Jedro

Le z izvedencem medicinske stroke bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, kakšen primarni in sekundarni strah je tožnik trpel, kakšen je bil obseg in trajanje njegovih telesnih bolečin, ali tovrstna poškodba lahko pusti kakšne trajne posledice, ali jih je konkretno pustila pri tožniku in ali je tožnik zaradi takšnih posledic kakorkoli omejen pri svojih aktivnostih (delovnih in prostočasnih). Pritožba ima zato prav, da bi sodišče prve stopnje glede na predlog tožnika moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obsega, vrste (zlom, zvin, udarnina ali kaj drugega) in intenzitete (hujša ali lažja) poškodbe ter ni ugotavljalo zdravstvenih posledic, ki naj bi jih tožniku pustila obravnavana poškodba. Ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 5. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo; presežek je zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in tudi stranski intervenient. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 5. 2011, ter zoper izrek o pravdnih stroških. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še 3.400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo oz. skupaj 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo ter da toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, torej tudi stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo in odškodnino prisodilo prenizko. Odmerjena odškodnina odstopa tudi od sodne prakse v primerljivih primerih, kar predstavlja tudi poseg v tožnikove pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožniku bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju vseh dejstev in dokazov ter ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevajoč sodno prakso v primerljivih primerih iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem dosoditi celotno vtoževano odškodnino, torej še nadaljnjih 1.600,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje, ki nima ustreznega medicinskega znanja, ne bi smelo samo, brez angažiranja izvedenca medicinske stroke, ki ga je za dokazovanje obsega nepremoženjske škode predlagal tožnik, zaključiti, da tožnik ni dokazal takšnega obsega in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot ga zatrjuje. Sodišče prve stopnje samo, brez strokovnega znanja medicinske stroke, nikakor ne bi smelo samo sprejemati zaključkov, da tožnik zaradi utrpelih poškodb nima trajnih posledic in da trajne posledice tudi niso običajne po takšni poškodbi ter da jih sodna praksa ne priznava. Samo izvedenec medicinske stroke bi lahko po pregledu tožnika in medicinske dokumentacije, vezane na tožnikovo poškodbo, pojasnil sodišču prve stopnje, ali je poškodba pri tožniku zapustila trajne posledice in ali takšne poškodbe zapuščajo trajne posledice. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ne postavi izvedenca medicinske stroke, vpliva na zmotno odločitev glede prisojene odškodnine po vseh postavkah, torej tudi glede višine priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker pri odločanju ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v svoji prvi pripravljalni vlogi tudi navedel, da bo prilagodil svoj tožbeni zahtevek po posameznih postavkah, ko bo prejel izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, vendar tega ni mogel storiti, ker izvedenca sodišče prve stopnje ni angažiralo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja prav nobena obrazložitev o tem, bolečine kakšne intenzitete in trajanja naj bi tožnik prestajal zaradi utrpele poškodbe, zato odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti le na zdravniške izvide, upoštevati bi moralo tudi subjektivne težave tožnika. Sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže tožnikovi izpovedbi, da ima od predmetne poškodbe posledice, prej pa ni imel nobenih težav. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o bodočih telesnih bolečinah. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večjo težo tudi nevšečnostim, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, pri čemer sploh ni ugotovilo, da je tudi rentgensko slikanje in razgibavanje stopala nevšečnost. Prav tako ni v zadostni meri upoštevalo njegove izpovedbe. Zmotno je zaključilo, da tožnik zaradi predmetne poškodbe ni bil pri lečečem zdravniku, kar dokazujeta že izdani potrdili o upravičeni zadržanosti od dela z dne 10. 11. 2008 in z dne 30. 10. 2008, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Prenizko je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku tudi odškodnino za strah, saj bi mu moralo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja ter ob pravilnem vrednotenju vseh dejstev in dokazov ter upoštevanju sodne prakse priznati vso vtoževano odškodnino, torej še 1.