Jedro

Navezna okoliščina o tem, katero sodišče države članice EU je pristojno za odločanje o celotnem dedovanju je namreč običajno prebivališče zapustnika ob smrti, ne pa lega nepremičnine, ki je predmet zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče RS) ni pristojno za odločanje v tej zadevi, ker je bilo zadnje zapustnikovo običajno prebivališče ob smrti v Nemčiji, hkrati pa iz dopisa sodišča v Nemčiji izhaja, da je že v teku zapuščinski postopek po njem na podlagi 4. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julij 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 650/2012) v zvezi s 5. členom Uredbe (EU) 2020/1783 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 2020/1783).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu dedinja iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo odpravo oziroma spremembo ter vrnitev sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Odločitev je prehitra, nepravilna in nezakonita, sklicevanje sodišča na Uredbo (EU) št. 2020/1783 pa neutemeljena. Sodišče prve stopnje v Sloveniji bi moralo kot stvarno in krajevno pristojno sodišče v primeru, ko je zapustnik ob smrti lastnik nepremičnin v RS odločiti vsaj o dedovanju po njem vezano na te nepremičnine oziroma, v kolikor bi menilo, da ni racionalno, da o zapuščini odloča samo, v stanju zadeve kot je sedaj, zapuščinski postopek le prekiniti do pravnomočne odločitve v zapuščinskem postopku pred sodiščem v Nemčiji. Okrajno sodišče v Mariboru lahko konkretni zapuščinski postopek glede nepremičnin v RS ustavi ali odloči, da ni pristojno za odločanje šele: - če je (ko je) nesporno, da je v zapuščinski odločbi izdani po sodišču v drugi državi o dedni pravici na teh nepremičninah že pravnomočno odločeno, - da je sodišče v drugi državi, ki je odločilo v takem zapuščinskem postopku tudi nesporno dedinjo po zapustniku, sedanjo pritožnico, ki stalno biva v RS, o tem zapuščinskem postopku procesno pravilno obvestilo in ji omogočilo, da poda o tem dedno izjavo.

Dokler ni zagotovljeno in ni po stvarno in krajevno pristojnem sodišču v RS ugotovljeno slednje, sklicevanje na uredbo EU, ni utemeljeno. Sicer ta uredba nobenemu sodišču ne prepoveduje odločanja v zapuščinskem postopku, temveč določa, da lahko tudi druga sodišča v EU odločijo o zapuščinski pravici na nepremičninah v RS, kar je RS (tudi sodišča) dolžna upoštevati, vendar šele, ko so, če so te odločitve drugih sodišč pravnomočne, zlasti pa popolne tako, da zapustniki (na podlagi teh odločitev sodišč v drugih državah) niso več (ne ostanejo) vknjiženi kot lastniki nepremičnin v RS. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tem postopku so bile uporabljene določbe ZPP na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v katerega implementirana je bila na podlagi 1.a člena ZD tudi Uredba (EU) št. 650/20121. 5. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, medtem ko v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanje o storjenih kršitvah ni bilo moč preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter na tej podlagi ob ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih, sprejelo pravilne zaključke.

6. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo Uredbo (EU) št. 650/2012, ki v 4. členu določa, da so sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, pristojna za odločanje o celotnem dedovanju in se po 15. členu sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, če se pred sodiščem države članice začne postopek v dedni zadevi, za katero to sodišče po tej uredbi ni pristojno.

7. Pritožbeno ni sporno, da je bilo zapustnikovo običajno prebivališče ob njegovi smrti v Nemčiji, niti, da je pred nemškim sodiščem (sodišče v Bremervördu) v teku zapuščinski postopek po njem2. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo zato o celotnem dedovanju odločalo nemško sodišče je tako posledično pravilna. Temeljni namen Uredbe (EU) št. 650/2012 je namreč (med drugim), da se odpravljajo oziroma omejujejo tveganja vzporednih postopkov in s tem možnost različnih odločitev v istih dednih zadevah3. 8. Ni utemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče v RS odločiti vsaj o dedovanju zapustnikovih nepremičnin, ki se nahajajo v RS. Navezna okoliščina o tem, katero sodišče države članice EU je pristojno za odločanje o celotnem dedovanju je namreč običajno prebivališče zapustnika ob smrti, ne pa lega nepremičnine, ki je predmet zapuščine.

9. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek le prekiniti do pravnomočne odločitve v zapuščinskem postopku pred sodiščem v Nemčiji. V situaciji kot je v obravnavanem primeru, ko ni sporno, kje je imel zapustnik svoje običajno prebivališče ob smrti4, prekinitev postopka ne pride v poštev, s tem pa se izkažejo za neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene graje vezane na pogoj pravnomočne odločitve v zapuščinskem postopku pred sodiščem v Nemčiji5. Sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče je pristojno za odločanje o celotnem dedovanju.

10. Vse navedeno daje podlago za zaključek, da je odločitev sodišča prve stopnje, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi (ki temelji na določbah 15. in 4. člena Uredbe (EU) 650/2012), pravilna.

11. Sodišče druge stopnje je pritožbo dedinje zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj le-ti niso bili priglašeni.

1 Ur. l. EU L 201/2012 z dne 27. 7. 2012, z veljavnostjo in uporabo od 17. 8. 2015. 2 Glej točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, citat: „Sodišče v Bremervörde (zapuščinsko sodišče) je v odgovoru z dne 13. 10. 2022 sporočilo, da v zapuščinskem postopku po pokojnem Jožefu Menhartu že razpolagajo z izjavami o odpovedi dedovanju, za ostale morebitne dediče pa rok za odpoved k dedovanju še ni potekel.“ 3 Enako VSL sklep II Cp 1174/2021 z dne 18. 8. 2021. 4 V obravnavanem primeru niso obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi bila določitev običajnega prebivališča zapustnika zapletena in bi bilo s tem v zvezi potrebno uporabiti kriterije navedene v 24. točki preambule Uredbe (EU) 650/2012. 5 Glej prvo in drugo alinejo točke 2 te obrazložitve.