Jedro

Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 40.000.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je tožena stranka storila kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, toda tožnik se odreka kazenskemu pregonu. Po njegovem zadošča pravdni postopek in sodišču druge stopnje očita zmotno ugotovitev, da tožena stranka ni odgovorna za objavo, ker je prejela podatke o kršitvah javnega reda in miru od policijske postaje v M., čeprav že iz postopka zaradi prekrška izhaja, da je M. priimek in R. ime. Po njegovem gre za kršitev 38. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o varstvu osebnih podatkov, in o pravici do sodnega varstva, ki je kršena.

Dodaja, da je pravica do popravka zastarala.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker revizija navaja razlog zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga vsebinsko sicer ne izpodbija, revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je določena v tretjem odstavku 385. člena ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (na katere je vezano tudi vrhovno sodišče) izhaja, da je tožena stranka 13.5.1992 v rubriki N... objavila kratko sporočilo o kalilcih nočnega miru, za katero je dobila podatke pri Upravi za notranje zadeve M.. Ti so običajno vsebovali ime in začetno črko priimka. Na ta način so bile nato v rubriki označene tudi osebe v sporočilu, v tožnikovem primeru pa sta bila zamenjana ime in priimek, zaradi česar je bilo v sporočilu o dogodku objavljeno, da je "zavrela kri M. R." Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Revident se sicer sklicuje na pravico do varstva osebnih podatkov, ki je določena v 38. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I in 42/97), toda v danem primeru ni šlo za zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov ali kakim drugim zakonom.

Vsebinsko njegove navedbe merijo bolj na to, da je bila z objavo sporočila v časopisu V. napadena tožnikova zasebnost in da je zaradi tega oškodovan. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali določilo 35. člena URS, ki ureja varstvo pravice do zasebnosti. Ta je zagotovljena tudi z določilom 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7), vsebinsko pa pomeni pravico, da človek zase ohrani vse tisto, česar noče razkriti javnosti. Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. (kakor je zapisalo sodišče prve stopnje). Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.

Poleg tega URS, ki posveča posebno pozornost varstvu človekovih pravic, teh ne varuje absolutno. Varstvo pravic je omejeno, med drugim tudi zaradi pravic drugih (15. člen URS). Tako je treba upoštevati tudi svobodo izražanja, ki predpisuje pravico do informiranja in svobodnega prejemanja informacij ter je zagotovljena v 39. členu URS in v 10. členu EKČP. V zvezi s tem je posebnega pomena svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja, na katerih temelji demokratična družba, saj se preko sredstev javnega obveščanja sporočajo informacije in ideje ter se zadovoljuje pravica javnosti, da jih sprejema. Način uresničevanja določajo zakoni, sedaj Zakon o javnih glasilih (ZJG, Ur.l. RS, št. 18/94), v času objave spornega sporočila pa Zakon o javnem obveščanju (Ur.l. SRS št. 2/86 in 42/89). Oba zakona (prvi v 24. členu, drugi pa v 9. členu) poudarjata dolžnost državnih organov, da informirajo javnost o svojem delu in določata njihovo odgovornost za resničnost in točnost informacij. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno navaja, da korektna objava sporočila, ki ga je tožena stranka prejela od policijske postaje, izključuje odgovornost izdajatelja javnega glasila.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker nista ugotovili niti kršitve tožnikove človekove pravice, niti odgovornosti tožene stranke, sta po določilh Zakona o obligacisjkih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št.29/78 do 57/89) utemeljeno zavrnili tožnikov odškodninski zahtevek. Svojo odločitev sta razumljivo in logično pojasnili, tako da jo je bilo brez težav mogoče preizkusiti, iz česar sledi, da nista kršili določila 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker tudi revizijsko sodišče ni našlo bistvene kršitve določb ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.