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno in brez potrebnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da tožnik zaradi takšne poškodbe ni mogel utrpeti intenzivnega primarnega strahu. Nobene teže ni dalo dejstvu, da je imel mavec na nogi kar 14 dni in da je bil v bolniškem staležu od 15. 10. 2008 do 13. 11. 2008. Nobene teže ni dalo dejstvu, da je bilo tožnika strah pred vsakim pregledom, zaradi jemanja analgetikov, pri nošenju mavca, pri rentgenskem slikanju. Ves čas nošenja mavca in ves čas bolniškega staleža je trepetal, kakšen bo izid zdravljenja, strah ga je bilo komplikacij, ali se bo noga zacelila, ali bo morda potrebna operacija. Strah ga je bilo, ali bo po končanem zdravljenju lahko normalno hodil, ali bo lahko normalno opravljal svoje delo in živel normalno brez omejitev ali mu bodo poškodbe morda pustile trajne posledice. Prenizko je prisojena odškodnina tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Nobene teže ni dalo dejstvu, da ima zaradi posledic poškodbe težave praktično na vseh področjih svojega življenja, česar sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, pa bi moralo tako z angažiranjem izvedenca, kot tudi z zaslišanjem tožnika. Ni upoštevalo, da je tožniku ostala omejena gibljivost desnega stopala in posledično zmanjšana groba moč v desni nogi, nestabilnost v nogah in obremenilna bolečina v desnem stopalu. Tožnik je sedaj oviran pri svojem delu, pri opravilih doma in pri aktivnostih v prostem času, o čemer je tožnik tudi izpovedal, vendar sodišče prve stopnje izpovedbe ni upoštevalo. Prisojena odškodnina tudi kot celota ni niti primerna niti pravilna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo že pred skoraj šestimi leti. Ker bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi celotno vtoževano odškodnino, bi moralo plačilo pravdnih stroškov naložiti toženi stranki in stranskemu intervenientu solidarno. Tudi sicer bi jima moralo sodišče prve stopnje glede na tožnikov uspeh naložiti vsaj polovico pravdnih stroškov. Tožnik navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno pa zoper njen ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, saj je kar samo ugotavljalo odločilna dejstva, tudi na področjih, za katera ni strokovno usposobljeno oz. odločitev pravno pomembnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Tako ni ugotavljalo obsega, vrste in intenzitete poškodbe tožnika, niti ni ugotavljalo postopkov zdravljenja, zlasti pa ni ugotovilo kakršnihkoli zdravstvenih posledic, ki naj bi jih pustila poškodba. Sodišče prve stopnje je kar samo ugotovilo, kako se mora izvajati varno delo pri toženi stranki, pri tem pa napačno in v škodo tožene stranke povzemalo listinske dokaze ter izjave prič, zlasti A.A.. Napačno je zaključilo, da je bil slednji pred tožnikovo poškodbo seznanjen z nevarnostjo, ki preti delavcem tožene stranke na mestu, kjer se je poškodoval tožnik, in bi zato tožena stranka morala ustrezno ukrepati. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožena stranka ni ukrepala v smeri odpravljanja nevarnosti in je zato krivdno odgovorna tožniku za škodo, čeprav je A.A. izpovedal, da ga nihče od zaposlenih, niti tožnik, nikoli ni opozoril na nevarno sestopanje z vodnega kanala. Sodišče prve stopnje je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sodba v pomembnem delu sploh nima razlogov oz. niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo poškodbo oz. njeno vrsto, obstoj in intenziteto telesnih bolečin, tožnikovega strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za kar vse pa je tožniku priznalo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Podano je tudi nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov in izpovedb prič ter samimi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je napačno povzemalo izjave prič, zlasti A.A.. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika, ki je dejal, da se mu mesto, kjer se je poškodoval, do trenutka nastanka poškodbe ni zdelo nevarno, s tem pa je posredno priznal, da o nevarnosti ni obveščal nikogar. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi tožnika ter opisa njegovih del in nalog, iz katerih izhaja, da je bil tožnik dolžan toženo stranko obvestiti o nevarnosti mesta, saj je bil strojevodja in je zato skrb za varno delo in obveščanje o nevarnostih njegova pogodbena odgovornost in delovna obveznost. Višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, je pretirana in v nasprotju s sodno prakso, saj pri poškodbi tožnika, čeprav sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšna je poškodba bila, dokazano ni prišlo do poškodbe skeleta, za poškodbo mehkega tkiva, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni pustila nikakršnih posledic na zdravju tožnika, pa je prisojena odškodnina bistveno previsoka. Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških ni upoštevalo, da je tožnik uspel le z majhnim delom tožbenega zahtevka v višini 37%. V primeru razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v ponovno sojenje tožena stranka zahteva sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se pritožuje tudi stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne ter ustrezno spremeni odločitev o stroških, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, saj je sodnica v zadevi odločila pristransko. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje povsem napačna, tako glede temelja, višine prisojene odškodnine kot tudi odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je odločitev o temelju sprejelo, ne da bi upoštevalo navedbe zaslišanih prič oz. je pričam in tožniku pripisovalo izjave o pravno relevantnih dejstvih, o katerih niso izpovedali oz. so izpovedali drugače, kot navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo o ugovorih tožene stranke in stranskega intervenienta, pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj je tožnik dokazal, da se je poškodoval, kot (večkrat različno) trdi, je konfuzno. Sodišče prve stopnje pri tem pozabi, da ne tožena stranka ne stranski intervenient nista trdila, da se tožnik ni poškodoval med delom pri toženi stranki, pač pa je sporen način nastanka poškodbe. Tožnik je opis nastanka nezgode ves čas postopka spreminjal. Odgovornost za neresnične podatke sodišče prve stopnje gladko preloži na druge, ki naj bi napisali, kakor so razumeli. Obstaja nasprotje pri opisu dejanskega stanja nezgode med tem, kar je tožnik povedal v vlogah in kar je povedal na naroku, njegove izjave pa so tudi v nasprotju z izjavami prič. Odločitev o krivdni odgovornosti je povsem napačna in protislovna. Okoliščina, da na približno 0,5 m sestopu ni bilo nameščenih stopnic, ni v nobeni vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je priča A.A. že prej pozanimal, ali je potrebno ravno tam hoditi in da je zaradi tega že pred nezgodo ocenil sestop s podesta za nevaren, je v nasprotju z njegovo izpovedbo. Navaja, da ni logičen zaključek, da je tožnik dokazal vzrok nezgode, to je, da mu je zdrsnilo zaradi lastnosti tal, če pa po drugi strani ni dokazal, da so tla spolzka. Navedeno tudi pomeni, da odsotnost stopnic ne more biti v vzročni zvezi z nezgodo, saj bi tožniku namreč, če bi dokazal, da so bila tla spolzka, lahko zdrsnilo tudi, ko bi stopil s stopnice. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, kaj je vzrok poškodbe tožnika. Ne drži, da so tako tožnik kot tudi vse priče izpovedale, da so toženo stranko opozarjali na nevaren sestop, pa za to ni imela posluha. Tega ni izpovedal niti tožnik (povedal je le, da nikogar ni opozoril, da bi bilo potrebno namestiti stopnice), niti priči A.A. in B.B.. Pritožuje se tudi glede višine odškodnine in meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova strahu. Njegov sekundarni strah ni bil tako intenziven in ni trajal toliko časa, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova. Tudi do odškodnine iz naslova primarnega strahu ni upravičen, saj je bil ta strah hipen. Sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, kako dolgo sta trajala primarni in sekundarni strah in kakšne intenzitete sta bila. Odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ocenilo previsoko. Nejasno je, zakaj je sodišče prve stopnje odločilo, da tožniku prisodi dodatnih 200,00 EUR. Iz obrazložitve je moč razbrati, da gre za odškodnino za začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, kar pa je že zajeto v odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, le pod posebnimi pogoji, ki v konkretnem primeru niso podani, gre za posebno obliko odškodnine. Odločitev o pravdnih stroških je pomanjkljiva oz. napačna. Sodišče prve stopnje o povračilu stroškov stranskemu intervenientu sploh ni odločalo, čeprav bi moralo.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem odškodninskem sporu delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za povračilo nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (prisojenih 1.400,00 EUR od vtoževanih 3.000,00 EUR), iz naslova strahu (prisojenih 400,00 EUR od vtoževanih 1.200,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (prisojenih 200,00 EUR od vtoževanih 1.200,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 14. 10. 2008 poškodoval pri delu, da je tožniku v posledici škodnega dogodka nastala nepremoženjska škoda in da je za nastanek škodnega dogodka krivdno odgovoren delodajalec, to je tožena stranka.

