Jedro

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka.

Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki.

Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sedaj glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati: a) prvo tožeči stranki K.Z. znesek 8.586,77 EUR (prej 16.794,27 DEM) z obrestmi, in sicer: -za čas od 18. 4. 1992 do 19. 5. 1995 od zneska 16.794,27 DEM kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v DEM, -za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001 od zneska 16.794,27 DEM kot so se obračunavale za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 od zneska 8.586,77 EUR kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2007 do plačila od zneska 8.586,77 EUR po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti; b) drugo tožeči stranki G. B. znesek 1.600,44 EUR (prej 3.130,18 DEM) z obrestmi, in sicer: -za čas od 23. 1. 1991 do 19. 5. 1995 od zneska 3.130,18 DEM kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v DEM, -za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001 od zneska 3.130,18 DEM kot so se obračunavale za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 od zneska 1.600,44 EUR kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2007 do plačila od zneska 1.600,44 EUR po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti; c) tretje tožeči stranki S. R. znesek 1.359,76 EUR (prej 2.659,46 DEM) z obrestmi, in sicer: -za čas od 23. 10. 1993 do 19. 5. 1995 od zneska 2.659,46 DEM kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v DEM, -za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001 od zneska 2.659,46 DEM kot so se obračunavale za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 od zneska 1.359,76 EUR kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2007 do plačila od zneska 1.359,76 EUR po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti; d) četrto tožeči stranki V. M. zneska 1.433,86 EUR (prej 2.801,64 DEM, 12,89 ATS, 435,00 ITL in 0,52 NLG) in 35,95 USD z obrestmi, in sicer: -za čas od 22. 3. 1992 do 19. 5. 1995 od zneska 2.801,64 DEM kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v DEM, -za čas od 18. 2. 1992 do 19. 5. 1995 od zneskov 12,89 ATS, 435,00 ITL in 0,52 NLG kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v ATS, ITL in NLG, -za čas od 25. 2. 1992 do 19. 5. 1995 od zneska 35,95 USD kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v USD, -za čas od 20. 5. 1995 do plačila od zneska 35,95 USD kot se je in se obračunava za hranilne vloge v USD, vezane nad eno leto, -za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001 od zneskov 2.801,64 DEM, 12,89 ATS, 435,00,00 ITL in 0,52 NLG kot so se obračunavale za hranilne vloge v DEM, ATS, ITL in NLG, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 od zneska 1.433,86 EUR kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2007 do plačila od zneska 1.433,86 EUR po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti; e) peto tožeči stranki J. B. zneska 479,80 USD in 5,82 EUR (prej 11.261,00 ITL) z obrestmi, in sicer: -za čas od 5. 6. 1992 do 19. 5. 1995 od zneskov 479,80 USD in 11.261,00 ITL kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v USD in ITL, -za čas od 20. 5. 1995 do plačila od zneska 479,80 USD kot se je in se obračunava za hranilne vloge v USD, vezane nad eno leto, -za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001 od zneska 11.261,00 ITL kot so se obračunavale za hranilne vloge v ITL, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 od zneska 5,82 EUR kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto, -za čas od 1. 1. 2007 do plačila od zneska 5,82 EUR po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati peto tožeči stranki J. B. evrsko protivrednost zneskov 187,45 DEM in 1.151,42 ATS z obrestmi od 5. 6. 1992 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.269,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe toženi stranki do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 327,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tretjemu tožniku znesek 2.659,46 DEM z deviznimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1992 do 31. 12. 2006 po obrestni meri za devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve v DEM, od 1. 1. 2007 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v evrski protivrednosti, vendar ne več kot znaša višina glavnice; -da je toženka dolžna plačati petemu tožniku zneska 479,80 USD in 11.261,00 LIT; -zavrnilo tožbene zahtevke prvo, drugo in četrto tožeče stranke za izplačilo njihovih deviznih vlog z obrestmi; -zavrnilo tožbeni zahtevek petega tožnika za plačilo zneskov 1.151,42 ATS in 187,45 DEM z deviznimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1992 do plačila ter devizne zamudne obresti od zneskov 479,80 USD in 11.261,00 LIT od 1. 1. 