Jedro

Odločitev o ničnosti navedenih pogodb in izbrisu vknjižbe temelji na stališču, da je bila posojilna pogodba sklenjena z edinim namenom preprečitve uveljavitve tožničine judikatne terjatve, da je tak namen nedopusten in je zato pogodba nična (39. člen OZ), posledično pa je neveljavna tudi vknjižba hipoteke (243. člen ZZK-1).

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.670,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo ničnost posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, obeh z dne 3. 12. 2019 v obliki notarskega zapisa, sklenjenih med tožencema (I. točka izreka), (2) ugotovilo neveljavnost vknjižbe zastavne pravice, izvedene na podlagi navedenega sporazuma (II. točka izreka), in odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2.Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev 22., 23. in 25. čl. Ustave. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da so tožbene trditve logične in konsistentne, trditve tožencev pa da je primerjati s "sestavljanko", katere sestavni deli se ne ujemajo. Toženka je prepričljivo izpovedala, da je tožencu izročila denarna sredstva v gotovini in priložila listinske dokaze, da je v projekt zaupala in opisala njuno dotedanje dolgoletno sodelovanje. To je sodišče povsem spregledalo. Pogodba je bila sklenjena 3. 12. 2019, sodba, s katero jo tožnica povezuje, pa je bila izdana šele marca 2020 in pravnomočna še leto kasneje. Tožnica je navedla le tisti del toženčeve izpovedbe, podane v tistem postopku, ki bi ji bil lahko v korist, dejstvo pa je, da je bil dogovor med tožnico in tožencem jasen: tožnica prispeva finance, toženec pa poskrbi za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ugotovitev, da je toženec po zaslišanju moral vedeti, da bo v pravdi propadel, nima podlage. Sodišče ni sledilo njegovi navedbi, da se je z notarjem dogovarjal več mesecev. Splošno znano je, da so čakalne dobe pri notarjih v Ljubljani mesec ali več. Drugačna ugotovitev v sodbi je subjektivna in je ni mogoče preizkusiti. Preizkusiti ni mogoče niti navedbe v 23. točki obrazložitve, da se pogodbe berejo, kot so napisane, in da je odločilna vsebina in ne naslov. Toženca sta vedela, da je toženka tožencu že izročila 50.000 EUR, zato razlogovanje v sodbi, da bi moralo to biti zajeto v pogodbi, ne vzdrži kritične presoje. Predložila sta tudi dokaze, da bo do nadaljevanja zastavljenega projekta dejansko prišlo. Zato je bilo v 3. čl. pogodbe tudi navedeno, da je posojilo namensko. Do listinskih dokazov, iz katerih izhaja neutemeljenost zahtevka, se sodišče sploh ni opredelilo. Podajalo je bolj ali manj subjektivna videnja. Ker je bilo gradbeno dovoljenje že izdano, se sodišče napačno sklicuje na 48. čl. GZ, veljavnega v 2018. poleg tega je tožnica tožencu podala več soglasij, med drugim za vpis hipoteke za pridobitev sredstev za investiranje, dokumentacijo in izgradnjo. Zaradi gradnje objekta ni bilo potrebno, da bi bila sredstva nakazana na toženčev račun; lahko se nakazujejo tudi direktno izvajalcem. Subjektivna je tudi ugotovitev, da je toženka upokojena z majhno pokojnino in da ne more razpolagati z zneski v višini 200.000 EUR. Toženka je izpovedala drugače; splošno znano je, da prihodki državljanov ne izhajajo zgolj iz plač in pokojnin. Ker gre za poslovni dogovor, tudi vprašanja o višini obrestne mere niso na mestu. Nedopustno in subjektivno je tudi stališče, da objekt ni izvedljiv. Pomembno je, da je bil objekt v času podpisa pogodbe izvedljiv.

Ker posojilna pogodba ni nična, je napačna tudi odločitev o neveljavnosti vknjižbe. Napačno je stališče, da pogodbi iz 2017 in 2019 nista povezani. Nevzdržen je razlog, da bi morala biti obrestna mera v obeh pogodbah enaka. Enako velja za navedbo, da bi morala toženka od toženca zahtevati predložitev računov o porabi izročenega denarja.

