Jedro

Svojo odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku po sodbi I U 1222/2022 je toženka v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno pa tožnik s (pre)splošnimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, posledično pa tudi ne, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3053/2022/31 (1221-07) z dne 24. 1. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 6. 7. 2022 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja). Ob podaji prošnje je predložil potni list Republike Kube št. ..., z veljavnostjo do 15. 7. 2027, s čimer je bila njegova istovetnost v postopku nesporno ugotovljena. Toženka je na podlagi Centralne baze EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v bazo vnesen že 29. 5. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je 2. 8. 2022 odgovorila, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

3. Toženka je s sklepom št. 2142-3054/2022/8 (1221-12) z dne 5. 9. 2022 (v nadaljevanju sklep 5-9-22) prošnjo zavrgla zaradi predaje prosilca Republiki Hrvaški. Sklep 5-9-22 je bil s sodbo naslovnega sodišča IU 1222/2022-7 z dne 21. 9. 2022 odpravljen in zadeva vrnjena pristojnemu organu v ponoven postopek.

4. Na podlagi sodbe IU 1222/2022 je toženka ponovno preučila vso zadevno dokumentacijo, vključno z vsemi informacijami, ki jih je v postopek predložil tožnik. Toženka je povzela prvi osebni razgovor s tožnikom, opravljen 10. 8. 2022, in opravila 11. 8. 2022 dodaten razgovor o možnih posledicah njegove predaje Republiki Hrvaški. Toženka je kot pavšalne ocenila navedbe tožnika, da se v Republiki Hrvaški ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, saj so ga porinili in vpili nanj, druge ljudi, s katerimi je bil v skupini, pa so tudi udarili. Po oceni toženke ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam s tožnikom nečloveško ali poniževalno ravnali. Obrazložila je, da bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Po oceni toženke glasno pozivanje tujcev in usmerjanje, kam naj gredo, četudi na nekoliko neprijeten način, s kričanjem in porivanjem, ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Policisti morajo po mnenju toženke namreč nadzorovati osebe, ki se nahajajo v večji skupini, saj je to del njihovega dela. V zvezi z izjavami tožnika, ki se navezujejo na pravico do tolmačenja v postopku na policijski postaji, je toženka pojasnila, da je tožnik očitno imel zagotovljenega tolmača, saj je sam povedal, da je nekdo prevajal preko zvočnika na telefonu. Takšnega načina tolmačenja se v nepredvidljivih situacijah ali fizične nedosegljivosti tolmačev večkrat poslužuje tudi toženka. Po mnenju toženke bi moral tožnik, če tolmača ni razumel zaradi slabe povezave ali česa drugega, policiste na to opozoriti. Toženka je izpostavila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. V azilnem postopku pa mora tolmač biti zagotovljen. Toženka je kot neresnične ocenila tožnikove trditve o tem, da so ga dali v zapor. Izpostavila je, da je to tudi sam ovrgel in povedal, da so ga na policijski postaji za tri ure zaprli v neko sobo, skupaj z drugimi Kubanci in Arabci. Po toženkinem mnenju zato ni šlo za priprtje oziroma zapor, temveč je šlo za predhodni postopek, ki ga je pred vložitvijo prošnje opravila policija, kar pa lahko traja tudi več ur, odvisno od števila obravnavanih oseb. Toženka je v zvezi s tožnikovimi izjavami, o neprimernim vedenju policistov upoštevajoč njegovo izjavo, da z drugimi uradnimi osebami niti z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite niti z nikomer iz azilnega doma v Republiki Hrvaški ni imel stika ugotovila, da vse tožnikove trditve temeljijo na izkušnji s hrvaško policijo v policijskem in ne azilnem postopku. To pa po oceni toženke ni dovolj prepričljiv razlog za to, da bi bile v primeru predaje na podlagi Uredbe Dublin III Republiki Hrvaški kršene človekove pravice niti da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