1992 dalje do plačila; -odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom vseh petih tožnikov, tudi v obrestnem in stroškovnem delu zahtevka. Priglašajo stroške pritožbenega postopka. Navajajo, da se v izpodbijani sodbi pojavljajo protispisne trditve, kot na primer, da naj bi tožniki trdili, da je toženka hrvaški državljan, in da naj bi v pravdi nastopali dve toženki. Jasno je namreč, da v pravdi nastopa le ena toženka, ki je pravna oseba s sedežem v Ljubljani. Nadalje se pritožujejo zoper odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka tretjega in petega tožnika, katerima je sodišče prve stopnje sicer dosodilo zahtevane glavnice. Poudarjajo, da so tožbeni zahtevki vseh petih tožnikov, tudi v obrestnem delu, skladni s sodno prakso v istovrstnih pravdnih zadevah, v katerih tudi ni uporabljivo pravilo »ne ultra alterum tantum«. Glede obrestnega dela tožbenega zahtevka petega tožnika še opozarjajo, da mu je sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravico do obresti najprej priznalo, nato pa je zahtevek v tem delu zavrnilo. Nadalje se pritožujejo zoper zavrnitev tožbenih zahtevkov prvo, drugo in četrto tožeče stranke, ki so bili varčevalci toženkine podružnice v Sarajevu. Navajajo, da je splošno znano dejstvo, da je toženka v nekdanji skupni državi odprla vrsto podružnic, ki niso bile samostojni pravni subjekti, kar je že večkrat navedlo tudi pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah. Vsi tožniki so torej sklenili pogodbe s toženko, in sicer še pred vpisom njene sarajevske podružnice v sodni register sodišča Bosne in Hercegovine dne 2. 7. 1993, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Menijo torej, da je toženka pasivno legitimirana tudi glede tožbenih zahtevkov prvo, drugo in četrto tožeče stranke. Posledično se pritožujejo tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikom pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je v tej zadevi podana pristojnost slovenskega sodišča in da je potrebno uporabiti slovensko pravo. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni obravnavalo vseh njenih ugovorov o tem, zakaj ni pasivno legitimirana in zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do načela »branch compensating deposit principle« in do dejstva, da predstavlja vprašanje morebitnih toženkinih obveznosti do hrvaških varčevalcev nasledstveno vprašanje. Pojasnjuje, da je res navedla, da ima v Zagrebu registrirano filialo (podružnico). Vendar pa to še ne pomeni, da gre za podružnico v pravem pomenu besede, za katere obveznosti bi toženka odgovarjala. Obrazložila je že, da zgolj formalni vpis podružnice v sodni register še nima materialnopravnih posledic, če ni hkrati izveden tudi prenos premoženja, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določila pravdnega postopka tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v listine, ki jih je toženka predložila po opravljenem naroku v letu 2010. Vztraja pri trditvi, da podružnica v Zagrebu (v nadaljevanju LB GP Zagreb) ni nastopala kot del toženke. To izhaja tudi iz dejstva, da so se vsa devizna sredstva, ki so se zbirala na računih LB GP Zagreb, posredovala na račun centralne banke – Narodne banke Jugoslavije (NBJ), LB GP Zagreb pa je od NBJ prejemala dinarska sredstva in jih nato plasirala v gospodarstvo republike, v kateri je delovala. Sredstva, ki jih je LB GP Zagreb pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, tako nikoli niso bila prenesena na toženko. LB GP Zagreb je bila torej samostojna in neodvisna pravna oseba. Preoblikovanje v podružnico toženke zaradi razpada Jugoslavije in ravnanja državnih organov Republike Hrvaške namreč nikoli ni bilo zaključeno, zato gre za pravno osebo sui generis. Vprašanje jamstva za devizne vloge, kot so bile tudi vloge tretjega in petega tožnika, pa je postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ. Toženka tako v nobenem primeru ni odgovorna za devizne hranilne vloge, odprte pri LB GP Zagreb. Nadalje pojasnjuje, da ne more biti odgovorna za terjatve tožnikov tudi zato, ker za obveznosti LB GP Zagreb pri toženki ni bilo kritja. Gre za splošno načelo bančnega prava »branch compensating deposit principle«, ki ga uporabljajo tuja sodišča. To načelo pa je bilo dejansko sprejeto tudi v jugoslovansko in slovensko pravo preko določila 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zato meni, da bi ga moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Nadaljnji razlog, zaradi katerega ne more biti odgovorna za terjatve tožnikov, pa je razlastitev LB GP Zagreb s strani organov Republike Hrvaške. Zaradi ravnanj organov Republike Hrvaške je bil toženki odvzet ves vpliv na LB GP Zagreb in ji onemogočeno kakršnokoli delovanje. Stališče sodišča prve stopnje, da se toženka ne more sklicevati na izredne dogodke v SFRJ, ni utemeljeno. Če ne drugega, tega ni mogoče označiti za pravično. Navaja še, da se ji ne zdi pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah UZITUL. Meni, da te določbe ne dajejo podlage za zaključek, da je toženka v tej pravdni zadevi pasivno legitimirana. Zgolj zakonska ureditev, ki je bila podlaga za ustanovitev Nove ljubljanske banke d.d., še ne more biti razlog za odgovornost toženke za obveznosti iz deviznih vlog tretjega in petega tožnika. Na koncu se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških.

5. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožba tožnikov je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

O pritožbi toženke:

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru o nepristojnosti slovenskega sodišča in o napačni uporabi slovenskega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo slovensko pravo. Tako po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP; 19. člen) kot po Zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ, ki je veljal v času nastanka spora; 19. člen) velja za pogodbena razmerja pravo, ki sta ga izbrali stranki sami. Če pa tega nista storili (trditve, da bi pravdni stranki sami izbrali pravo, niso bile podane) in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se za njuno pogodbeno razmerje uporabi pravo tiste države, v kateri ima prebivališče oziroma sedež stranka, ki mora opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev (20. člen ZMZPP; smiselno enako 20. člen ZUKZ, ki za pogodbo o hrambi (depozit je vrsta nepristne hrambe) določa uporabo prava kraja, kjer je imel shranjevalec (depozitar) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež). V primeru pogodbe o bančnem depozitu (ki so jih sklenile pravdne stranke) mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka, ki ima sedež v Republiki Sloveniji. Zato je podana tudi pristojnost slovenskega sodišča (prvi odstavek 48. člena ZMZPP; smiselno enako prvi odstavek 46. člena ZUKZ).

8. V tej pravdi gre za znano vprašanje terjatev varčevalcev (deponentov deviznih denarnih sredstev) toženke, ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed osnovnih bank oziroma kasneje podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Osrednje vprašanje te (in mnogih drugih pravd) izvira iz teze toženke, da bančne enote v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so v nazivu (firmi) nosile ime Ljubljanske banke, v resnici niso bile podružnice, pač pa samostojni pravni subjekti (subjekti sui generis).

9. Pritožbeno sodišče navedbam toženke, da LB GP Zagreb ni bila podružnica v običajnem pomenu besede (ker naj proces ustanovitve podružnice ne bi bil izveden do kraja) in da gre za pravni subjekt sui generis, ne more pritrditi. Toženka (tudi v pritožbi) priznava, da je leta 1989 prišlo do vpisa njene podružnice v Zagrebu v sodni register. Že na podlagi tega je moč zaključiti (kot je sodišče prve stopnje), da toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarja za obveznosti te podružnice. Postopek preoblikovanja LB GP Zagreb v podružnico toženke je bil formalno zaključen. To je bilo razvidno tudi iz sodnega registra. Navedeno zadošča za zaključek, da je toženka v razmerju do tretjega in petega tožnika prevzela vse pravice in obveznosti podružnice. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi bilo opiranje na nekakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice (31. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, kar izpostavlja toženka v pritožbi, sta le poslovni odločitvi toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznih varčevalcev.

10. V več odločbah pritožbenega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča RS (zadevi opr. št. II Ips 307/2011 in II Ips 343/2011), je že bilo pojasnjeno, da je bistvo tovrstnih zadev civilnopravne narave, ki ga je treba reševati upoštevajoč pravila obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (členi 1035 do 1046) ter pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen ZGD). Tretji in peti tožnik sta bila deponenta toženke. Depozitno pogodbo sta imela sklenjeno pri LB GP Zagreb, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica toženke, ki ni pravna oseba. V podružnico vložene devize imajo enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. Poleg tega RS ni sprejela predpisa, ki bi posegel v odgovornost toženke za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS.

