Jedro

Nedovoljena je revizija stranke, ki ni izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1.7.1997 ukinilo preživnino, ki jo je moral toženec plačevati tožnici po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Trbovljah z dne 17.11.1991, opr. št. P 288/90 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 725/91 z dne 29.5.1991. Zavrnilo pa je toženčev zahtevek, po katerem naj bi bila tožnica dolžna vrniti tožencu že prejeto preživnino od 1.9.1997 dalje s pripadki, in zahtevek, po katerem naj bi se ustavil izvršilni postopek v zvezi s plačevanjem preživnine za tožnico. Istočasno pa je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan od 1.1.1997 do 30.4.1997 plačevati tožnici poleg določene preživnine še dodatno preživnino v znesku 6.672,10 SIT na mesec. Za čas od 1.5.1997 do 30.6.1997 preživnine ni zvišalo. Višji tožbeni zahtevek je torej zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženčev predlog na izdajo začasne odredbe.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila le tožnica, medtem ko se je toženec pritožil le proti odločitvi o predlagani začasni odredbi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo toženca proti sklepu o začasni odredbi pa je zavrglo kot prepozno.

Toženec je v okviru 30-dnevnega revizijskega roka vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je kasneje preimenoval v revizijo. Sodbama sodišč druge in prve stopnje vsebinsko očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja na napačno navedbo datuma, od katerega je bila zahtevana ukinitev preživnine. Zato je postavljen v položaj, v katerem se mu povzroča premoženjska škoda. Ni bilo upoštevano, da se tožnica že od 1.9.1996 ni šolala. V celotnem obdobju, o katerem je bilo odločeno, je tožnica opravila le nekaj izpitov kot študent ob delu. Tožnica je po krivem izpovedovala.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. To pomeni, da jo lahko vloži le pravdna stranka, ki je pritožbeno izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje. Za pravdno stranko, ki sodbe, izdane na prvi stopnji, ni pritožbeno izpodbijala, je postala torej pravnomočna že prvostopna sodba. Toženec, ki ni vložil pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, z revizijo proti drugostopni sodbi, ki je bila izdana le zaradi tožničine pritožbe, "preskakuje" pravno sredstvo, kar pa ni dovoljeno. Proti odločbi sodišča prve stopnje se je namreč pritožil le v okviru odločitve o začasni odredbi. Ne glede na to, da v reviziji problema začasne odredbe ne odpira, bi eventualna revizija v tem obsegu glede na določbo 400. člena ZPP - ker odločitev o začasni odredbi ne pomeni pravnomočnega končanja pravde - tudi ne bila dovoljena.

Revizijsko sodišče je po povedanem toženčevo revizijo kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).