ki zahteva izročitev osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prošnje Ministrstva za pravosodje Republike Srbije z dne 2. 6. 2023 za izročitev osebe A. A. (v nadaljevanju tujec) zaradi izvršitve kazni zapora po pravnomočnih sodbah Višjega sodišča v Čačku št. 30/18 z dne 28. 9. 2018 zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po četrtem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije in Višjega sodišča v Kraljevem 3K 57/17 z dne 9. 7. 2018 v zvezi s sodbo Prizivnega sodišča v Kragujevcu Kžl-840/18 z dne 2. 10. 2018 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije v zvezi s 33. členom KZ Republike Srbije (pod točko I) ugotovilo, da so za tujca izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 522. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za izročitev Republiki Srbiji, (pod točko II) da pravosodni organi Republike Srbije ne smejo preganjati ali zoper njega izvršiti kazni ali ga predati drugi državi zaradi kaznivega dejanja, ki ni predmet tega izročitvenega postopka in (pod točko III) da so podani pogoji za odložitev izročitve tujca do pravnomočnega dokončanja kazenskega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 62501/2013 oziroma do izvršitve kazni, če bi bila tujcu morebiti v tem postopku izrečena.

2. Zoper sklep je zagovornica tujca vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 22. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter "pošlje" zadevo v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica zatrjuje, da je v vlogi, ki jo je v spis vložila na naroku za predajo, izpostavila, da bo tujec zaradi katastrofalnih razmer v institucijah, kjer bi moral prestajati kazen zapora, v primeru izročitve Srbiji podvržen resničnemu tveganju nečloveškega in ponižujočega ravnanja. V potrditev teh navedb je sodišču prve stopnje ponudila v pregled javno objavljena Poročila mednarodne organizacije, katere ugotovitve se konkretno nanašajo na srbsko bolnišnico, kjer naj bi tujec A. A. prestajal kazen, članek, iz katerega izhaja, da so primeri policijskega nasilja nad priporniki in zaporniki v Republiki Srbiji ne le pogosta praksa, temveč del "policijske kulture" ter podatke EUROACTIVA, iz katerih je razvidno, da je Srbija po statistiki na vrhu lestvice držav, katerih pripori so prenaseljeni in ima eno najvišjih stopenj umrljivosti v priporih. V pritožbi povzema tudi zagovor tujca, iz katerega izhaja da je bil tujec že deležen nasilja tako s strani policije kot s strani pripornikov in v priporu zaposlenega osebja, njegovo življenje je bilo ogroženo tudi zaradi njegove naklonjenosti oziroma prepričanja, da si istospolno usmerjeni zaslužijo enake pravice. Sodišču prve stopnje očita, da se do navedenih dokazov oziroma podatkov ni opredelilo, temveč se je v celoti oprlo le na odgovor, ki ga je pridobilo od države prosilke. Graja tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da leži dokazno breme glede utemeljenosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti na tujcu, in zatrjuje, da bi morala biti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tujcu v primeru izročitve ne bodo kršene pravice iz 3. člena EKČP, podprta ne le enostransko s strani države prosilke, temveč tudi s strani zanesljivih objektivnih virov.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje zgoraj povzetim pritožbenim očitkom. Prvostopenjsko sodišče je v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da sodišče še posebej za pogodbenice Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kot je Republika Srbija, domneva, da države spoštujejo konvencijske pravice, zato mora obstoj utemeljenih razlogov za obstoj konkretne nevarnosti, da bi bila oseba v primeru izročitve podvržena kršitvi, v konkretnih okoliščinah primera izkazati tujec. Ob sklicevanju na razloge, predstavljene v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N),1 je zavzelo stališče, da breme dokazovanja utemeljenosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, skladno s presojo ESČP, primarno leži na strani osebe, ki se izroča, in mora torej tujec izkazati dejstva, vezana na njegove značilnosti ali skupino, ki ji pripada, da je podana precej visoka stopnja verjetnosti, da bo podvržen kršitvam pravic po EKČP. Navedeno stališče je zmotno, saj se ESČP v svoji judikaturi nikoli ni opredelilo do dokaznega bremena v postopkih pred nacionalni sodišči in je tudi v obrazložitvi odločbe Saadi proti Italiji, ki jo povzema Predlog ZKP-N, zapisalo zgolj, da je dokazno breme v postopku pred ESČP in ne pred nacionalnimi organi, načeloma na pritožniku. Če izvršitvena država razpolaga z elementi, ki pričajo o obstoju dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s priprtimi osebami v državi prosilki članici, mora izvršitvena država obstoj te nevarnosti natančno presoditi, in sicer ali v okoliščinah obravnavanega primera obstojijo resni in utemeljeni razlogi, da za osebo po njeni predaji zahtevani državi obstaja dejanska nevarnost, da bo v njej zaradi pogojev, v katerih bo prestajala pripor oziroma zapor, podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Povedano drugače, oseba, katere izročitev se zahteva, je dolžna v postopku izročitve zgolj izkazati upošteven dvom, dokazno breme pa se prenese na državo, ki zahteva izročitev osebe, zato mora izvršitveni pravosodni organ od države prosilke zahtevati, da mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede pogojev, v katerih bo oseba prestajala zapor.2