5. Toženka je povzela odgovor Republike Hrvaške na svoje zaprosilo, da ne obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP oz. iz 4. člena Listine EU v konkretnem primeru predaje tožnika, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v omenjenima členoma in skladno z evropskimi standardi. Poleg tega je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

6. Toženka je kot nerelevantne ocenila tožnikovo željo ostati v Republiki Sloveniji, ker je tukaj spoznal partnerko in željo odpreti svoje podjetje. Tožnik si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Toženka je ugotovila, da tožnik ne poseduje nobenega dokumenta, ki bi potrdil njegove izjave, da naj bi mu hrvaški policisti po končanem postopku na policijski postaji dali pet dnevni rok za zapustitev ozemlja Republike Hrvaške. Toženki se ne zdi smiselno, da bi policisti tožnika obravnavali kot vlagatelja namere za mednarodno zaščito, z njim speljali celoten predhodni postopek in ga nato v Centralno bazo EURODAC vnesli pod zadetek 1, kar pomeni, da je bila prošnja vložena, nato pa naj bi mu izdali dokument, na podlagi katerega mora zapustiti državo. Tožniku je bil glede na podatke iz EURODAC baze omogočen dostop do azilnega postopka. Toženka je povzela pojasnilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred dejansko vložitvijo prošnje pobegnil. Tudi sam je večkrat izjavil, da za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški niti ni želel zaprositi. Toženka zato težko verjame trditvam tožnika, da so mu policisti rekli, naj zapusti Republiko Hrvaško. Po mnenju toženke bi bil tožnik, če ozemlja Republike Hrvaške ne bi zapustil, obravnavan v azilnem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, če bi to želel. Toženka je še izpostavila, da je tožnik sam izjavil, da ni razumel, kaj mu je policija želela povedati tudi to, da mora zapustiti v 5 dneh, ampak mu je to povedala ena oseba iz skupine migrantov, ki naj bi razumela angleško. Toženki se zato zdi bolj verjetno, da so policisti tožnika napotili v azilni dom, kjer bi bila njegova prošnja za mednarodno zaščito sprejeta. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanj praktično niti še ni začel. Iz tožnikovih navedb po oceni toženke ni mogoče zaključiti, da obstajajo na tožnikovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Toženka je pojasnila, da se veliko »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki jih je v postopek predložil tožnik, nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa v tem konkretnem primeru ne velja, saj je tožniku v prvem poskusu uspelo prečkati bosansko-hrvaško mejo. Toženka je izpostavila, da je iz EURODAC rezultatov razvidno, da je tožniku vsekakor bil omogočen dostop do mednarodne zaščite. V zvezi s tako imenovanimi »push-backi«, ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, pristojni organ ponovno pojasnjuje, da je pri pristojnem organu Republike Hrvaške preveril, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec po predaji podvržen dejanski nevarnosti, da bo v Republiki Hrvaški nečloveško ali ponižujoče obravnavan, ali torej v konkretnem primeru predaje prosilca obstaja kakršnakoli nevarnost kršitve pravic 3. člena EKČP in člena 4 Listine EU. S strani pristojnega organa Republike Hrvaške je 6. 12. 2022 prejel zagotovilo, da takšne nevarnosti ni ter, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani skladno z evropskimi standardi in omenjenima členoma, poleg tega pa imajo dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodnega varstva.

8. V zvezi s člankom, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, je toženka pojasnila, da opisuje članek odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik po oceni toženke ni navedel konkretnih dogodkov in utemeljenih razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

9. V zvezi z zatrjevanim zdravstvenim stanje tožnika, da je bolnik in ima zdravstvene težave, kar naj bi bilo razvidno iz izvida psihiatra, ki ga tožnik v postopku ni predložil niti po pozivu, je toženka povzela odgovor Republike Hrvaške, da je za takšne osebe poskrbljeno in da je zdravstvena oskrba zagotovljena.

10. Toženka meni, da odločitve nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu s sodbo izdane 13. 4. 2022 ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Navaja, da iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Toženka je še izpostavila, da »resni namigi«, da se »push-backi« dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje.

