Jedro

Sprememba ali odprava odločbe, zoper katero teče upravni spor, je dopustna le pod pogoji, ki jih določa 273. člen ZUP, med drugim tudi, da organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom. Tožena stranka pa z izpodbijano odločbo ni ugodila zahtevku tožeče stranke, ampak ga je ponovno zavrnila. Odločitve tudi ni spremenila, kot to (nepravilno) sledi iz izreka izpodbijane odločbe: tudi po izpodbijani odločbi se namreč prijavljeni kulturni projekt tožeče stranke ne sprejme v sofinanciranje. Čeprav v izreku, se (z izpodbijano odločbo) dejansko spreminjajo oziroma dopolnjujejo le razlogi in s tem obrazložitev (prvotne) odločbe. To pa pomeni, da ni bistveno napačen in v nasprotju z določbami 213. člena ZUP le izrek izpodbijane odločbe, temveč da za takšno odločbo v določbah 273. člena ZUP sploh ni podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Mestne uprave št. 611-522/2011-8 odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Mestna uprava je v zadevi Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov, ki jih bo v letu 2012 sofinancirala Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju Javni razpis) na podlagi 120. člena v zvezi s 100. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ter 91. člena Statuta MOL, o vlogi tožeče stranke za projekt z naslovom „...“ s področja likovnih umetnosti izdala odločbo, s katero je v 1. točki izreka spremenila odločbo št. 611-522/2011-4 z dne 26. 3. 2012 v delu, ki se nanaša na povzetek izjave predlagatelja – tožeče stranke in v delu, ki se nanaša na obrazložitev strokovne komisije, in sicer z besedilom, navedenim v 2. in 3. točki izreka odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila vloga tožeče stranke, ki jo je dala na razpis, popolna in pravočasna ter da je tožeča stranka upravičena za kandidiranje na razpisu. V skladu z določbami ZUJIK in Pravilnika je vlogo obravnavala strokovna komisija za področje likovnih umetnosti (v nadaljevanju Komisija), ki je ob upoštevanju splošnih in prednostnih razpisnih kriterijev vloge ocenila in jih razvrstila glede na število doseženih točk ter o razvrstitvi projektov pripravila poročilo. O poročilu Komisije in njenem predlogu je tožeča stranka prejela obvestilo. S tem ji je bila dana možnost, da se o predlogu Komisije pisno izjavi, kar je tudi storila. Strokovna komisija je nato na podlagi prejetih izjav in celotnega postopka ocenjevanja oblikovala končni predlog odobrenih in zavrnjenih projektov. Projekt tožeče stranke je ocenila z 90 točkami in navedla, da projekt podpira. Pristojna oseba MOL za razpisno področje se z mnenjem Komisije strinja, obenem pa ugotavlja, da projekt kljub pozitivni oceni ni dosegel praga sofinanciranja. Pri tem ugotavlja še, da tožeča stranka izjave ni dala pravočasno in da je zato Komisija ni obravnavala ter na tej podlagi izdala odločbo št. 611-522/2011-4 z dne 26. 3. 2012. Ker je bila poštna pošiljka z obvestilom tožeči stranki dostavljena napačno, je bilo tožeči stranki obvestilo o rezultatih javnega razpisa ponovno poslano ter ji na ta način dana možnost, da se izjavi o rezultatih razpisa. Izjava je bila tokrat pravočasna. Strokovna komisija je nato ponovno pregledala vlogo in ostala pri prvotni oceni in mnenju. Ker pa se na podlagi tokratnega Javnega razpisa podpre le 10 najvišje ocenjenih projektov, se že izdana odločba spremeni le v delu, ki se nanaša na obrazložitev Komisije in zato je odločeno tako, kot sledi iz izreka odločbe.

Tožeča stranka izpodbijani odločbi nasprotuje iz vseh tožbenih razlogov in predlaga njeno odpravo ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. V tožbi uvodoma poudarja, da izpodbijana odločba nima datuma izdaje in da je že iz tega razloga odločba nezakonita. V zvezi s potekom postopka navaja, da je tožena stranka s prvo odločbo (št. 611-522/2011-4) odločila, da se vloga tožeče stranke zavrne in projekt ne sprejme v sofinanciranje zaradi nepravočasne izjave. Ko je tožena stranka ugotovila napako pri vročanju obvestila, ji je obvestilo ponovno poslala. Tožeča stranka je tako iz previdnosti dne 24. 4. 2012 ponovno vložila vsebinsko enako pritožbo (pravilno: izjavo), medtem ko je zoper prvo odločbo dne 25. 4. 2012 vložila tožbo na odpravo odločbe, o kateri teče postopek pred naslovnim sodiščem pod št. I U 615/2012. Nakar je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je prvo določbo spremenila in na ta način zahtevek tožeče stranke v postopku, ki že teče pred sodiščem nedvomno pripoznala. Zato sodišču predlaga, da se zadevi združita in izda sodba na podlagi pripoznave.