11. Toženka ne more odrekati svoje pasivne legitimacije niti z navajanjem, da je vprašanje jamstva za devizne vloge vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje skupne države. Konkretna civilnopravna razmerja, ki izhajajo iz pogodb o bančnem depozitu, niso povezana z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge. V skladu z 19. členom UZITUL je RS prevzela jamstvo le za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju RS. Leta 1994 je bil v RS sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL, ki je v 22. b členu izrecno določil, da toženka obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje (zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti tega toženkinega ugovora).

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi ga uporabljala sodišča tujih držav v primerih razpada bančne mreže zaradi razpada držav in po katerem matična banka ni odgovorna za depozite, ki so bili vloženi v korist določene podružnice, če zanje na sedežu ni kritja. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi to načelo vplivalo na opisano civilnopravno razmerje, še posebej glede na že omenjeno določilo 22. b člena Ustavnega zakona o dopolnitvah UZITUL. Pomanjkanje razlogov o tem načelu v izpodbijani sodbi ne predstavlja očitane postopkovne kršitve, ker to ni odločilno dejstvo. Toženka se v zvezi s tem načelom sklicuje še na določilo 1040. člena ZOR, ki pa določa le način izpolnitve obveznosti, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.

13. Na odločitev v tej zadevi tudi ne vplivajo številni odloki in predpisi bivše države, ki jih toženka našteva v pritožbi. Za odločitev o razmerju med pravdnima strankama se uporabljajo že navedeni predpisi prava RS.

14. Toženka v pritožbi še navaja, da bi bila odločitev, da je zavezana izpolniti obveznosti svoje podružnice iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu, nepravična, ker je prišlo do nepričakovanih in izrednih spremenjenih okoliščin. Taka okoliščina naj bi bil razpad bivše SFRJ in njenega bančnega sistema, posledično pa tudi ukrepi Republike Hrvaške, zaradi katerih ji je bil onemogočen kakršenkoli vpliv na poslovanje podružnice. Toženka se s tem dejansko sklicuje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z nasprotno tožbo, česar ni storila. Dodati je še, da želi toženka s sklicevanjem na spremenjene okoliščine doseči popolno izključitev njene obveznosti po sklenjenih pogodbah o bančnem depozitu. Institut spremenjenih okoliščin pa je namenjen uravnoteženju obveznosti pogodbenih strank, potem ko je ta zaradi spremenjenih okoliščin porušen, pri čemer je treba upoštevati pravna položaja obeh pogodbenih strank. Pri uporabi tega instituta je zato vselej treba izhajati iz načel pravičnosti in poštenja. Odločitev, za katero se zavzema toženka, bi bila s stališča tožnikov, ki so v obravnavanem pogodbenem razmerju v primerjavi s toženko, ki je gospodarska družba, šibkejša pogodbena stranka, nepoštena in nepravična.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v listine, ki jih je toženka predložila s pripravljalno vlogo dne 6. 5. 2011. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so listine, ki jih je toženka v spis vložila s pripravljalno vlogo dne 6. 5. 2011, predložene prepozno, pri čemer toženka ni izkazala, da teh listin brez svoje krivde ni mogla že prej predložiti. Predmetni pravdni postopek teče že od leta 1994 dalje (tožba je bila vložena 13. 1. 1994) in je bil dvakrat prekinjen (s sklepom z dne 4. 10. 2000 in s sklepom z dne 4. 4. 2006). Postopek se je po drugi prekinitvi nadaljeval s sklepom z dne 10. 2. 2010. Prvi narok po izdaji navedenega sklepa o nadaljevanju postopka pa je bil opravljen dne 19. 4. 2010. Najkasneje do takrat bi toženka lahko predlagala vpogled v sporne listine in pri tem pojasnila, zakaj teh listin do tedaj še ni vložila v spis. Toženka pa je to storila šele z vlogo dne 6. 5. 2011, torej več kot leto dni po sklepu o nadaljevanju postopka in naroku, ki je bil opravljen v tako nadaljevanem postopku. Pri tem tudi ne gre spregledati, da listine, ki jih je toženka vložila z omenjeno vlogo in ki jih je sodišče prve stopnje kot prepozne zavrnilo, datirajo večinoma na čas pred vložitvijo tožbe, nekatere pa na čas pred prvo prekinitvijo tega pravdnega postopka v letu 2000. Toženka je imela torej dovolj časa, da bi jih sodišču pravočasno predložila.

