Jedro

17.V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident Slovenije. Po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ki je podlaga za presojo rezidentstva tožnika v konkretnem primeru, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Kot pomembne rezidenčne vezi, ki se upoštevajo pri presoji, so torej običajno bivališče in življenjski (osebni in ekonomski) interesi tožnika.

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

18.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Odločba mora namreč vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.

19.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

20.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v upravnem postopku kot tudi na glavni obravnavi v upravnem sporu, na kateri je vztrajal pri svojih izjavah v upravnem postopku, navedel svoj slab ekonomski položaj. Glede tega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

Obrazložitev

21.Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

22.Iz tožbe je sicer razvidno, da tožniku zaradi vojne na njegovem rojstnem območju, ki je med Ukrajino in Rusijo, grozi, da bo moral ponovno bežati ali da bo izgubil življenje in da so na njegovem ozemlju nevarni spopadi, saj živi na meji, kjer divja vojna, da Moldavija zanj in za njegovo družino ni varna država, da na ozemlje občasno padejo deli sestreljenih dronov in raket, da so zaradi vojne v Ukrajini politične in varnostne razmere v Moldaviji bolj nepredvidljive kot običajno in da Pridnestrje ni pod nadzorom moldavskih oblasti, vendar sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Pri tem tožnik v trditvenem gradivu ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta, za to pa ne zadošča niti njegova izpovedba na glavni obravnavi, da je navedeno omenjal prevajalcu, vendar ne ve, ali je bilo napisano.

2.Tožena stranka je uvodoma ugotovila, da je bil tožnik na podlagi Uredbe Dublin III vrnjen v Republiko Slovenijo, kjer je bil zaradi podane namere za mednarodno zaščito nastanjen v Azilni dom Vič. Moldavijo je zapustil leta 2017 zaradi slabih ekonomskih razmer in želje po boljšem življenju. Leta 2017 je na Upravni enoti Celje vložil zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Leta 2019 je v Sloveniji odprl podjetje B. B., s. p. - podjetje za mehansko obdelavo kovine, leta 2021 pa je zahteval podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Dne 26. 11. 2021 mu je bilo izdano enotno dovoljenje z veljavnostjo do 26. 11. 2023. V začetku leta 2022 je zapustil Slovenijo in odpotoval v Nemčijo, saj je njegovo podjetje zaradi korone propadlo in zato ni mogel kriti stroškov bivanja v Sloveniji. V začetku leta 2022 je odpotoval v Stuttgart, kjer je mesec in pol delal v tovarni vozil P. Ko zanj ni bilo več dela, je odpotoval v Papenburg, kjer si je s pomočjo znanca uredil delo v podjetju R. Tam je delal leto dni, dokler niso oblasti zaprle podjetja. Štiri mesece je neuspešno iskal primerno službo, zato se je odločil, da gre v azilni center, kjer je izrazil željo po vrnitvi v Slovenijo. Dne 26. 3. 2024 je bil ob 12.25 uri preko letališča Brnik vrnjen v Slovenijo in nastanjen v azilni dom v Ljubljani. Dne 8. 4. 2024 je podal namero za mednarodno zaščito. Tožnik je bil seznanjen s tem, da ekonomski razlogi ne opravičujejo statusa mednarodne zaščite, vendar je kljub temu vztrajal z namero.