3.Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne ali zavrže, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženca sta dokazala, da sta sklenila veljavno pogodbo in zavarovanje terjatve s hipoteko. Boji se, da bo zaradi napačne odločitve sodišča ostala brez zavarovanja in se sprašuje, kdo ji bo povzročil škodo. Ni jasno, čemu je sodišče tolikšno pozornost posvetilo postopkom za pridobitev gradbenega dovoljenja in izvedljivosti projekta, če pa je dokazano, da je bilo tožencu izdano gradbeno dovoljenje in da je pravnomočno. Toženca sta tudi konsistentno in prepričljivo pojasnila namen sklenitve posojilne pogodbe, tj. financiranje stroškov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Druge ugotovitve v sodbi za presojo niso pomembne. Njune navedbe so bile konsistentne in logične, ker sta dva, pa ni logično, da bi bile povsem enake. Iz njih nedvoumno izhaja, da je bilo posojilo na podlagi pogodbe delno izplačano v višini 50.000 EUR, da je bilo dogovorjeno dodatno posojilo v višini 200.000 EUR, da je bil namen posojila v prvem delu za pridobitev gradbenega dovoljenja, v drugem pa za gradnjo objekta. Drugačne tožničine navedbe niso podprte z dokazi. Ugotovitev v sodbi, da se je toženec mogel že 2. 12. 2019 zavedati, da bo v postopku propadel, je napačna in ne upošteva, da je toženec izpovedal tudi, da sta bila s tožničinim zakonitim zastopnikom dogovorjena, da bo del kupnine, ki ga je prispevala tožnica, vrnil iz prejetih dohodkov iz projekta in da do uresničitve projekta ni prišlo iz razlogov na strani zakonitega zastopnika tožnice. Dejstvo je, da je toženec do zaključka pravde verjel, da bo sodišče upoštevalo zatrjevani poslovni dogovor. Ne drži, da bi se lahko s konkretnim notarjem dogovoril za sklenitev pogodbe v roku nekaj ur; tudi sicer sta potrebna vnaprejšnji dogovor in rezervacija termina. Zaključki v 23. do 26. točki obrazložitve temeljijo na napačnem stališču, da se pogodbe berejo, kot so zapisane. Če je pogodbena določba sporna ali ni izvršena na način, kot je zapisana, je treba ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank.

Presoja o izvedljivosti projekta zmotno izhaja iz dejanskega stanja v času sojenja. Namen posojila je jasen in dokazan. Kljub sporu v letu 2017 med tožnico in tožencem je toženec nadaljeval s pridobivanjem gradbenega dovoljenja. Zmotna je zato ugotovitev, da je bila posojilna pogodba sklenjena, ko je bilo jasno, da projekt gradnje ni izvedljiv. Toženca sta verjela, da ima projekt velik potencial. Kasneje spremenjene okoliščine bi lahko utemeljevale le razvezo ali spremembo pogodbe, ne pa njeno ničnost. Iz konteksta toženčevih pojasnil so vzete tudi navedbe o zastaranju gradbenega dovoljenja, podane v 33. in 34. točki obrazložitve. Predvidena je bila le gradnja objekta velikosti 14 m2, parcela pa je bistveno večja. Obstoj mlekomata in jajcemata zato ne ovira gradnje. Razlogi v 37. in 38. točki so z vidika poslovnega odločanja nelogični. Nekonsistentno so povzete njene navedbe o namenu sodelovanja v projektu. Kot bistven razlog za sklenitev pogodbe je tudi v zaslišanju potrdila prijateljski odnos s tožencem, ki ji je v preteklosti že zelo pomagal, in potencial projekta ter možnosti za sodelovanje z njenim podjetjem. Neupravičeno je tudi ugotavljanje domnevne realne izgube spričo dogovorjenih obresti. Sodišče je upoštevalo inflacijo iz kasnejšega obdobja; poleg tega je šlo bolj za prijateljsko uslugo in možnosti bodočega sodelovanja.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Neutemeljen je tožničin pomislek o popolnosti pritožb. Iz pritožb je nedvoumno razvidno, da izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje v celoti.