Glede pritožbe tožnika: Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki ga je podal tožnik. Sodišče se za postavitev izvedenca medicinske stroke ni odločilo zato, ker bi izvajanje tega dokaza postopek bistveno podražilo in podaljšalo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tako, brez da bi razpolagalo z ustreznim znanjem, samo ugotovilo, da je bil primarni strah kratkotrajen in manj intenziven, kot zatrjuje tožnik, da je šlo za lažji primarni strah in manj intenzivno obliko sekundarnega strahu ter da ni mogoče govoriti o hudi zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Zaključilo je tudi, da trajne posledice niso običajne pri takšni poškodbi, da tožnik ni dokazal zatrjevanih telesnih bolečin in neugodnosti v tolikšni meri, da bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo njegovemu zahtevku v celoti, ter da je tožnik trpel zgolj minimalne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Le z izvedencem medicinske stroke bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, kakšen primarni in sekundarni strah je tožnik trpel, kakšen je bil obseg in trajanje njegovih telesnih bolečin, ali tovrstna poškodba lahko pusti kakšne trajne posledice, ali jih je konkretno pustila pri tožniku in ali je tožnik zaradi takšnih posledic kakorkoli omejen pri svojih aktivnostih (delovnih in prostočasnih). Pritožba ima zato prav, da bi sodišče prve stopnje glede na predlog tožnika moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno zatrjuje v pritožbi. Očitano kršitev je tožnik skladno z določbo 286.b člena ZPP uveljavljal že na naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2014. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kakšne bolečine je tožnik trpel zaradi poškodbe. Iz izpodbijane sodbe dejansko ne izhaja, kakšen je bila intenziteta in trajanje telesnih bolečin tožnika, sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve navede le, da tožnik zatrjevanih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju ni dokazal v tolikšni meri, da bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku (iz tega naslova) v celoti, pri tem pa ne navede, kakšen je bil obseg telesnih bolečin. Ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnem dejstvu, je podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik utemeljeno navaja tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri ugotavljanju obsega nematerialne škode upoštevati tudi izpovedbo tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 9 in 10) ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi tožnikovo izpovedbo, v kateri je opisal subjektivno doživljanje poškodbe. Oškodovančeva izpovedba je eden izmed dokazov, ki ga mora sodišče prve stopnje skladno s pravili proste dokazne presoje (8. člen ZPP) upoštevati pri presoji, ali je oškodovanec uspel dokazati obstoj in obseg zatrjevane (nematerialne) škode. Glede na navedeno je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), in sicer 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje pri ugotavljanja nematerialne škode tožnika ni upoštevalo tudi njegove izpovedbe.

Pritožba ima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tudi rentgensko slikanje nevšečnost med zdravljenjem, zato je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovilo. Neutemeljena pa je pritožba glede očitka, da sodišče prve stopnje kot nevšečnost ni upoštevalo, da je tožnik hodil na razgibavanje, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je navedeno dejstvo upoštevalo. Prav tako je neutemeljena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik ni bil pri lečečem zdravniku, saj česa takega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, navedlo je le, da ne verjame, da je tožnik imel številne obiske pri zdravniku, kar pa je ustrezen dokazni zaključek, saj dva obiska pri osebnem zdravniku (povezana z odprtjem in zaključkom bolniškega staleža) ne moreta predstavljati številnih obiskov pri zdravniku. Bi pa ju sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot nevšečnost med zdravljenjem.

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov in ker ni upoštevalo vseh relevantnih dokazov, se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, ali je dosojena višina odškodnine ustrezna.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obsega, vrste (zlom, zvin, udarnina ali kaj drugega) in intenzitete (hujša ali lažja) poškodbe ter da ni ugotavljalo zdravstvenih posledic, ki naj bi jih tožniku pustila poškodba z dne 14. 10. 2008. Ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka smiselno zatrjuje v pritožbi. Tožena stranka pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo postopkov oz. terapije zdravljenja, saj se je do tega opredeljevalo (čeprav skopo) v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila priča A.A. kot varnostni inženir tožene stranke pred poškodbo tožnika seznanjen z nevarnostjo, ki preti delavcem tožene stranke na mestu, kjer se je poškodoval tožnik. Iz izpovedbe navedene priče jasno izhaja, da je bil šele škodni dogodek tožnika povod za njegovo ukrepanje in da je šele po škodnem dogodku izvedel, da morajo delavci tam hoditi, zato je predlagal namestitev stopnic. Izpovedal je tudi, da od nikogar ni dobil obvestila, da bi bilo sporno območje nevarno, torej, da bi bila hoja okoli stroja nevarna. Po njegovi oceni je ta del nevaren in ni dobro, da se tam hodi, zato je tudi odredil stopnice. Ves čas, ko je opravljal oglede tega stroja, je menil, da bi moral biti preprečen dostop, ker je nevaren, in je nasprotoval temu, da se tam hodi. Navedeno bi sicer lahko nakazovalo, da je bila priča takšnega mnenja že pred škodnim dogodkom, vendar je treba njegovo izpovedbo gledati kot vsebinsko celoto, zato ni mogoče zaključiti, da je bil z nevarnostjo seznanjen že prej, glede na to, da je jasno izpovedal, da je bil škodni dogodek povod za ukrepanje in da je šele takrat izvedel, da morajo delavci tam hoditi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je varnostni inženir to mesto ocenil kot nevarno že pred dogodkom, je zato zmotna. Vendar pa navedeno še ne pomeni, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke kot delodajalca. Slednji je namreč tisti, ki mora skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) zagotavljati varnost in zdravje delavcev pri delu ter za dosego tega cilja izvajati ustrezne ukrepe. Ravno s tem namenom je imela tožena stranka zaposlenega varnostnega inženirja, katerega naloga je ugotavljanje in odpravljanje morebitnih nevarnosti. V primeru, da delodajalec nevarnosti bodisi ne opazi bodisi ne ukrepa ustrezno, ne more posledic zaradi tega trpeti delavec. Odgovornost za varnost in zdravje pri delu delodajalec tudi ne more prenesti na delavca in od njega zahtevati, da opozarja na nevarnosti. Kljub temu, da je tožnik kot strojevodja v pogodbi o zaposlitvi sicer imel obveznost, da o (morebitnih) nevarnosti obvešča delodajalca, v nobenem smislu, tudi če je opustil to svojo pogodbeno obveznost, o čemer sodišče prve stopnje sploh nima ugotovitev, ne more biti zaradi tega podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so vse zaslišane priče in tožnik izpovedali, da so toženo stranko opozarjali na nevaren sestop, vendar za to ni imela posluha, saj navedeno izhaja le iz izpovedbe priče C.C.. Vendar tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da delavci tožene stranke niso opozarjali na nevaren sestop, še ne pomeni, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Skrb za varnost in zdravje delavcev je namreč na strani delodajalca, kot pojasnjeno zgoraj.