23.V upravnem postopku je tožnik na izrecno vprašanje, zakaj se je odločil zapustiti izvorno državo, jasno odgovoril, da jo je zapustil zaradi ekonomskih razlogov, saj se je kljub opravljanju dveh služb komaj preživljal. Šele na vprašanje, kakšna bi bila po njegovem mnenju situacija, če bi se vrnil v Moldavijo, je posplošeno izjavil, da prihaja iz predela, imenovanega Pridnestrovye, ki je med Ukrajino in Rusijo, da je to območje med tnalom in nakovalom ter da tam ni mogoče živeti zaradi ekonomskih razlogov in zaradi vojne v Ukrajini. Ob upoštevanju, da se status subsidiarne zaščite lahko prizna le v primeru (1) obstoja utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo in subjekta (povzročitelja) resne škode, pa tožnik s táko izjavo po presoji sodišča ni konkretizirano utemeljil, zakaj in kako navedeno stanje v izvorni državi vpliva na njegov položaj v smislu nevarnosti nastanka resne škode ob vrnitvi v Moldavijo. Navedeno je treba upoštevati tudi glede na tožnikove ostale izjave v upravnem postopku, iz katerih je razvidno, da ima na omenjenem območju v Moldaviji družino, vendar pa tožnik v zvezi z njo ni zatrjeval, da je izpostavljena upoštevni resni škodi. Celo več, trdil, da se o situaciji v izvorni državi ne pogovarja po telefonu, da se pogovarja na splošno o stvareh, da starejši sin dela v vojski, srednji sin študira, mlajši pa živi z materjo, kar že samo po sebi ne vzpostavlja podlage za sklep o obstoju resne škode po tretji alineji 28. člena ZMZ-1. Le če bi tožnik podal ustrezne trditve glede obstoja utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, kar bi lahko pomenilo tudi opis konkretnih dogodkov, ki so se v tej smeri zgodili njegovi družini v izvorni državi, bi moral pristojni organ oceno te okoliščine opraviti ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o tožnikovi izvorni državi. Ker tožnik navedenega, ne glede na zgornje stališče o nedopustno tožbenih novot, ni izkazal niti v tožbi, saj so tožbene navedbe o stanju v izvorni državi posplošene in dokazno nepodprte in kot take ne omogočajo sklepa, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo, v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi glede položaja v Pridnestrju.

3.Iz tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je v Moldaviji gospodarska kriza in da tam ni služb ali pa so plače nizke. Tožnik je izpostavil konkretni dogodek, in sicer da se je razvezal ter da je zato moral za otroke plačevati preživnino. Opravljal je dve službi (kot varilec, višinska dela, v tovarni strojev). Približno polovico denarja je dal za otroke, ker mu na koncu ni ostalo nič, je odšel iz države. Plača je znašala 250 EUR, po plačilu preživnine mu je ostalo 100 EUR. Od tega je plačal približno 40% za davke, zato mu je ostalo 40 EUR. Tudi če bi našel boljše delo, ne bi ostal v Moldaviji, ker je v Sloveniji od leta 2017, nanjo se je navadil, tukaj ima veliko prijateljev.

Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

24.V zvezi s tožnikovimi izjavami v upravnem postopku in njegovo obveznostjo sodelovanja z upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 9. 4. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o podaji prošnje za mednarodno zaščito z istega dne in na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 23. 4. 2024, na katerem so mu bile navedene informacije ponovno zagotovljene, vendar jih je zavrnil. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

4.Na osebnem razgovoru (23. 4. 2024) je tožnik najprej izjavil, da prihaja iz predela v Moldaviji, imenovanega Pridnestrovye. Nato je pojasnil svojo življenjsko zgodbo in izpostavil, da ima v Moldaviji mater, brata, bivšo ženo in tri otroke, s katerimi je v stiku po telefonu. V Sloveniji ima sestro in nečaka. O situaciji v izvorni državi se ne pogovarja po telefonu. Starejši sin ima 22 let, trenutno služi vojsko, srednji sin študira, mlajši sin pa je star 15 let in živi s svojo materjo.

25.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom Zakona o tujcih (dovolitev zadrževanja).

5.Glavni razlog, zaradi katerega je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je ta, da trenutno ni zakonske podlage, da bi ostal v Sloveniji, saj mu je potekel vizum. Tukaj je imel svoje podjetje, veliko znancev in prijateljev. Domov se ne more vrniti, ker tam nima ničesar. Njegova sestra je v Sloveniji že več kot 20 let. V telefonskem pogovoru jo je vprašal, ali lahko pride v Slovenijo in se tukaj zaposli. V Moldaviji izhaja iz predela med Ukrajino in Rusijo, ki je med tnalom in nakovalom, če bi se se vrnil, ne bi preživel iz ekonomskih razlogov in ukrajinske vojne. Njegova ciljna država je Slovenija. Doma ni imel nobenih težav. Težave so bile le ekonomske, zaradi državnega sistema. Če bi tam našel boljšo zaposlitev, ne bi ostal v svoji izvorni državi, ker se je tako odločil. Prepričan je, da se situacija v Moldaviji ne bo spremenila na boljše še nekaj deset let. Drugih razlogov za mednarodno zaščito nima.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

6.Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik kot razlog zapustitve izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske razloge. Iz države je odšel zaradi dela v Sloveniji. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker mu je potekel slovenski vizum. V Moldaviji je opravljal dve službi in se je komaj preživljal, zato je odšel v tujino.

