Jedro

Pravilnost izreka pogojne obsodbe obtoženi potrjujejo, kljub teži kaznivih dejanj, okoliščine iz njenega prejšnjega življenja, saj je več kot očitno, da je zašla na pot kriminala zaradi odvisnosti od sedaj že pokojnega sostorilca. Sama zase pa kaznivih dejanj ni izvrševala.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca - sv‚tnika se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obtožena T. E. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ,v sostorilstvu storjenega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ v zvezi s členom 25 KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ.Izrečena ji je bila pogojna obsodba in v okviru nje določena za prvo kaznivo dejanje kazen treh mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen enega leta in osem mesecev zapora ter za tretje kaznivo dejanje kazen šestih mesecev zapora,na kar ji je bila,po določilih KZ o steku,določena enotna kazen v višini dveh let zapora, s preizkusno dobo petih let in dodatnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancem A. C. d.d. 30.164,00 SIT, H. KZ P. 9.585,00 SIT, M. A. 36.500,00 SIT, S. M. 45.000,00 SIT, S. F. 90.000,00 SIT, D. V. 52.609,00 SIT, A. D. 13.000,00 SIT, P.R. 26.000,00 SIT, I. K. G. 17.880,00 SIT, Trgovini U. C. 7.000,00 SIT, E. S. 9.485,00 SIT, D. P. 34.000,00 SIT, M. G. 60.000,00 SIT, T. R. 27.740,00 SIT, Š. K. 178.800,00 SIT, M. F. 30.000,00 SIT, S. J. 46.700,00 SIT, A. R. 15.253,00 SIT, D. P. 5.000,00 SIT, I. K. 19.000,00 SIT, N. D. 30.000,00 SIT in M. K. 5.000,00 SIT. Takšni premoženjskopravni zahtevki so bili oškodovancem tudi priznani, v presežkih pa so bili ti napoteni na pravdo. V določeno zagroženo kazen je bil obdolženki, po določilu člena 49/I KZ, vštet čas, prebit v priporu od 7. 10. 1998 od 11.00 ure do 25. 5. 1999 do 16.00 ure. Obdolženki je bila nadalje,po členu 96/I KZ, odvzeta premoženjska korist, pridobljena s storitvijo kaznivega dejanja v višini 297.798,00 SIT ter skladno določilom člena 250/IV KZ odvzeti vsi ponarejeni čeki. Po členu 95/IV Zakona o kazenskem postopku je bila oproščena plačila stroškov tega kazenskega postopka. Z isto sodbo je bila, v njenem izreku pod točko B,zavrnjena obtožba zaradi več prvotno ji očitanih kaznivih dejanj, pravno opredeljenih kot v obsodilnem delu sodbe. Oškodovanci iz tega dela postopka so bili napoteni na pravdo, odločeno pa še, da stroški postopka glede teh dejanj obremenjujejo proračun. Proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se je pritožil okrožni državni tožilec - sv‚tnik Okrožnega državnega tožilstva v C. zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki namesto pogojne obsodbe izreče nepogojno kazen zapora v višini, kot ji je bila ta določena v okviru pogojne obsodbe. V odgovoru na pritožbo obtoženka po zagovorniku predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje po proučitvi vseh za presojo te proti obtoženi T. E. in drugim obtožencem, glede katerih je bil postopek izločen, vodene kazenske zadeve ugotavlja,da ima pritožnik prav, ko opozarja na to, da je bila obtoženka spoznana za krivo storitve težkih kaznivih dejanj, kar je izraženo s tem, da je bilo pri njihovi storitvi oškodovanih večje število ljudi, v celoti gledano za nemajhen denar, več kot 1,000.000,00 SIT. Stopnja ogrožanja zavarovane dobrine je dejansko velika, potrjena tudi s tem,da je obtožena E. pri izvršitvi večine njih pokazala precejšnjo predrznost (zlasti pri kaznivih dejanjih tatvine), pa tudi vztrajnost, saj sicer ne bi sama ali v sostorilstvu izvršila tolikšno število dejanj, kot je to navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Vse zgoraj navedene okoliščine torej govorijo v prid pritožniku, da je obtoženkino ravnanje potrebno jemati resno, kar mora dobiti odraz v izrečeni ji kazenski sankciji.Kljub temu pa sodišče druge stopnje pritožniku ni moglo slediti v njegovem predlogu po izreku nepogojne kazni zapora obtoženki, saj je tudi ono prišlo do prepričanja, da bo pri njej tudi pogojna obsodba dosegla svoj namen, torej da ji je vendarle izrečena primerna kazenska sankcija. Sodišče druge stopnje namreč ni moglo sprejeti zaključkov pritožnika, da na strani obtoženke obstojita zgolj dve tehtni olajševalni okoliščini - mladost in odvisnost od soobtoženega, sedaj že pokojnega G. H.. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno in utemeljeno na njeni strani ugotovilo nadaljnje dejansko obstoječe olajševalne okoliščine. Drži namreč, da je obtoženka s svojim priznanjem večine kaznivih dejanj, za katera je bila spoznana za krivo bistveno pripomogla k hitrejši rešitvi zadeve. Čeprav to, vsaj glede očitanih ji kaznivih dejanj tatvine, pa tudi goljufije, ko je bila o njih zaslišana še v okviru preiskave ne drži v celoti, je tudi ta dejanja na glavni obravnavi v pretežni večini priznala tako, kot tudi dejanja,zajeta v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja po členu 250/III v zvezi s členom 25 KZ. Prav pri slednjih se izkaže,da v precejšnjem delu ugotovitve izvedenca - grafologa niso takšne, da bi bilo moč že na podlagi njih zanesljivo trditi, da je vsa dejanja storila prav obtožena Erjavčeva tako, da je šele njeno priznanje, kateremu navedbe mnenja izvedenca ne nasprotujejo,omogočilo, da se je lahko kazenski postopek končal tudi v tem delu. Podobna je situacija z obtoženkinim zdravstvenim stanjem. Iz v spisu se nahajajoče medicinske dokumentacije, zlasti mnenja dr. V.P., je moč zanesljivo razbrati, da obtožena E. boluje za resno okvaro hrbtenice, takšno da se bo prej ali slej morala podvreči operativnemu posegu. Ta njena okvara pa ne vpliva zgolj na njeno telesno počutje, ampak tudi psihično, kar je razvidno iz psihiatričnega poročila (list. št. 862). Ta vpliv sicer res ni tolikšen, da bi zaradi tega prišlo pod vprašaj ali je bila obtoženka ob storitvi kaznivih dejanj prištevna ali ne, pojasnjuje pa vendarle, zakaj se je obtoženka navezala na človeka, kakršen je bil takrat G. H.. Nikakor ni mogoče kar tako zavreči dejstvo, da je obtoženka na glavni obravnavi pripoznavala premoženjskopravne zahtevke. Res je sicer, da sama ne razpolaga s premoženjem in da je finančno odvisna od staršev, sedaj le še od očeta, saj ji je mati pred kratkim umrla. Pa vendarle v spisu obstoje podatki, da je vsaj del, čeprav manjši, škode že poravnala, kar vendarle daje upanje, da bo to skušala storiti tudi v preostalih primerih. Na podlagi povedanega, ob ugotovitvi, kateri ne nasprotuje niti pritožnik, torej, da je to, kar je storila obtožena E., storila zaradi odvisnosti od G. H., kateri je bil tudi sicer bodisi neposredno, bodisi posredno prisoten pri storitvi vseh njenih kaznivih dejanj, je pritožbeno sodišče prepričano, da pri obtoženki obstoji pozitivna prognoza,da v bodoče ne bo več izvrševala tovrstnih kaznivih dejanj, saj tudi sedaj obravnavanih, če bi bila sama, več kot očitno ne bi izvrševala. Zato bo tudi pogojna obsodba, kot je bila izrečena nanjo mogla vplivati pozitivno, zlasti, ker ji je ta izrečena ob posebnem pogoju povrnitve škode v njej navedenim oškodovancem. Pritožbi okrožnega državnega tožilca sv‚tnika zato ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.