O pritožbi tožnikov:

16. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbene zahtevke prvo, drugo in četrto tožeče stranke, ki so imeli devizna denarna sredstva vložena v toženkini podružnici v Sarajevu (v nadaljevanju LB GP Sarajevo), z obrazložitvijo, da toženka ni pasivno legitimirana glede terjatev teh varčevalcev. Tožniki v pritožbi pravilno navajajo, da je takšno stališče napačno.

17. Toženka namreč v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2010 izrecno priznava, da je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, s sklepom Srg 3286/89 z dne 29. 12. 1989 pri registrskem vložku št. 1/2734/02 (pri LB d.d. Ljubljana) vpisalo kot del Ljubljanske banke d.d. Glavno filialo (podružnico) Sarajevo. Gre torej za priznana dejstva, ki jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Kot je bilo že obrazloženo glede LB GP Zagreb, je že na podlagi navedenega vpisa podružnice v sodni register mogoče zaključiti, da toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarja (tudi) za obveznosti LB GP Sarajevo. Prva in četrta tožnica sta imeli sklenjeni depozitni pogodbi pri LB GP Sarajevo, drugi tožnik pa pri LB OB Sarajevo (kar potrjujejo fotokopije hranilnih knjižic pod prilogami A4, A5, A7 in A19), ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica toženke – LB GP Sarajevo, kar prav tako izhaja iz toženkinih trditev. Kot rečeno, imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, zato je toženka pasivno legitimirana tudi za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s prvo, drugo in četrto tožečo stranko. Takšna odločitev o odgovornosti toženke za obveznosti njene podružnice v Sarajevu je skladna tudi z več zadevami iz sodne prakse, ki obravnavajo zahtevke deponentov LB GP Sarajevo (prim. sodbe VSL I Cp 2822/2011, I Cp 1385/2011, I Cp 3984/2011, I Cp 3603/2010, I Cp 3561/2011, I Cp 4952/2010 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 490/1997).

18. Odgovornost toženke za obveznosti LB GP Sarajevo ni prenehala s kasnejšo ustanovitvijo nove banke – Ljubljanske banke d.d. Sarajevo leta 1993, ki je bila ustanovljena brez soglasja toženke (po toženkinih trditvah naj bi leta 1993 prišlo do razlastitve LB GP Sarajevo). Toženka se ne more s sklicevanjem na prisilno preoblikovanje LB GP Sarajevo v Ljubljansko banko d.d. Sarajevo razbremeniti svojih obveznosti, da izpolni pogodbe, za katere odgovarja po statusnem pravu RS.

19. Pritožbeno sodišče se glede preostalih ugovorov toženke zoper tožbene zahtevke prve tožnice, drugega tožnika in četrte tožnice sklicuje na gornjo obrazložitev glede hrvaških varčevalcev (tretjega in petega tožnika), saj gre za identične (neutemeljene) ugovore (glede uporabe slovenskega prava in pristojnosti slovenskega sodišča; vprašanja nasledstva nekdanje SFRJ; ugovora, da naj bi bila LB GP Sarajevo le formalno, ne pa tudi dejansko podružnica toženke, da naj bi bila subjekt sui generis; glede načela „branch compensating principle“ in ugovora, da toženka zaradi spremenjenih okoliščin ni dolžna izpolniti obveznosti podružnice).

20. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom prvo, drugo in četrto tožeče stranke (peta alineja 358. člena ZPP). Prva tožnica je s fotokopijo hranilne knjižice (prilogi A5 in A19) dokazala, da je imela pri toženkini podružnici v Sarajevu na dan 17. 4. 1992 deponiranih vtoževanih 16,794,27 DEM. Drugi tožnik je prav tako s fotokopijo hranilne knjižice (prilogi A4 in A19) dokazal, da je imel na dan 22. 1. 1991 pri toženkini podružnici v Sarajevu deponiranih vtoževanih 3.130,18 DEM. Tudi četrta tožnica je s fotokopijo hranilne knjižice (priloga A7) dokazala, da je imela pri toženkini podružnici v Sarajevu deponirana vtoževana denarna sredstva, in sicer na dan 17. 2. 1992 12,89 ATS, 435,00 ITL in 0,52 NLG, na dan 21. 3. 1992 2.801,64 DEM ter na dan 24. 2. 1992 35,95 USD. Pritožbeno sodišče je tako razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvo, drugo in četrto tožeči stranki navedene denarne zneske, in sicer je glede na spremembo denarnih valut (uvedbo eura) dolžna plačati prvi tožnici znesek 8.586,77 EUR, drugemu tožniku znesek 1.600,44 EUR, četrti tožnici pa zneska 1.433,86 EUR in 35,95 USD.