V vsebinskem pogledu pa tožeča stranka navaja, da je bil njen projekt ocenjen z 90 točkami ter da je s tem izpolnil pogoj za izbiro na Javnem razpisu, saj bil prag za sofinanciranje doseženih 80 točk. Meni, da je predstavljal seznam prednostnih kriterijev zgolj oporo pri izbiri, ne pa tudi obveznost, da se izpolni vsak od njih, ter da to velja tudi za potek projektov na javnih površinah. Neizpolnjevanje tega kriterija bi ne smelo biti razlog za zavrnitev projekta. Tožena stranka je zato vlogo tožeče stranke napačno ovrednotila ter pri tem kršila pravila in merila, določena v razpisni dokumentaciji. Tožeča stranka je nasprotno svoj projekt izkazala skladno z navodili iz razpisne dokumentacije in s tem izkazala, da je več kot skladen z namenom podpore na področju likovne umetnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje vrednosti spornega predmeta, kot je opredeljena v tožbi (25 000 EUR). Nasprotuje tudi tožbenem očitku, da so zato, ker izpodbijana odločba nima datuma, bistveno kršena pravila postopka. Predvsem pa po navedbah tožene stranke tožeča stranka napačno razlaga 7. točko Javnega razpisa. Iz te določbe jasno izhaja, da je doseženih 80 točk tista meja, ki sploh omogoča izbiro projekta na razpisu. Izrecno je določeno tudi, da se bo na področju likovne umetnosti financiralo največ 10 projektov, in to tistih, ki bodo dosegli najvišje število točk. Projekt tožeče stranke je res dosegel 90 točk, in sicer vse možne točke pri posameznih kriterijih, razen pri kriteriju izvedbe projekta na javnih površinah, kjer pravilno ni prejel nobene točke. Točkovanje je bilo torej pravilno, pravilna pa je zato tudi izpodbijana odločitev, medtem ko so navedbe tožeče stranke v tožbi neutemeljene. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

V zadevi ni spora o tem, da je bila v postopku Javnega razpisa na podlagi določb ZUJIK in Pravilnika o vlogi tožeče stranke izdana odločba št. 611-522/2011-4 z dne 26. 3. 2012, s katero je bilo dokončno odločeno, da se v letu 2012 na področju likovnih umetnosti kulturni projekt tožeče stranke "..." ne sprejme v sofinanciranje. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka zoper navedeno odločbo vložila tožbo.

Že po tem, ko je vložila tožbo, je bila izdana izpodbijana odločba. Izdana je bila torej med tem, ko je tekel upravni spor zoper prvo izdano odločbo. Sprememba ali odprava odločbe, zoper katero teče upravni spor, je dopustna le pod pogoji, ki jih določa 273. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Med drugimi je tudi pogoj, da organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom. Po citirani zakonski določbi se torej nova odločba lahko izda le v primeru, če se z njo zahtevku ugodi.

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila zahtevku tožeče stranke, ampak ga je ponovno zavrnila. Odločitve tudi ni spremenila, kot to (nepravilno) sledi iz izreka izpodbijane odločbe. Odločitev o tožničini vlogi – izrek odločbe namreč ostaja tudi po „spremenjeni“ odločbi vsebinsko enak. Tudi po izpodbijani odločbi se namreč prijavljeni kulturni projekt tožeče stranke ne sprejme v sofinanciranje. Čeprav v izreku, se dejansko spreminjajo oziroma dopolnjujejo le njeni razlogi in s tem obrazložitev odločbe. To pa pomeni, da ni bistveno napačen in v nasprotju z določbami 213. člena ZUP le izrek izpodbijane odločbe, temveč da za takšno odločbo v že citiranih določbah 273. člena ZUP sploh ni podlage. Odločba je zato nezakonita in jo je kot takšno moralo sodišče odpraviti.

Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je moralo odpraviti izpodbijano odločbo že iz navedenih razlogov, se v presojo ostalih navedb tožeče in tožene stranke v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo sodišče ni spuščalo.

12. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

13. Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.