Jedro

Čeprav ZOR za poroštveno pogodbo ne zahteva pisne oblike (primerjaj 997. člen ZOR v zvezi s 1. odstavkom 67. člena ZOR), sta pogodbeni stranki sklenili pisno pogodbo. Pač pa mora biti poroštvena izjava podana pisno (998. člen ZOR). Zakon ne določa načina, na katerega mora porok izdati pisno izjavo. Ta je lahko inkorporirana v sami poroštveni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče dovolilo spremembo tožbe z dne 25.10.2000 (1. točka izreka), zavrnilo pa primarni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči plačala 57.929.908,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 do plačila (2. točka izreka) in podredni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči plačala 636.592,40 DEM in zamudne obresti po obrestni meri 13% letno od zneska 578.720,40 DEM od 1.7.1997 do plačila in od zneska 57.872,00 DEM od 15.7.1997 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.007.699,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na pogodbi o izdaji garancije z naročnikom garancije, sklenjeni dne 8.6.1994 med toženo stranko in družbo Krona Hit d.o.o. Kamna gorica (priloga A4). Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da tožena stranka ni pravna oseba, ki bi bila z zakonom pooblaščena opravljati bančne posle izdaje bančnih garancij, zato določbe ZOR o bančni garanciji v obravnavanem primeru niso uporabljive. Ker take dejavnosti tožena stranka tudi nima vpisane v sodni register, ni sprejemljiva pritožbena trditev, da je prav izdaja (bančne) garancije ena izmed poglavitnih funkcij tožene stranke. Je pa navedeno pogodbo presojati po določilih ZOR o poroštvu.

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja na napačno uporabo materialnega prava prvostopenjskega sodišča, ki je zaključilo, da pogodba o izdaji garancije ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, sklicujoč se na določilo 1. odstavka 148. člena ZOR, da tožeča stranka s sklicevanjem na navedeno pogodbo ne more dokazati, da obstoji veljavna pisna poroštvena pogodba med pravdnima strankama, saj se s poroštveno pogodbo porok zavezuje nasproti upniku in ne nasproti komu drugemu, iz pogodbe o izdaji garancije pa izhaja zgolj zaveza napram K H in ne napram tožeči stranki.

Po 997. členu ZOR se porok res zavezuje nasproti upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Iz pogodbe o izdaji garancije pa izhaja, da sta jo podpisala tožena stranka kot porok in K H kot dolžnik. Iz vsebine 1. člena pogodbe izhaja, da tožena stranka izdaja naročniku garancije K. H. d.o.o (dolžniku iz kreditne pogodbe št. KED 340/94, sklenjene z UBK Univerzalno banko d.d. Ljubljana) garancijo (poroštvo) za zavarovanje vračila kredita. Že iz 2. odstavka navedenega člena pa izhaja, da "Sklad jamči kreditodajalcu vračilo 75% glavnice kredita brez realnih obresti in ostalih stroškov kredita, kar znese 750.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije ...". Glede na vsebino celotnega besedila pogodbe o izdaji garancije z dne 8.6.1994 je mogoče zaključiti, da sta pogodbeni stranki sklenili poroštveno pogodbo v korist tretjega - to je tožeče stranke kot kreditodajalca. K.H. d.o.o. si je torej v svojem imenu izgovorila poroštvo v korist tožeče stranke (primerjaj 3. odstavek 148. člena in 1. odstavek 149. člena ZOR).

Čeprav ZOR za poroštveno pogodbo ne zahteva pisne oblike (primerjaj 997. člen ZOR v zvezi s 1. odstavkom 67. člena ZOR), sta pogodbeni stranki sklenili pisno pogodbo. Pač pa mora biti poroštvena izjava podana pisno (998. člen ZOR). Zakon ne določa načina, na katerega mora porok izdati pisno izjavo. Ta je lahko inkorporirana v sami poroštveni pogodbi. Iz celotnega konteksta 1. člena pogodbe z dne 8.6.1994, posebej pa iz njenega že zgoraj citiranega 2. odstavka 1. člena pogodbe dovolj jasno in nedvoumno izhaja poroštvena izjava tožene stranke, za kakšno obveznost (obveznost iz kredita po pogodbi KED 340/94, sklenjeni dne 19.4.1994), v kakšni višini (75% glavnice kredita brez realnih obresti in ostalih stroškov, kar znese 750.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije) in komu (kreditodajalcu - tožeči stranki v tem postopku) jamči vračilo kredita.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede na vsebino pogodbe z dne 8.6.1994, zato je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tako glede višine vtoževane terjatve kot tudi glede trditev tožene stranke, da bi za izdajo poroštvene izjave K. d.o.o. morala izpolniti dodatne pogoje. Na podlagi 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče utemeljeni tožnikovi pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.