21. Toženka je v zvezi z gornjimi listinskimi dokazi (fotokopijami hranilnih knjižic) ugovarjala, da so ti neupoštevni, ker so predloženi v fotokopijah in v tujem jeziku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za presplošen ugovor. Toženka bi morala utemeljiti, zakaj dvomi v pristnost listin. Listini namreč ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji. Tudi dejstvo, da so predložene kopije listin v hrvaškem jeziku, v tej zadevi ni odločilno, saj so izrazi, uporabljeni v fotokopijah hranilnih knjižic, oziroma njihov pomen v slovenskem prostoru splošno znani in razumljivi, tudi sicer pa so za odločitev relevantni podatki v teh kopijah numerični (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/2011). V zvezi z ugovorom toženke o številkah bančnih računov na fotokopijah hranilnih knjižic, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v le-te ugotavlja, da se številke računov na straneh fotokopij posamezne hranilne knjižice (torej od posameznega varčevalca) med seboj ujemajo.

22. Tožniki v pritožbi tudi utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo modifikacijo njihovih tožbenih zahtevkov v obrestnem delu, saj je sodišče prve stopnje obresti presojalo po prvotno postavljenih tožbenih zahtevkih (v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 1997). Tožniki so namreč s pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2012 tožbene zahtevke v obrestnem delu prilagodili glede na spremembo denarnih valut in sodno prakso v podobnih zadevah. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tudi tretjemu in petemu tožniku (tako kot prvo, drugo in četrto tožeči stranki) dosodilo obresti (od dosojenih zneskov glavnic) v skladu s tožbenimi zahtevki z dne 13. 3. 2012 (pritožbeno sodišče je v zahtevke delno poseglo le glede deviznih vlog v USD, ki so pri nas tuja valuta, kar bo še obrazloženo).

23. Tožniki zahtevajo za čas pred vložitvijo tožbe plačilo pogodbenih obresti, od tedaj dalje pa plačilo zamudnih obresti. Banka plačuje obresti na sredstva, ki so pri njej deponirana (1042. člen ZOR). Od hranilnih vlog se plačujejo obresti (1045. člen ZOR). Obresti, ki jih banka plačuje na podlagi bančnega denarnega depozita, imajo značilnost pogodbenih obresti. Tožniki so z vložitvijo tožbe (dne 13. 1. 1994) od toženke zahtevali dvig njihovih denarnih sredstev. Tožniki so zato v skladu z navedenimi določili ZOR upravičeni do pogodbenih obresti od naslednjega dne od zadnjih vpisov deviznih vlog v hranilne knjižice (ki izhajajo iz prilog A4 – A8 in A19) pa do zahtevka za dvig, ki so ga tožniki določili z dnem 19. 5. 1995 (čeprav je bila tožba vložena že prej, a tožniki sami določajo svoj tožbeni zahtevek, pri čemer je zahtevek z navedenim datumom za tožnike manj ugoden – prvi odstavek 2. člena ZPP), kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v tujih valutah, v katerih so varčevali (DEM, ATS, ITL, NLG in USD). Tožniki niti ne trdijo, da bi imeli devize vezane.