Glede na odločitev pritožbenega razloga o pritožbi tožnika in navedene razloge (glej točke 9 - 12 obrazložitve tega sklepa) pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine.

Glede pritožbe stranskega intervenienta: Stranski intervenient v pritožbi navaja, da je tožnik opis nastanka nezgode ves čas spreminjal in da obstaja nasprotje pri opisu dejanskega stanja nezgode med tem, kar je tožnik navajal v vlogah in tem, kar je izpovedal, ko je bil zaslišan. Do navedenih pritožbenih navedb pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja način nastanka poškodbe tožnika oz. sam potek škodnega dogodka tožnika. Prav tako, kot pravilno opozarja pritožba, iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi za obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke, to je nenamestitvijo stopnic in odsotnostjo navodil, in nastankom škodnega dogodka tožnika. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da je krivdna odškodninska odgovornost podana ob kumulativni izpolnjenosti štirih predpostavk, ki jih sodišče prve stopnje pravilno navaja v začetku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar ne navede vseh razlogov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihov obstoj. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik sicer ni uspel dokazati, da so bila tla spolzka, po drugi strani pa je podana odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, pri čemer tožnik zatrjuje, da mu je zdrsnilo tako, da je padel. Ni jasno ugotovljeno, kako so lahko mokra tla, ki hkrati niso bila tudi spolzka, vzrok za nastali škodni dogodek tožnika. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kako bi lahko obstoj stopnic oz. ustreznih navodil za obhod stroja preprečil nastanek škodnega dogodka. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalim škodnim dogodkom tožnika, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge glede pritožbe tožene stranke (glej točke 14 - 17 obrazložitve tega sklepa).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je ugotovilo, da podanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti in je zaradi njih dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejansko stanje pa je tudi zmotno ugotovljeno. Tudi zaradi ekonomičnosti postopka in možnosti, da stranke sodbo, ki bo izdana v ponovljenem postopku, izpodbijajo tudi iz razlogov zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se je pritožbeno sodišče odločilo, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke in stranskega intervenienta, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, saj po vpogledu v zapisnike narokov za glavno obravnavo ter po proučitvi celotnega spisa zaključuje, da ni razlogov za uporabo določbe 356. člena ZPP in bo novo sojenje potekalo pred istim sodnikom.

Sodišče prve stopnje bo moralo, upoštevaje zgoraj navedena pritožbena stališča, v ponovljenem postopku ugotoviti dejstva, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj vseh zahtevanih predpostavk za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke in se do njih tudi natančno opredeliti. Pojasniti bo moralo, v čem se kaže protipravnost ravnanja tožene stranke, kako je takšno protipravno ravnanje vplivalo na nastanek škodnega dogodka, ali je tožnik utrpel škodo in ali je podana krivda tožene stranke. V zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze bo pomembno tudi ugotoviti, kako je prišlo do nastanka škodnega dogodka. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zvezi z razlogi za nastanek škodnega dogodka, z ustreznim znanjem ne razpolaga, bo moralo izvesti še dokaz z izvedencem ustrezne stroke. V primeru, da bo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, bo moralo odločati tudi o višini tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo izvesti potrebne dokaze in, če bo ugotovilo, da s potrebnim znanjem ne razpolaga, tudi dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka, ki so nastali tako strankam kot tudi stranskemu intervenientu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.