11. Toženka je še navedla, da Uredba Dublin III zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se v državi uporablja neposredno. Na podlagi 18. člena Uredba Dublin III je dolžna Republika Hrvaška tožniku zagotoviti pravico do azilnega postopka.

12. Toženka je povzela poročilo Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 (v nadaljevanju Poročilo AIDA), da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradnik Ministrstva za notranje zadeve, v primerih, ko je to potrebno, pa je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

13. Toženka je povzela tudi letno poročilo Agencije evropske unije za azil (v nadaljevanju Poročilo EUAA), da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije. Iz poročil AIDA in EUAA izhaja, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. S strani tožnika predložene sodbe, je toženka ocenila kot take, ki se nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere predaj. Toženka je na podlagi Poročil AIDA in EUAA ugotovila, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

14. Toženka je v zvezi s strani tožnika predloženo nemško sodbo z dne 24. 5. 2022 ugotovila, da se nanaša na tako imenovane »push-backe« in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino in Srbijo. Tudi v zvezi s švicarsko sodbo s 6. 1. 2022, ki omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje in nemško z dne 25. 2. 2022 je toženka podarila, da primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, praksa ne pozna. Toženka je povzela, da se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže po mnenju toženke tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Toženka je še izpostavila, da se »push-backi« v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poudarja poročili AIDA in EUAA iz katerih izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Po mnenju toženke imata obe poročili veliko težo in so zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Po mnenju toženke pa tudi zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške oziroma pridobljeno individualno jamstvo pri izvedbi predaje, da tožnik v konkretnem primeru ne bo v ničemer oviran pri dostopu do azilnega postopka, potrjuje pravilnost njene odločitve.

15. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

16. Toženka je odločila, da se bo glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, da slednji ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, poleg tega pa je bilo pri preverjanju pogojev ugotovljeno, da za predajo v konkretnem primeru ni ovir, s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji prosilca, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Tožnikove trditve_

17. Tožnik s tožbo predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Poudarja, da iz sodbe naslovnega sodišča IU 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 (v nadaljevanju sodba IU 1222/2022) izhaja, da je toženka očitno sprejela dejstvo, da je bil tožnik na Hrvaškem deležen neprimernega tudi psihično obremenjujočega ravnanja, ni pa štela, da bi šlo tudi za fizično nasilje. Iz sodbe 1222/2022 izhaja, da naj bi tožnik na Hrvaškem dobil status begunca, vendar iz akta ne izhaja, da bi bil tožnik tudi dejansko vključen v azilni postopek in nastanjen v azilnem domu. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da v primeru vrnitve ne bi imel statusa tujca brez dovoljenja za bivanje oz. dovoljenja, da ostane na Hrvaškem. Tožnik bi bil kvečjemu potencialni prosilec za mednarodno zaščito. Iz sodbe 1222/2022 dalje izhaja, da je toženka napačno uporabila načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško. Tožnik navaja, da domneva medsebojnega zaupanja pomeni, da pravo Evropske unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi članicami deli vrsto skupnih vrednot na, katerih temelji Evropska unija in priznava, da jo druge članice delijo z njo. Domneva se nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP. Tožnik navaja, da iz sodbe 1222/2022 izhaja, da Hrvaška te domneve ne izpolnjuje.

18. Toženki očita, da kljub sodbi 1222/2022, ki ji je to naložila, ni preverila informacij v zvezi z nečloveškim ravnanjem, ni poskrbela za ustrezno zagotovilo, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, oz. da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.