24. Z dnem, ko so tožniki pozvali toženko na izplačilo, pa je toženka prišla v dolžniško zamudo, katere posledica je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti (277. člen ZOR). V skladu z pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS (z dne 22. in 23. 6. 1993) je pravno praznino glede zamudnih obresti od obveznosti v tujih valutah treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki urejajo pogodbeno obrestno mero (tretji odstavek 399. člena ZOR). Položaj, v katerem so se znašli tožniki, ko toženka proti njihovi volji zadržuje položene zneske, je podoben položaju, ko gre za vezano hranilno vlogo. To obdobje traja že (mnogo) več kot eno leto (19 let). Zato gredo na podlagi analogije tožnikom od dne 20. 5. 1995 dalje obresti, po katerih je toženka obrestovala (glede deviznih vlog v DEM, ATS, ITL in NLG do 31. 12. 2001) oziroma še obrestuje (glede deviznih vlog v USD, ki so še vedno tuja valuta) devizne hranilne vloge za navedene valute, vezane nad eno leto. Ker je valute DEM, ATS, ITL in NLG z dnem 1. 1. 2002 zamenjal EUR, ki je bil pri nas tuja valuta še vse do 31. 12. 2006, gredo tožnikom za to obdobje obresti (od zneskov evrske protivrednosti deviznih hranilnih vlog v DEM, ATS, ITL in NLG), kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto. Za čas od 1. 1. 2007 dalje (ko je bil tudi v RS uveden EUR in torej ni več predstavljal tuje valute) do plačila pa so tožniki upravičeni do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov evrske protivrednosti deviznih hranilnih vlog v DEM, ATS, ITL in NLG. Kot rečeno, pa so glede deviznih hranilnih vlog v USD še vedno upravičeni do obresti, kot se obračunavajo za hranilne vloge v USD, vezane nad eno leto.

25. Tožniki v pritožbi tudi pravilno navajajo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba pravila „ne ultra alterum tantum“, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo, ko je tretjemu tožniku dosodilo obresti le do višine dosojene glavnice. Obravnavana pogodbena razmerja so nastala v času veljavnosti ZOR, zato je treba za pogodbene obresti, ki jih je sodišče priznalo tožnikom, uporabiti določbe tega zakona. Iz slednjega pa omejitev teka pogodbenih obresti, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne izhaja (v 401. členu ZOR je bilo sicer uzakonjeno pravilo „ne ultra alterum tantum“, vendar pa je bil z Zakonom o spremembah ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 57/89, veljavnim od 7. 10. 1989, ta člen razveljavljen).

26. V pritožbi tožnikov očitane pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe (da naj bi bila toženka državljan Republike Hrvaške in da naj bi v pravdi nastopali dve toženki) predstavljajo zgolj očitne pisne pomote, ki jih lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi (328. člen ZPP). Jasno je namreč, da v tej pravdi nastopa le ena tožena stranka, in sicer Ljubljanska banka d.d. s sedežem v Ljubljani.

27. Pritožbeno sodišče je torej v celoti ugodilo pritožbi tožnikov in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom prve, druge in četrte tožeče stranke ter v celoti ugodilo obrestnima deloma tožbenih zahtevkov (od zneskov z izpodbijano sodbo dosojenih glavnic) tretjega in petega tožnika (peta alineja 358. člena ZPP). Peti tožnik se sicer ni pritožil zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo evrske protivrednosti zneskov 1.151,42 ATS in 187,45 DEM z obrestmi. Pritožbo toženke je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

28. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniki niso uspeli le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (glede zneska 179,52 EUR (prej 1.151,42 ATS in 187,45 DEM) od skupno zahtevanih 8.536,94 EUR), zaradi česar niso nastali posebni stroški (pretežni del pravdnega postopka je tudi sicer tekel glede temelja tožbenega zahtevka), zato jim je toženka dolžna povrniti vse nastale pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na list. št. 211-212 (iz katerega je razvidna tudi natančna specifikacija s strani tožnikov priglašenih in s strani pritožbenega sodišča priznanih stroškov) in v skladu z določili Tarife o odvetniških storitvah (Ur. l. RS, št. 10/1991 s spremembami), Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/1995 s spremembami) in kasnejše Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003). Tožba je bila namreč vložena 13. 1. 1994, zato se v skladu z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) uporablja prej veljavna Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003), v skladu s katero pa se uporablja tudi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik delo opravil (drugi odstavek 14. člena). Pritožbeno sodišče je tako tožnikom za sestavljanje vlog in zastopanje njihove pooblaščenke na narokih ter za materialne stroške skupaj priznalo 4.944,86 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) znese 2.269,69 EUR, ki jih je toženka dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe toženki do plačila.

29. Ker so tožniki s pritožbo uspeli, jim je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnikom v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) od v pritožbi priglašenih stroškov priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 200 točk za zastopanje več strank in 14 točk za materialne stroške, skupaj torej 714 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) znese 327,73 EUR, ki jih je toženka dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).