Jedro

Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da ni navedlo razlogov za zavrnitev njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.A. in B.B.. V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe, sodišče pa mora za zavrnitev dokaznega predloga navesti jasne vsebinske razloge, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jim v morebitni pritožbi nasprotuje. Tožnik je v dokaz tožbenih navedb med drugim predlagal zaslišanje sodelavca B.B. in žene A.A., sodišče prve stopnje pa glede teh dokaznih predlogov na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov, pa tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Tožnikov pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato utemeljen.

Pritožbi utemeljeno opozarjata, da iz do sedaj izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka tožniku v gotovini že izplačala celoten vtoževani znesek iz naslova premalo izplačanih plač. Tožena stranka je navedbe, da je poravnala vse svoje pogodbene in z ustnim dogovorom prevzete obveznosti do tožnika, dokazovala z blagajniškimi prejemki, vendar sta oba postavljena sodna izvedenca za forenzično preiskovanje pisav z veliko stopnjo verjetnosti ugotovila, da podpisi na blagajniških prejemkih niso tožnikovi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe tožniku obračunati premalo izplačane plače v skupnem bruto znesku 11.549,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje do plačila, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tako dobljene zneske izplačati na račun tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati stroške prevoza na delo in z dela v znesku 540,00 EUR ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 959,00 EUR kot plačilo za opravljeno delo ob vikendih v tujini (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR ter mu po odvodu davka plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, za leto 2011 pa v bruto znesku 748,10 EUR ter mu po odvodu davka izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 166,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni stranskemu intervenientu na strani tožnika povrniti stroške postopka v znesku 77,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe (za pritožbo zoper IV. točko izreka sodbe nima pravnega interesa) se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje prič A.A. ter B.B., za to odločitev pa tudi ni navedlo razlogov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka predlagala zaslišanje C.C., je v nasprotju z listinami v spisu, saj ta v nobeni vlogi ni podala substanciranega predloga za zaslišanje navedene priče. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede obdobij, za katera je imel s toženo stranko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala, da je zoper tožnika poravnala vse svoje obveznosti, saj tožnik blagajniških prejemkov v zvezi z domnevnim prejemom gotovine dokazano ni podpisal. Sodišče prve stopnje svoje odločitve v zvezi s tem ne bi smelo opreti na izpovedi prič, saj so te skope in pavšalne. Uveljavlja, da so bile zaslišane priče pristranske ter da so izpovedovale o dejstvih, v zvezi s katerimi jih tožena stranka niti ni predlagala. D.D. je v izpovedi pavšalno navedel, da naj bi tožniku izročal denar, vendar ni jasno niti kdaj naj bi to storil, niti kakšne zneske naj bi mu izročil. Tudi izpoved priče E.E. ne potrjuje navedb tožene stranke, da je tožniku vtoževani znesek že izročila v gotovini. Dejstvo, da naj bi ga ta priča videla v prostorih tožene stranke, še ne pomeni, da mu je tožena stranka izročila denar. Tudi ugotovitev, da naj bi direktor tožene stranke tožniku enkrat izročil 70,00 EUR, kot to izhaja iz izpovedi priče F.F., ne utemeljuje zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka iz naslova premalo izplačanih plač. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj je kljub ugotovitvi, da je neresnično izpovedoval glede podpisovanja blagajniških prejemkov, verjelo direktorju tožene stranke, da je tožniku izročal gotovino. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišča prve stopnje ni prepričala tožnikova izpoved, da si je stroške v tujini plačeval z denarjem, ki mu ga je pošiljala mama, vendar to, kako je tožnik preživel v tujini, ni predmet tega individualnega delovnega spora. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v nasprotju z njenim izrekom, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je tožnik prejemal gotovinska plačila, in ne da je prejel celoten vtoževani znesek. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu tožena stranka iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne dolguje ničesar, saj tega ne potrjuje noben izveden dokaz. Sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni upoštevalo listinskih dokazov in tožnikove izpovedi, da mu je direktor tožene stranke dovolil, da svoje osebne stvari hrani v stanovanju, ki ga je najela tožena stranka, kar je tudi razlog, da so ga sodelavci občasno videli v tem stanovanju. Ne drži, da potrdilo z dne 26. 5. 2010 dokazuje, da je bil tožnik od 26. 5. 2010 dalje najemnik stanovanja v G.. Iz tega potrdila namreč izhaja, da je najemno pogodbo z lastnikom stanovanja sklenila tožena stranka in ne tožnik. Poleg tega tožnik 26. 5. 2010 s toženo stranko ni bil v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo potrdila o stalnih prebivališčih za tožnika, iz katerega izhaja, da je imel v spornem obdobju stalno prebivališče prijavljeno v H. in v I.. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je tožnik potem, ko se je preselil v I., uporabljal službeno vozilo. Ker so s strani tožene stranke predlagane priče izpovedovale njej v korist, je treba v zvezi z ugotovitvijo, ali je tožnik bival v stanovanju v G., večjo dokazno vrednost dati potrdilu o stalnih prebivališčih za tožnika, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni upoštevalo. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo za delo ob vikendih v tujini je sodišče prve stopnje spregledalo, da je v zvezi s tem dopusten tudi ustni dogovor ter da je tožnik v potrditev teh navedb predlagal svoje zaslišanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Stranski intervenient na strani tožnika se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku vtoževani znesek že izročila v gotovini. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem zatrjevala, da je tožnik prejem gotovine potrdil s podpisom blagajniških prejemkov, vendar sta dva sodna izvedenca ugotovila, da to ne drži. Tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke in s strani tožene stranke predlaganih prič ne izhaja, kdaj in koliko denarja naj bi tožena stranka izročila tožniku. Tožena stranka bi morala svoje trditve, da je poravnala vse obveznosti do tožnika iz naslova plačila za delo, izkazati z listinskimi dokazi (tako tudi odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 809/2012, Pdp 1296/2014 in druge). Nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, saj iz izpovedi tožnika izhaja, da v vtoževanem obdobju ni živel v G., kjer ima sedež tožena stranka. Tudi potrdilo z dne 26. 5. 2010 ne dokazuje, da je tožnik bival v stanovanju v G., poleg tega tožnik 26. 5. 2010 s toženo stranko niti ni bil v delovnem razmerju. Iz plačilnih list je razvidno, da je tožena stranka tožniku za nekatere mesece izplačala prevozne stroške, kar je v nasprotju z njenimi navedbami, da tožnik do potnih stroškov ni bil upravičen. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik glede vtoževanega plačila za delo ob vikendih v tujini ni predložil nobenega dokaza, saj je o tem izpovedal, direktor tožene stranke pa takšnega dogovora v izpovedi ni zanikal. Tožena stranka tožnikovih navedb v zvezi s tem tudi ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo navedla le, da se stranki o plačilu za delo med vikendom v pogodbah o zaposlitvi nista dogovorili, čeprav je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je bil dogovor glede plačila za delo v resnici drugačen od tistega v pogodbah o zaposlitvi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je pri priglasitvi stroškov na naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2016 prišlo do pomote, stroške v pravilni višini pa je priglasil v vlogi z dne 6. 7. 2016. Ker sodišče prve stopnje tega dne še ni zaključilo glavne obravnave, so bili stroški v pravilni višini priglašeni pravočasno. Sodišče prve stopnje bi mu moralo priznati sodno takso za fotokopijo spisa, saj gre za preobširen spis, da bi se lahko le z vpogledom vanj seznanil z njegovo vsebino. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnik.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo premalo izplačanih plač v skupnem bruto znesku 11.549,58 EUR, regres za letni dopust za leti 2010 in 2011 v skupnem bruto znesku 1.482,25 EUR, stroške prevoza na delo in z dela v znesku 540,00 EUR ter plačilo za opravljeno delo ob vikendih v tujini v znesku 959,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnic do plačila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik kamiona. Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi za določen čas (B2 in od B12 do B16) dogovorili za osnovno plačo v znesku 600,00 EUR bruto, vendar je po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama obstajal ustni dogovor o tem, da je višina tožnikove mesečne plače odvisna od prevoženih kilometrov (0,12 EUR za prevoženi kilometer). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik v tem sporu od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, zato je temu tožbenemu zahtevku ugodilo (II. točka izreka sodbe), preostale tožbene zahtevke pa je kot neutemeljene zavrnilo. Zoper zavrnilni del sprejete odločitve se pritožujeta tožnik in stranski intervenient na strani tožnika, ker se njuni pritožbi vsebinsko prekrivata, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