19. Toženki očita, da spregledala, da je treba pri varstvu absolutnih pravic pridobiti informacije tudi po uradni dolžnosti. Povzema, da se je toženka zadovoljila z odgovorom Hrvaške, da tam sistemske pomanjkljivosti ne obstajajo, kljub temu, da iz sodbe 1222/2022 izhaja, da mora organ v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem sprejemu tujca, do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Tožnik navaja, da iz predloženih COI izhaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško. V zvezi s tem se je toženka zadovoljila z odgovorom Republike Hrvaške, da Hrvaška spoštuje pravni red EU. Toženka po mnenju tožnika ne upoštevava sodbe 1222/2022 tudi v delu, da bi morala preveriti razmere na Hrvaškem po uradni dolžnosti ter v skladu z napotki sodišča, ki so skladni napotkom ESČP in SEU, pridobiti od Republike Hrvaške zagotovilo (potrditev) za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila »vsakršen pomislek« o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma, da se izključi v primeru tožnika vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja. Tožnik meni, da tem pogojem ni zadoščeno, ker je Švica ustavila vračanja na Hrvaško. Tožnik povzema toženkino zavrnitev uporabe sodbe sodišča v Haagu, iz katere izhaja, da na Hrvaškem obstajajo tako imenovani »push-backi« zato, ker se zadeva ne more preprosto prenesti še na tožnika oziroma, da se zadev ne sme posploševati. Tožnik poudarja, da toženka tudi s tem ne upošteva sodbe 1222/2022 iz katere izhaja, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.

20. Toženki očita, da ni odgovorila na očitke iz COI, ki se nahajajo v spisu in so bili predložene že v prvem postopku. Tožnik navaja, da iz teh informacij iz izvorne države izhaja, da: (i) je Posebni poročevalec ZN za človekove pravice migrantov potrdil poročila o krajah, uničevanju lastnine, fizičnih zlorabah in napadih na migrante; (ii) je oktobra skupina evropskih medijev objavila preiskovalno poročilo, ki prikazuje posnetke hrvaških specialnih policistov, ki pretepajo neoborožene prosilce za azil; (iii) je decembra Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja sporočil, da je odkril številna verodostojna poročila o resnem slabem ravnanju hrvaške policije z migranti in prosilci za mednarodno zaščito (str. 4 COI); (iv)so v Črni knjigi navedena pričevanja ubežnikov, ki so izpostavljeni izjemni nasilnosti hrvaške policije (str. 6 COI); (v) so bili o nepravilnostih v policijskih postopkih in sistematičnem mučenju večkrat opozorjeni slovenska policija, Ministrstvo za notranje zadeve in vlada, ne le od nevladnih organizacij in iniciativ, ampak tudi od slovenskega in hrvaškega varuha človekovih pravic, evropskega komisarja za človekove pravice in posebnega poročevalca ZN (6. str. COI); (vi) jeOdbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) 3. dec. 2021 ugotovil, da naj bi bila hrvaška policija do prebežnikov nasilna in jim odvzemala svobodo (str. 9 COI); (vii) je Danski svet za begunce navedel, da so v 25 % primerov zaznali pretirano uporabo nasilja, ki vključuje pretepanje, pasje ugrize in zaplembo premoženja (str. 10 COI); (viii) so Združeni narodi prejeli veliko verodostojnih navedb o nasilnem ravnanju nekaterih hrvaških policistov (COI str. 11); (ix) iz poročila AIDA iz leta 2019 izhaja, da je Medecins du Monde poudaril, da podpora za duševno zdravje primanjkuje zlasti prosilcem, ki so bili vrnjeni na Hrvaško v skladu z dublinsko uredbo in, da se soočajo z nižjo kakovostjo življenja kot drugi prosilci. Tožnik navaja, da policisti na Hrvaškem, poleg obsežnih izgonov v BIH (leta 2021 so vrnili v BiH 9.114 oseb), izvajajo še zgoraj navedeno nasilje in nečloveško ravnanje nad migranti. Ilegalne prebežnike in prosilce za mednarodno zaščito obravnava isto Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške.

21. Tožnik še, v zvezi z informacijo Hrvaškega pravnega centra, da se dublinski povratniki ne soočajo s težavami pri dostopu do sprejemnega sistema, navaja, da je hrvaški Pravni center 16. 1. 2023 odgovoril, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Meni, da je zaradi navedenega informacija, na katero se sklicuje toženka, nepravilna.