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim očitkom, da bi se moralo sodišče prve stopnje zaradi presojanja obstoja nevarnosti kršitev pravic iz 3. člena EKČP opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporu in ne, kot je to napačno storilo, uporabiti zgolj tiste informacije o stanju v zaporih, ki jih je poslalo Ministrstvo za pravosodje Republike Srbije. Sodišče prve stopnje je namreč razpolagalo s podatki v Poročilu Evropskega komiteja za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (CPT) za Srbijo in medijskimi objavami o nasilju v zaporih Beograjskega centra za človekove pravice. Iz poročila CPT tako izhaja, da so v letu 2021 zaznali primere policijskega nasilja nad priporniki in zaporniki ter da je nasilje in ustrahovanje med zaporniki v Srbiji pogosta praksa, predvsem zaradi slabega režima, prezasedenosti v nekaterih delih obiskanih ustanov, trgovine s psihoaktivnimi substancami, dolgovi zapornikov in pomanjkanja osebja. CPT je pri ogledu Specialne bolnišnice za zapornike v Beogradu, kjer naj bi bil nameščen tudi tujec, ugotovil primere obtožb o prekomerni uporabi sile v okviru uporabe prisilnih sredstev za vezanje, da je skrbniško osebje pri uporabi sredstva za vezavo v prisotnosti zdravstvenega osebja včasih uporabilo prekomerno silo ali celo fizično nasilje, da bi poskušalo nadzorovati paciente, kot je klofuta po obrazu ali celo udarec s palico.3 Iz vsega navedenega se nakazuje, da bi bil v primeru predaje tudi tujec v zaporu morebiti lahko podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, vendar je v izpodbijanem sklepu v celoti izostala obrazložitev o dejanskih razmerah v Specialni bolnišnici za zapornike v Beogradu in v ZPKZ Niš, saj se sodišče prve stopnje pri svoji presoji glede izročitve tujca do predloženega gradiva in navedb obrambe ni konkretno opredelilo, zaradi česar izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti.

7. Po pojasnjenem bo moralo sodišče prve stopnje preučiti aktualno poročilo CPT in ostalo dokazno gradivo, ki ga je predložila obramba v postopku izročitve ter pridobiti dodatne informacije glede pogojev bivanja v konkretnih ustanovah in morebitnega zagotovila, da tujec zaradi razmer v zaporu ne bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in v novem sklepu svoje ugotovitve in zaključke utemeljiti z določnimi ter prepričljivimi razlogi.4

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1 EVA 2014-2030-0026 z dne 16. 3. 2017 str. 188, ki se sklicuje na odločbo ESČP Saadi proti Italiji (37201/06) z dne 28. 2. 2008. 2 Sodbe Aranyosi in Căldăraru, C-404/15 in C-659/15 PPU z dne 5. 4. 2016; C-220/18 PPU z dne 25. 7. 2018; Dorobantu, C-128/18 z dne 15. 10. 2019. 3 Poročilu Evropskega komiteja za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (CPT) za Srbijo, točka 124. 4 Glej Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 34149/2022 z dne 16. 2. 2023.