7. V času trajanja postopka na prvi stopnji je sodišče prve stopnje upniku K.K. s. p. dopustilo stransko intervencijo na strani tožnika, ker je ocenilo, da ima ta pravni interes, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspe. Okrajno sodišče v I.I. je namreč v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper tožnika, upniku K.K. s. p. s sklepom z dne 3. 11. 2015 (A10) dovolilo nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve, ki jo ima dolžnik (tožnik) do svojega dolžnika (tožene stranke). Po pravnomočnosti sklepa z dne 3. 11. 2015 je Okrajno sodišče v I.I. s sklepom z dne 17. 12. 2015 (A11) odločilo, da se zarubljena terjatev prenese na upnika (stranskega intervenienta na strani tožnika) v izterjavo.

8. Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da ni navedlo razlogov za zavrnitev njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.A. in B.B.. V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe, sodišče pa mora za zavrnitev dokaznega predloga navesti jasne vsebinske razloge, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jim v morebitni pritožbi nasprotuje. Tožnik je v dokaz tožbenih navedb med drugim predlagal zaslišanje sodelavca B.B. in žene A.A., sodišče prve stopnje pa glede teh dokaznih predlogov na zadnjem naroku za glavno obravnavo (na list. št. 133) ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov, pa tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnikov pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato utemeljen.

