Jedro

Dopolnitev in preciziranje sicer nespremenjenega zahtevka, ne pomeni spremembe tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo zahtevku za motenje posesti glede parc. št. ..., ... in ... k.o. S. H., saj je ugotovilo motenje s postavitvijo kovinske zaščitne ograje v dolžini najmanj 40 metrov, ta ograja pa onemogoča nemoteno koriščenje dovozne ceste. Sodišče je ugodilo restitucijskemu zahtevku glede odstranitve kovinske ograje, ugodilo pa je tudi prepovednemu zahtevku glede eventualnih bodočih motenj posesti.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ponovno obširno zatrjuje, da je tožeča stranka spremenila tožbo in s tem zamudila rok za tožbo. Ponavlja, da je bila v tožbi zatrjevana le parc. št. ... k.o. S. H., nato pa sta bili dodani parc. št. ... in . Trdi, da je bil spremenjen kraj motenja. Zahtevek je bil razširjen in spremenjen, zato je tožba prepozna. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, postopek je tekel napačno, saj je sodišče zasliševalo le stranke in priče, potem pa izpovedb ni upoštevalo. Sodišče ni preverilo, ali ima tožeča stranka moten dostop, saj ni opravilo ogleda, uporabilo je le fotografije, ni pa upoštevalo ugovorov tožene stranke. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka spremenila istovetnost zahtevka (čl. 184/II ZPP). Tožeča stranka je predložila le popravljeno skico, ker je prvotno priložila skico iz prejšnje pravde. Tožeča stranka je tudi precizirala, da trasa poteka poleg trditve v tožbi po severnem delu parcele ..., še po južnem delu parcele ... in še po severnem delu parcele ... k.o. S. H. Sodišče je pravilno ocenilo, da ne gre za spremembo tožbe. Predmet motenja je vseskozi enak, to je dovoz iz občinske ceste do nepremičnine. Tožnica vseskozi zatrjuje isto motilno dejanje, to je postavitev kovinske ograje. Obe stranki sta priložili fotografije iste ograje. Preciziranje zahtevka glede iste motilne ograje ne pomeni spremembo zahtevka. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo obsežno sodno prakso, po kateri se ne šteje dopolnitev in poprava tožbenih navedb za spremembo tožbe, če kraj motenja in motilno dejanje ostaneta ista.

V pravdi opr. št. P 555/06 se je obravnavala odstranitev druge ograje in ne gre za litispendenco in tudi ne za pravnomočno razsojeno stvar.

Sodišče je pravilno uporabilo pravno podlago iz čl. 33 Stvarnopravnega zakonika in iz čl. 426 Zakona o pravdnem postopku, po teh določbah pa je razpravljanje o pravici v motenjski pravdi izključeno.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da so tožeča stranka in priče potrdile, da so pot, kjer je sedaj ograja, uporabljali smetarji in obiskovalci za dostop do hiše, po tej poti pa se je dostavljalo s tovornjakom tudi kurilno olje. Toženec je sprva uporabo ceste zanikal, nato pa je priznal vožnje smetarjev, cisterne in obiskovalcev. Iz izpovedbe toženca tudi izhaja, da prvotne vožnje zaradi ograje niso več možne.

Pravilna je ocena, da je tožeča stranka dokazala soposest sporne trase in da ji postavljena ograja onemogoča izvršitev voženj pred postavitvijo ograje. Pri tem pa ni pomemben ugovor, da je tožeča stranka vozila tudi po drugi poti po svojem zemljišču, saj mora sodišče nuditi varstvo le glede zadnjega posestnega stanja. Toženec je v odgovoru na tožbo, v prvi pripravljalni vlogi in na obravnavi priznal, da ograja v celoti zapira dovoz. Sodišče je zato utemeljeno ugodilo restitucijskemu in prepovednemu zahtevku.

Pritožnik ni obrazložil, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni ocenilo izpovedbe strank in prič, saj so razlogi v izpodbijanem sklepu popolno in vzorno napisani. Sodišče je kritično presodilo vse ugovore tožene stranke stranke, vendar je pravilno ugotovilo, da so ugovori neutemeljeni.

Sodišče je zanesljivo ugotovilo, da postavljena ograja onemogoča uporabo poti, kot se je pot uporabljala pred motenjem. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je celo sam pritožnik priznal, da ograja onemogoča dotedanje vožnje, saj je celo trdil, da si mora tožeča stranka sedaj urediti vožnje po svojem zemljišču. Onemogočene vožnje je sodišče zanesljivo ugotovilo tudi na osnovi izpovedb prič, onemogočene vožnje pa so nazorno razvidne tudi iz fotografij (enake fotografije je predložil tudi toženec). Glede na tako zanesljivo ugotovljeno dejansko stanje ni bilo nobene potrebe po ogledu kraja motenja.

Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (čl. 33 SPZ), saj je zanesljivo ugotovilo zadnjo soposest in motilno dejanje, vse v korist tožeče stranke.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.