7.Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da sta toženca 3. 12. 2019 pred notarjem A. A. sklenila posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve, s katero se je toženka zavezala tožencu na njegov transakcijski račun nakazati 250.000 EUR, toženec pa ji je izročeni znesek dolžan vrniti do 2. 12. 2020 z obrestmi v višini 0,3 % letno. Za zavarovanje posojila sta dogovorila ustanovitev hipoteke na toženčevem solastninskem deležu glede nepremičnin 000-30/1 in 000-31/1.

8.Odločitev o ničnosti navedenih pogodb in izbrisu vknjižbe temelji na stališču, da je bila posojilna pogodba sklenjena z edinim namenom preprečitve uveljavitve tožničine judikatne terjatve, da je tak namen nedopusten in je zato pogodba nična (39. čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), posledično pa je neveljavna tudi vknjižba hipoteke (243. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Zaključek temelji na ugotovitvah,

-da sklenitev pogodbe sovpada z narokom v zadevi P 533/2019-I, v kateri je tožnica od toženca zahtevala plačilo 221.265 EUR z zamudnimi obrestmi in na katerem je dan pred sklenitvijo pogodbe toženec v zaslišanju povedal, da za kupnino ni prispeval ničesar in da je bil dogovor, da tožnica financira, on pa posel izvede; izkazalo se je torej, da bo tožnica v pravdi uspela,

-da je bila v marcu 2020 v navedeni zadevi izdana sodba o ugoditvi zahtevku, ki je 25. 11. 2020 postala pravnomočna,

-da je bila toženka informirana, da je tožnica predlagala tožencu, da mu za njegovo polovico parcel plača 100.000 EUR,

-da ni dokazano, da se je toženec več mesecev dogovarjal za sestanek z notarjem - notarjev v Ljubljani je veliko in se je za sestanek mogoče dogovoriti v roku nekaj ur,

-da toženka ni tožencu na njegov transakcijski račun nakazala ničesar,

-da je po zapisu v pogodbi posojilo dano za poplačilo hipotek in za investicijo, a navedbe tožencev o izvedljivosti projekta izgradnje poslovnega prostora na zastavljenih nepremičninah, podane v 2023, ne držijo in se tega toženca zavedata (gradbeno dovoljenje je bilo izdano v 2018 in v petih letih preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje, česar toženec ni izkazal; toženec je sam v ovadbi zoper zakonitega zastopnika tožnice navedel, da mu je onemogočil izvedbo zelo donosnega skupnega posla, ki je zaradi zastaranja gradbenega dovoljenja ogrožen; ovire za za začetek gradnje v preteklih petih letih niso izkazane; ne drži, da je objekt zakoličen; ker sta tožnica in toženec že več let v hudem sporu, ni verjetno, da bi tožnica (kot solastnica nepremičnin, na katerih naj bi bila izvedena investicija) dala pooblastilo za pridobitev novega gradbenega dovoljenja; toženka se je v postopku predstavljala kot soinvestitorka, v pogodbi pa je izrecno navedeno, da gre zgolj za posojilo; toženka je upokojena z nizko pokojnino, kar pomeni, da znesek 200.000 EUR zanjo ni zanemarljiv, ni pa podala dovolj verjetnega pojasnila za dogovor o zgolj 0,3 % letni obresti meri; ni izkazano, da je projekt tržnice s hitro prehrano kljub nestrinjanju tožnice izvedljiv).

9.Sodišče prve stopnje je ob strani še dodalo, da posojilna pogodba z dne 6. 5. 2017, na katero sta se sklicevala toženca v svojih navedbah, ni povezana s sporno pogodbo z dne 3. 12. 2019 (zapisi o obrestni meri, izročitvi posojila in roku vrnitve so različni). Poleg tega toženka ni izkazala, da bi razpolagala z zneskom 250.000 EUR, tožnica, ki naj bi s tožencem sodelovala v poslu, pri financiranju katerega naj bi sodelovala toženka, pa zanjo ni vedela.

