Jedro

Ker mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze (ki morajo biti tudi potrebni), pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga po oceni pritožbenega sodišča tudi kršitev pravice do izjave stranke v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje (točka II do IV izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede podlage tožbenega zahtevka utemeljen, pri čemer bo sodišče prve stopnje z odločanjem o višini tožbenega zahtevka počakalo do pravnomočnosti vmesne sodbe, odločitev o pravdnih stroških pa si pridrži za končno odločbo.

Zoper to vmesno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in v zadevi odloči tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje samo priznava, da je določilo 4. člena pogodbe nejasno. Prav tako ne drži ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v letu 2008 naročila dodatnih 125.000 prisrčnic. V tej zvezi sodišče ni upoštevalo izpovedi priče I.P., pač pa je sledilo zgolj izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke B.N., ki pa je motiviran in neposredno zainteresiran za uspeh tožeče stranke v pravdi. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo tudi, da so trditve tožene stranke v zvezi s skladiščenjem 100.000 izvodov prisrčnic in kasnejšim uničenjem teh prisrčnic nepomembne trditve. Te trditve so še kako pomembne, saj je od tega odvisno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevat plačilo teh prisrčnic v znesku 156.000,00 EUR. V najboljšem primeru gre v tem delu za izgubljeni dobiček, če bi se izkazalo, da 100.000 izvodov ni bilo narejenih in nato skladiščenih. Tožena stranka je trdila ne le, da ni naročila tiska 100.000 izvodov, ampak je trdila tudi, da tožeča stranka tega tiska sploh ni izvedla. Sodišče očitno ni kritično presojalo dopisov tožeče stranke, saj bi moralo ugotoviti, da so vsi dopisi datirani v letu 2010, tožeča stranka pa toženo stranko prvič poziva k prevzemu 100.000 izvodov prisrčnic šele dve leti od izdelave. Ta dejstva bi moralo sodišče presojati tudi v luči določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) glede dolžnosti pogodbenih strank k zmanjševanju škode in odgovornosti strank v tej odvisnosti. Ob pravilni razlagi določbe 4. člena bi se pokazalo kot nepravilno, da je bila pisna oblika aneksa določena zaradi lažnega dokazovanja. Pogodba ni imela določbe o njenem trajanju, iz določil pogodbe pa je razvidno, da je bila sklenjena za leto 2007, zato bi morala biti naročila za leto 2008 v skladu s 5. členom aneksa dogovorjena pisno. O pooblastilih skrbnika pogodbe in pooblastilih za podpis pogodbe je tožeča stranka podala trditveno in dokazno podlago, sodišče pa jo je zavrnilo, s čimer je bila podana napačna ugotovitev dejanskega stanja. Manjka tudi sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje glede interpretacije (razlage) pogodbenih določb o tisku prisrčnic Kuhinja Slovenije (pogodba z dne 20.9.2007 – priloga A2) niso dovolj jasni in nedvoumni, na kar opozarja tudi obravnavana pritožba (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe po eni strani ugotavlja, da so določila od 1. do 3. člena omenjene pogodbe jasna in nedvoumna, po drugi strani pa je po oceni sodišča prve stopnje določba 4. člena (ki je vsebinsko povezana s prvimi tremi členi omenjene pogodbe) nejasna, pri čemer ta določba (v povezavi z določbo prvega odstavka 5. člena pogodbe) po oceni sodišča prve stopnje zgolj s stopnjo verjetnosti kaže na to, da je tožena stranka prevzela obveznost naročila 15.000 izvodov prisrčnic za ceno 24.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR brez DDV (kar pa pomeni, da znaša cena za eno prisrčnico 1,33 EUR brez DDV, ne pa 1,30 EUR brez DDV, kot je to določeno v 3. členu omenjene pogodbe). V pravdnem postopku pa mora pravdno sodišče pravno pomembna dejstva (ob presoji dokaznega gradiva) ugotavljati s stopnjo prepričanja (8. člen ZPP).

Prav tako so po oceni pritožbenega sodišča preuranjeni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v letu 2008 po ustnem naročilu tožene stranke natisnila 100.000 izvodov prisrčnic. V tej zvezi namreč pritožba upravičeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do procesnega gradiva tožene stranke glede spornega skladiščenja in kasnejšega uničenja omenjene količine prisrčnic, upoštevaje ob tem tudi, da iz spisovnega gradiva v spisu izhaja, da je tožeča stranka začela pisno pozivati toženo stranko k prevzemu teh prisrčnic šele v letu 2010, torej šele po izteku dveh let od zatrjevanega tiska.

Zlasti pa je utemeljena pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje glede pooblastil (upravičenosti za zastopanje) I.P. za sklepanje dodatkov k pogodbi (zlasti dodatno ustno naročilo 100.000 izvodov prisrčnic v letu 2008) v imenu in za račun tožene stranke ni izvedlo vseh potrebnih dokazov. Na tem mestu (upoštevaje, da je sporno pogodbo, ki je tipske narave, pripravila tožena stranka) je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje priče V.A.(pravnice, zaposlene pri toženi stranki), in sicer v smeri pravilne razlage določbe 9. člena omenjene pogodbe, po kateri je I.P. pooblaščen (s strani tožene stranke), da ureja vprašanja v zvezi z uspešnim izvrševanjem pogodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je treba pri razlagi spornih določil iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Neprepričljiv je namreč v tej zvezi zaključek sodišča prve stopnje, da je ta dokaz treba kot nepotreben zavrniti iz razloga, ker je stvar same tožene stranke, kakšno tipsko pogodbeno določilo je vnesla v pogodbo. Ker mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze (ki morajo biti tudi potrebni), pomeni nedopustna zavrnitev omenjenega dokaznega predloga po oceni pritožbenega sodišča tudi kršitev pravice do izjave stranke v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo glede na naravo kršitev (in ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo odločilo zgolj o temelju tožbenega zahtevka) vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje omenjene kršitve odpraviti, pri čemer pa bo moralo pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati (šteje se, da je tožena stranka v spremembo tožbe privolila, saj se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi – drugi odstavek 185. člena ZPP), da uveljavlja tožeča stranka odškodnino za navadno škodo (znesek 156.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2010) in odškodnino za izgubljeni dobiček (znesek 230.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2010). Navadna škoda pa je zmanjšanje premoženja (132. člen OZ), kar pomeni, da mora trditveno gradivo v tožbi obsegati pravno pomembna dejstva glede zmanjšanja premoženja tožeče stranke (stroški tiska 100.000 izvodov prisrčnic). Pogodbeni izpolnitveni zahtevek na tem mestu ne pride v poštev, če je (zaradi zatrjevanih kršitev s strani tožene stranke) prišlo do razveze pogodbenega razmerja. Pri oceni izgubljenega dobička pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati določilo iz tretjega odstavka 168. člena OZ, po katerem se upošteva samo tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Tudi v tej zvezi mora tožba obsegati (zatrjevati) konkretna odločilna dejstva v smeri, da sta stranki s pogodbo z dne 20.9.2007 dogovorili tudi dovolj jasen časovni vidik, v katerem mora tožeča stranka po naročilu tožene stranke natisniti vseh 500.000 izvodov prisrčnic.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.