9. Čeprav je bilo pritožbama treba ugoditi že zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče z namenom hitrejše razrešitve obravnavanega individualnega delovnega spora v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih bistvenih pritožbenih navedb tožnika in stranskega intevenienta na strani tožnika.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 11. 1. 2010 do 31. 3. 2010 ter od 16. 6. 2010 do 29. 8. 2011 (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer drži, da se je sodišču prve stopnje v zvezi s to ugotovitvijo pripetila očitna pisna pomota, saj iz predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi v prilogi B2 sklenjena do 11. 4. 2010 (in ne do 31. 3. 2010), pogodba o zaposlitvi v prilogi B16 pa do 30. 9. 2011 (in ne do 29. 8. 2011), vendar pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kljub temu ni utemeljen. Protispisnost je namreč kršitev, ki je podana le v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tožnik pa v obravnavani zadevi to kršitev uveljavlja glede dejstva, ki ni odločilno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč znesek razlike v plači, ki bi jo v skladu z ustnim dogovorom tožnik moral prejeti v obliki gotovine, med strankama ni bil sporen (sporno je bilo le, ali je to razliko tožena stranka tožniku že izplačala), zato za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova premalo izplačanih plač niti ni bistveno, za katera obdobja sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala zaslišanja C.C.. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala dokazni predlog za zaslišanje strank (list. št. 18 v spisu), C.C. pa je direktorica in s tem zakonita zastopnica tožene stranke, ki je bila v tej funkciji tudi zaslišana.

12. Pritožbi pa utemeljeno opozarjata, da iz do sedaj izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka tožniku v gotovini že izplačala celoten vtoževani znesek iz naslova premalo izplačanih plač. Tožena stranka je navedbe, da je poravnala vse svoje pogodbene in z ustnim dogovorom prevzete obveznosti do tožnika, dokazovala z blagajniškimi prejemki (B4), vendar sta oba postavljena sodna izvedenca za forenzično preiskovanje pisav z veliko stopnjo verjetnosti ugotovila, da podpisi na blagajniških prejemkih niso tožnikovi. Čeprav iz izpovedi direktorjev tožene stranke J.J. in C.C. ter prič F.F., E.E. in D.D. izhaja, da je tožnik od tožene stranke prejel določene zneske gotovine, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama, da to ne zadošča za zaključek, da je tožena stranka tožniku v gotovini izplačala vseh 11.549,58 EUR. Prejema gotovine v tem znesku namreč ni potrdila nobena zaslišana priča. O tem sta izpovedala le direktorja tožene stranke C.C. in J.J., vendar stranski intervenient na strani tožnika v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je J.J. v izpovedi vztrajal pri tem, da je tožnik osebno podpisal prav vse blagajniške prejemke, kar ob upoštevanju nasprotnih ugotovitev iz izvedenskih mnenj tudi po presoji pritožbenega sodišča vzbuja dvom v verodostojnost njegove izpovedi.

13. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da dokazna ocena glede ugotovitve, da je tožnik po preselitvi v I.I. uporabljal službeno vozilo, ni popolna in prepričljiva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni dovolj jasno razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje to ugotovilo (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik v pritožbi nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova tudi z navedbo, da iz potrdila o stalnih prebivališčih izhaja, da je v obravnavanem obdobju živel v H. in v I.I. (in ne v G., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Sodišče prve stopnje tega potrdila ni dokazno ocenilo (v dokazni oceni ga ni niti omenilo), pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da potrdila o stalnih prebivališčih za tožnika v spisu in njegovih prilogah ni, čeprav iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 1. 12. 2015 (na list. št. 75) izhaja, da ga je njegova pooblaščenka vložila v spis. Tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi s tem zato niti ni mogoče preizkusiti.

14. Pritožbi utemeljeno nasprotujeta tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bilo med strankama (ustno) dogovorjeno plačilo za delo ob vikendih v tujini ter da je tožnik takšno delo res opravil. V potrditev teh navedb je namreč predlagal svoje zaslišanje ter izpovedal, da se je s toženo stranko dogovoril, da bo za delo ob vikendih prejel 45,00 EUR ter da se je plačilo v zvezi s tem nanašalo na čakanje na naklad ali razklad kamiona v soboto ali nedeljo.

15. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbama ugodilo, izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe) in odločitev o stroških postopka (III. in IV. točka izreka sodbe) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odločiti o dokaznih predlogih tožnika za zaslišanje prič B.B. in A.A.. Če bo te dokazne predloge zavrnilo, naj za takšno odločitev navede jasne razloge, na podlagi katerih bo mogoč pritožbeni preizkus sprejete odločitve. Ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč pritožbenega sodišča naj sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno celovito dokazno oceni že izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči v tem individualnem delovnem sporu. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačanih plač naj upošteva, da iz do sedaj izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka tožniku v gotovini izplačala vseh 11.549,58 EUR. Ko bo ponovno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, naj dokazno oceni potrdilo o stalnih bivališčih za tožnika, ki naj bi ga njegova pooblaščenka na naroku za glavno obravnavo 1. 12. 2015 vložila v spis ter razčisti vse okoliščine glede vprašanja, ali je tožnik po preselitvi v I.I. uporabljal službeno vozilo v lasti tožene stranke. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo za delo ob vikendih v tujini naj dokazno oceni izpoved tožnika v zvezi s tem in nato ponovno presodi, ali je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

16. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.