26.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

7.Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak presoji ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini in oseb, za katere obstajajo utemeljeni razlogi, da bodo soočene z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Takšnega preganjanja v svoji izvorni državi tožnik ni izkazal, saj njegovi razlogi niso povezani z razlogi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Slaba ekonomska situacija sama po sebi namreč ni razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da bi ga kdorkoli namerno ekonomsko onemogočal ali da bi bila njegova ekonomska stiska posledica kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožena stranka še dodaja, da tožniku ni bil namerno onemogočen dostop do trga dela v izvorni državi, saj je tam opravljal dve službi.

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

8.Po oceni tožene stranke tožnik ni navedel drugih težav v izvorni državi. Ker zato ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi, je tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

Tožnikove trditve

SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

9.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

10.Tožnik meni, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v izvorni državi takšne, da tam ni mogel dolgoročno preživeti, kljub temu da se je trudil. Poleg tega tožniku zaradi vojne na njegovem rojstnem območju, ki je med Ukrajino in Rusijo, grozi, da bo moral ponovno bežati ali da bo izgubil življenje. Trdi, da je na razgovoru pojasnil, da ni zaslužil dovolj za preživetje in da so na njegovem ozemlju nevarni spopadi, saj živi na meji, kjer divja vojna. Moldavija zanj in za njegovo družino ni varna država. Na ozemlje občasno padejo deli sestreljenih dronov in raket, kar predstavlja dodatno nevarnost. Zaradi vojne v Ukrajini so politične in varnostne razmere v Moldaviji bolj nepredvidljive kot običajno. Pridnestrje, ki je na vzhodu države, ni pod nadzorom moldavskih oblasti.

Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

Odgovor na tožbo

11.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik jasno izpovedal, da je iz izvorne države odšel, ker je doma opravljal dve službi in se je komaj preživljal. Na mesec je zaslužil 200 do 250 dolarjev, delal je od 12 do 15 ur na dan.

Zveza:

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

12.Na podlagi tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik v Sloveniji sestro, ki je tukaj več kot 20 let, in nečaka. V Moldaviji ima mater, brata, bivšo ženo in tri otroke, s katerimi je v stiku preko telefona. Tožnik ni navajal razmer notranjega oboroženega spopada v svoji izvorni državi, saj se o tem ne pogovarja z družino. Če bi pretila nevarnost njegovi družini, bi o tem tožnik vsekakor izpovedal in bi se zanimal za varnostno situacijo svojega kraja.

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

13.Tožena stranka opozarja, da tožnik v tožbi sicer trdi, da bi moral bežati iz svojega kraja zaradi ukrajinske vojne, če bi se vanj vrnil, vendar pa kljub temu navaja, da ima celotno družino v Moldaviji in hkrati ne izpostavlja, da družino ogroža vojna. Navedeno po mnenju tožene stranke izkazuje, da varnostna situacija v tožnikovem kraju ni tako ogrožajoča, kot je razvidno iz tožbenih navedb. Tožnik je svojo izvorno državo zapustil zaradi boljšega življenja, saj ima v Moldaviji tri otroke. V prošnji za mednarodno zaščito je kot konkretni dogodek za zapustitev izvorne države navedel, da se je razvezal z ženo in da je zato moral za otroke plačevati preživnino. V Sloveniji ima pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar mu omogoča preživljanje družine, ki živi v Moldaviji. Z vsem navedenim tožena stranka dokazuje, da je tožnikov edini pravi razlog zapustitve Moldavije ekonomski.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2

Prav tam, 13. točka obrazložitve.

Dokazni postopek

Pridruženi dokumenti:*

14.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

Presoja tožbe

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Tožba ni utemeljena.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja: