Jedro

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, zato je krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če so za to po presoji sodišča podani tehtni razlogi.

V konkretnem primeru iz predloga za prenos krajevne pristojnosti po presoji Vrhovnega sodišča niso razvidne okoliščine, ki jih ne bi imel pred očmi že zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 40. člena ZKP določil, da o pritožbi višjega sodnika zoper odločbo predsednika višjega sodišča odloča tričlanski senat višjega sodišča. Drugačna odločitev - ugoditev predlogu za prenos pristojnosti - bi pomenila, da bi neposredno višje sodišče moralo za odločanje o pritožbi po drugem odstavku 40. člena ZKP vselej določiti drugo stvarno pristojno sodišče. To bi predstavljalo nedopusten poseg sodne veje oblasti v pristojnost zakonodajalca in posledično kršitev ustavnega načela delitve oblasti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 93774/2010 z dne 17. 1. 2018 na podlagi prvega odstavka 437. člena, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ki je bil vložen zoper obdolžena F. K. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter S. I. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 261. člena, v zvezi z 38. členom KZ-1. Zoper navedeni sklep je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložilo pritožbo, o kateri odloča Višje sodišče v Mariboru. Član pritožbenega senata višji sodnik svetnik XY je dne 27. 3. 2018 predsedniku Višjega sodišča v Mariboru podal predlog za izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Predsednik Višjega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 159/2018 z dne 28. 3. 2018 predlog za izločitev višjega sodnika zavrnil. Zoper navedeni sklep predsednika Višjega sodišča v Mariboru je višji sodnik svetnik XY vložil pritožbo, o kateri odloča senat Višjega sodišča v Mariboru. Senat je na seji dne 24. 5. 2018 (list. št. 895 spisa) sprejel sklep, da Vrhovnemu sodišču poda predlog, da za odločitev o tej pritožbi določi drugo višje sodišče. 2. Predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno višje sodišče je na Vrhovno sodišče vložila predsednica senata višja sodnica ZZ. V obrazložitvi predloga trdi, da senat ocenjuje, „da ne bi bilo primerno in etično, da bi, glede na razloge za izločitev in pritožbene razloge, kot najožji sodelavci sodnika poročevalca in predsednika sodišča na istem oddelku, kjer sicer odločajo o pritožbah v kazenskih zadevah, odločali in razsojali o utemeljenosti njunih nasprotnih argumentov“. Poudarila je še, da njihovo skupno nadaljnje delo zahteva neobremenjeno sodelovanje, ki bo v primeru odločitve v zadevi, v kateri bo treba pritrditi enemu, drugega pa zavrniti, nedvomno okrnjeno.

3. Predlog za prenos krajevne pristojnosti ni utemeljen.

B.

4. Po prvem odstavku 35. člena ZKP skupno neposredno višje sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi.

5. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, zato je krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če so za to po presoji sodišča podani tehtni razlogi.

6. Zakonodajalec je v drugem odstavku 40. člena ZKP predvidel, da v procesni situaciji kot je obravnavana, o pritožbi zoper sklep predsednika višjega sodišča odloča senat treh sodnikov višjega sodišča. V predlogu niso navedeni razlogi, zaradi katerih bi bil prenos krajevne pristojnosti upravičen. Predlagateljica sicer navaja, da sta XY, ki je v konkretnem primeru vložil pritožbo in predsednik višjega sodišča, katerega odločba je s pritožbo izpodbijana, najožja sodelavca članov senata, ter da bi odločitev o pritožbi „okrnila njihovo nadaljnje sodelovanje“. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah2 presodilo, da kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP.

7. V konkretnem primeru iz predloga za prenos krajevne pristojnosti po presoji Vrhovnega sodišča niso razvidne okoliščine, ki jih ne bi imel pred očmi že zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 40. člena ZKP določil, da o pritožbi višjega sodnika zoper odločbo predsednika višjega sodišča odloča tričlanski senat višjega sodišča. Drugačna odločitev - ugoditev predlogu za prenos pristojnosti - bi pomenila, da bi neposredno višje sodišče moralo za odločanje o pritožbi po drugem odstavku 40. člena ZKP vselej določiti drugo stvarno pristojno sodišče. To bi predstavljalo nedopusten poseg sodne veje oblasti v pristojnost zakonodajalca in posledično kršitev ustavnega načela delitve oblasti.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče predlogu predsednice senata za prenos krajevne pristojnosti ni ugodilo.

1 Primerjaj sklepa I Kr 68/2002 z dne 11. 12. 2002 in I Kr 12015/2014 z dne 11. 12. 2014. 2 Primerjaj na primer sklepa I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006, I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006, I Kr 21870/2014 z dne 27. 11. 2014 in I Kr 12015/2014 z dne 11. 12. 2014.