10.Uveljavljeni očitki bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP niso obrazloženi. Iz pritožbenih navedb ne izhaja niti sklepčna utemeljitev zatrjevanih kršitev Ustave, ki bi jo bilo mogoče presoditi v okviru zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbi tudi ne nasprotujeta pravilnosti izbire določb OZ in ZZK-1 ter pravilnosti njihovega razumevanja. Iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati le na očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a ni utemeljen.

11.Sodišče je v sodbi ovrednotilo vse predlagane dokaze posamič in v povezavi z drugimi ter z navedbami in procesnim ravnanjem strank. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila posameznim dokazom ali (indičnim) dejstvom dana bodisi premajhna bodisi prevelika teža, kot tudi da sodišče ni ovrednotilo vseh pomembnih okoliščin. Sodišče ni spregledalo pravila o razlagi spornih pogodbenih določb. Ob upoštevanju navedb strank in predloženih dokazov je moralo ovrednotiti razkorak med pogodbenim zapisom in tem, kar sta toženca trdila, da sta se dogovorila, to pa je v izpodbijani sodbi storilo. Trditev o zmotnem neupoštevanju celotne izpovedbe toženca v pravdi, v katerem je tožnica uveljavljala terjatve v skupni višini nekaj več kot 220.000 EUR, ni utemeljena. Dejstvo je, da so se njegove navedbe o vsebini dogovora s tožnico v tisti pravdi pokazale kot neutemeljene. Dokazov za drugačen zaključek (razen svoje izpovedbe) v tem postopku ni ponudil. Prepričljiva je zato ugotovitev v izpodbijani sodbi, da dogovor ni bil tak, kot ga je sam zatrjeval, in da je zato ob zaslišanju vedel, da v pravdi uveljavljena tožničina terjatev do njega obstaja. S trditvijo o enomesečni čakalni dobi na notarja ne moreta izpodbiti pravilnosti zaključka, da navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, da sta več mesecev čakala na vrsto, niso izkazane. Neskladje med zatrjevano predhodno izročitvijo 50.000 EUR in zapisom v pogodbi, da bo toženka dogovorjeni znesek nakazala na toženčev račun, ni edino, na katerega je sodišče oprlo svoje stališče. Ob upoštevanju vseh ostalih neskladij ga je sodišče pravilno ovrednotilo kot enega od indicev v prid nedovoljenemu namenu pogodbe. Neprepričljivi so tudi pritožbeni argumenti v zvezi z dogovorom o izročitvi posojila in obrestno mero. Stopnja inflacije, omenjena v sodbi, resda izvira iz obdobja po sklenitvi pogodbe, a je bila tudi v letu sklenitve pogodbe višja od dogovorjene obrestne mere. Nadalje navajata, da bi toženka izročala denar postopoma - v skladu z dinamiko izvajanja projekta, nista pa pojasnila razloga za pogodbeni zapis, da bo posojilo vrnjeno v enem letu. Presoja o izvedljivosti zatrjevanega projekta ni temeljila na okoliščinah v letu 2023, torej štiri leta po sklenitvi sporne pogodbe. Logika argumenta v izpodbijani sodbi je jasna: če v zvezi z izvedbo projekta v štirih letih ni bilo nič narejenega in niso izkazane ovire za izvedbo, ni verjetno, da sta se toženca dogovorila za izročitev posojila med izvajanjem projekta. Vse ostale okoliščine, ki jih še izpostavljata pritožnika, so obrobnega pomena.

12.Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

13.Ker toženca s pritožbama nista uspela, sta dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl ZPP). Ti znašajo 1.670,79 EUR, in sicer gre za strošek odgovora na pritožbi (2250 točk - glede na eno vlogo z odzivom na prepletajoče se navedbe tožencev kot nujnih sospornikov je pritožbeno sodišče ocenilo, da gre za en odgovor) in materialne stroške po 3. odst. 11. čl. OT) ter 22 % DDV. Stroška za posvet s stranko in pregled listin sta vključena v pripravo odgovora. Odločitev o zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.