22. Tožnikov zahtevek po njegovem mnenju ni očitno neutemeljen. V času izvršitve izpodbijanega sklepa so obstajale javno dostopne informacije oz. poročila relevantnih institucij, s katerimi je bila toženka seznanjena, a jih je minimizirala ali pa celo ignorirala. S tem je toženka kršila drugi pod-odstavek 3(2) Uredbe Dublin III. Toženka bi morala za tožnika pridobiti jasno individualno garancijo. To izhaja tudi iz sodbe nemškega upravnega sodišča z dne 25. 2. 2022 in švicarskega sodišča z dne 6. 1. 2022, ki sta bili toženki sporočeni z vlog z dne 12. 1. 2023. Tožnik meni, da je treba zaradi vsega navedenega izpodbijani sklep odpraviti in odločiti o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

23. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. V primeru, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, bi bila tožniku prizadejana nepopravljiva škoda. Če tožnika ne bi bilo več na teritoriju Slovenije in ne bi spadal pod slovensko jurisdikcijo, potem v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za vložitev te tožbe. Brez izdaje začasne odredbe bi bila tožniku tudi odvzeta pravico do sodnega varstva.

_Trditve toženke_

24. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Meni, da ne drži navedba tožnika, da iz sodbe 1222/2022 izhaja, da naj bi tožnik v Republiki Hrvaški dobila status begunca. Iz izpisa evidence EURODAC izhaja, da tožnik v Republiki Hrvaški nima statusa begunca, temveč je bila zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Ponavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik dejansko ni bila vključena v postopek mednarodne zaščite, saj je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil ozemlje Republike Hrvaške, čeprav je bila v evidenci naveden kot prosilec. Pristojni organ Republike Hrvaške je to neskladje tudi pojasnil v svojem odgovoru v zvezi s sprejemom tožnika v dublinskem postopku. Toženka pojasnjuje, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Morajo pa, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško, ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. To lahko storijo že takoj, ko jih na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške.

25. Toženka v zvezi z s strani tožnika izpostavljeno domnevo medsebojnega zaupanja odgovarja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, česar pa tožeča stranka v postopek ni predložila. Toženka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IU 1566/2022/25 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški. Toženka poudarja, da je storila vse, da se je prepričala, da bo tožniku v primeru predaje omogočen dostop do azilnega postopka, da mu ne bodo kršene pravice iz 4. člena Listine EU oziroma 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. S strani dublinske enote Republike Hrvaške je prejela zagotovilo, da tožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bodo kršene nobene pravice, prav tako pa mu ne bo omejen dostop do azilnega postopka. To potrjujejo tudi poročila AIDA in EUAA.

26. Toženka v zvezi z informacijami in članki opozarja, da gre za ravnanje policije in ravnanje s tujci, do česar se je opredelila že v izpodbijanem sklepu. Ponavlja, da gre v konkretnem primeru za predajo tožnika v dublinskem postopku, v katerem so predanim osebam zagotovljene določene pravice, kakor je pojasnil tudi pristojni organ Republike Hrvaške in kakor izhaja iz predloženih dokumentov. Toženka še izpostavlja, da tožnik ni navedel niti enega samega primera, v katerem bi bile osebi, ki je bila v dublinskem postopku vrnjena v Republiko Hrvaško, kršene katerekoli od naštetih pravic, izkazal ni niti utemeljenih razlogov, da se predaja ne bi opravila.

**K I. točki izreka**

27. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1 do A3, B1, vse listine spisa toženke št. 2142-3053/2022. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. čelna Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ker se vabilu na zaslišanje tožnik ni odzval. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

29. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

30. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)1, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

31. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv2, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

32. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo v Republiki Sloveniji (6. 7. 2022). Iz Centralne baze EURODAC je razvidno, da so bili tožniku na Hrvaškem 29. 5. 2022 odvzeti prstni odtisi. S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje, iz Republike Hrvaške pobegnil. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, je določilo petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU dne 2. 8. 2022. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

33. Tožnik izpodbija sklep v bistvenem z zatrjevanjem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine in s tem povezanimi kršitvami.

34. Toženka je po presoji sodišča pri ponovnem odločanju upoštevala sodbo I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev, da izvedeni dokazni postopek ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, to pa tudi ne izhaja niti iz predloženih in preučenih aktualnih poročil in informacij o Republiki Hrvaški, do katerih se je toženka že opredelila v izpodbijanem sklepu in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja, pač pa se na njih na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje.

35. Neutemeljen je tožbeni očitek v zvezi s predloženimi COI, iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško in vse navedeno pod točko IV tožbe. Toženka se je do tega že opredelila in pojasnila, da gre pri transferju iz Švice za odločitev v individualnem, konkretnem primeru, ki ga ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Tožba teh ugotovitev toženke ne izpodbija, ampak pavšalno navaja, da se do toženka ni opredelila, kar pa, kot navedeno, ne drži. 36. Ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se toženka naj ne bi opredelila v zvezi z ostalimi v točki IV navedenimi ugotovitvami. Toženka je namreč v zvezi z »Informacije o stanju na Hrvaškem« pojasnila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške, nanaša se na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa v tem konkretnem primeru ne velja. Tudi teh ugotovitev tožnik s tožbo ne izpodbija.

37. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj bi toženka napačno uporabila načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško. Utemeljeno je sicer pričakovanje tožnika, da bi morala toženka po napotkih sodišča, ki so skladni napotkom ESČP in SEU, pridobiti od Republike Hrvaške zagotovilo (potrditev) za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila »vsakršen pomislek« o možnem kršenju pravice iz 4. čl. Listine EU oziroma, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru tožnika. Tožnik pa očitno spregleda, da je toženka tako zagotovilo za tožnika pridobila. S strani pristojnega organa Republike Hrvaške je namreč 6. 12. 2022 prejela zagotovilo oziroma pridobljeno individualno jamstvo pri izvedbi predaje, da tožnik v konkretnem primeru ne bo v ničemer oviran pri dostopu do azilnega postopka, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani skladno z evropskimi standardi in omenjenima členoma, poleg tega pa imajo dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodnega varstva ter da ni nevarnosti nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru tožnika.

38. V zvezi s tožbeno navedbo, da je hrvaški Pravni center 16. 1. 2023 odgovoril, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, sodišče pojasnjuje, da to, da ni organizacije, ki bi nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, še ne dokazuje morebitne nezakonitosti postopkov, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Sodišče se zato ne opredeljuje do tožbenih povzetkov sodne prakse, izpodbijanega sklepa, ker tožnik obstoja tožbenih razlogov iz 27. člena ZUS-1, ki naj bi bili s temi tožbenimi navedbami dokazani, niti ne zatrjuje.

39. Pravilna je presoja toženke, da sistemske pomanjkljivosti niso podane niti ob upoštevanju predloženih aktualnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški, do česar pa se je po presoji sodišča toženka skrbno in natančno opredelila in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja, pač pa se na njih na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje. Toženka je pravilno povzela, da iz poročil AIDA in EUAA sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem ne izhajajo. Po presoji sodišča je dokazna ocena toženke v izpodbijanem sklepu vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene7. Svojo odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku po sodbi I U 1222/2022 je toženka v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno pa tožnik s (pre)splošnimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, posledično pa tudi ne, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine.8

40. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

41. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

42. Toženka ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški. Ne prereka, da v primeru, da tožnika ne bi bilo več na teritoriju Slovenije in ne bi spadal pod slovensko jurisdikcijo, v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za vložitev te tožbe in bi mu bila odvzeta pravica do sodnega varstva. Toženka teh navedb tožnika ne prereka, zato jih sodišče na podlagi določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 2 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 8 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.