Jedro

Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 7.686,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2022 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 1.616,73 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. Toženka v pritožbi v zvezi z neizvedbo njenega zaslišanja sodišču prve stopnje očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 5. členom ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kršitev 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter kršitev načela kontradiktornosti (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP in omenjena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP; odločba Ustavnega sodišča Up-1/96 z dne 15.1.1997). Sodišče ni upoštevalo ugovornih navedb toženke, zato je podana bistvena kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe toženka omenja pravilno ugotovitev sodišča, da je končni kupec po dostavi orodij v svoje prostore ugotovil številne neustreznosti in neskladja, čeprav je tožnik opravil prevzem orodij s preverjanjem kvalitete, ki jo je potrdil in sprostil transport. Predmetno je povzročilo nezadovoljstvo in reklamacijo ter znatne stroške za toženko in zamude pri projektih. Zato je toženka delo izrecno in utemeljeno prerekala.

3.Tožnik v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim navaja, da toženka pravilno ni bila zaslišana, ker se ni odzvala vabilu na zaslišanje, da očitek po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, in da toženka uveljavlja pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje.

6.Priča, ki je sodišče prve stopnje ni zaslišalo in ki jo je toženka sicer predlagala za zaslišanje kot pričo, ni priča, ampak gre za toženkinega zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje predmetnega dokaza ni izvedlo iz razlogov nesubstanciranosti, saj toženka ni jasno navedla, o čem naj bi omenjeni pričal, in nepotrebnosti, ker je bilo glede na ostale izvedene dokaze dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Izvedba dokaza je bila obrazloženo zavrnjena na naroku dne 2.12.2025 in oba zavrnitvena razloga sta povzeta v izpodbijani sodbi. V tem delu pritožbe toženka sodišču prve stopnje očita le to, da neutemeljeno ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika. Zaslišanje je bilo sicer zavrnjeno kot zaslišanje "priče," vendar iz dveh ustavno dopustnih razlogov, ki jih toženka konkretizirano ne izpodbija, zato niso utemeljeni očitki kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. in 23. člena URS ter kršitev 6. in 14. člena EKČP. Prav tako gre za kršitev, ki tudi v primeru, če bi se štelo, da gre za pričo in je kršitev podana, ne more biti upoštevna v pritožbeni fazi sojenja. Toženka bi namreč morala predmetno kršitev grajati že na omenjenem naroku (glej 286.b člen ZPP), na katerega sicer ni pristopila.

7.Predmetno pa niti ni odločilno, saj nesporno ni bil zaslišan toženkin zakoniti zastopnik oziroma ni bila zaslišana toženka, medtem ko je bil tožnik zaslišan. Velja dodati, da je v tej pravdi tožnik predlagal lastno zaslišanje, toženka pa je predlagala zaslišanje "priče," ki je v resnici njen zakoniti zastopnik. Tudi v tem delu ni prišlo do neenakopravnega obravnavanja pravdnih strank (kršitve 22. člena URS in 6. ter 14. člena URS) in do kršitve načela obojestranskega zaslišanja oziroma načela kontradiktornosti (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), čeprav toženka zatrjuje, da tudi tožnikov predlog po lastnem zaslišanju ni bil substanciran. Prav tako ni prišlo do kršitve pravice do izjave in učinkovitega sodnega varstva (22. in 23. člen URS ter 6. in 14. člen EKČP), ker je bil to edini dokaz, ki ga je v konkretni pravdi za dokazovanje svojih trditev predlagala toženka. Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 namreč izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP). Povedano drugače in poenostavljeno, toženka svojih pravic (op. vključno s predlaganjem še drugih dokazov) ni izkoristila iz razlogov, ki so v njeni sferi, in ne zaradi tega, ker naj bi ji sodišče prve stopnje onemogočilo njihovo učinkovito uveljavljanje.

8.Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki obstoji, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napačen prenos vsebine dokaza v odločbo, ki je dokaz nima, medtem ko tako imenovana protispisnost ne more biti podana, če sodišče prve stopnje zmotno povzame navedbe pravdne stranke, kar se v konkretnem primeru sodišču prve stopnje tudi sicer ni pripetilo. Drži, da je toženka navajala v smeri, da niti iz računa niti iz predloženih listin ne izhaja, da je tožnik v korist toženke izvršil naročila "tretje etape," s čimer je prerekala, da naj bi bi bilo delo opravljeno. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (tudi zaslišanja tožnika) ugotovilo, da je bilo delo opravljeno. Zato se zapis sodišča prve stopnje, da toženka ni podala ugovorov ali pripomb v zvezi z opravljenim delom in da zato šteje, da je bilo delo opravljeno brez napak in v celoti, nanaša predvsem na kakovost in obseg (opravljenega) dela.

9.V nadaljevanju pritožbe toženka zatrjuje dejstva, ki jih ni navajala na prvi stopnji sojenja, in obenem ne pojasni razlogov, zakaj ta dejstva navaja šele v pritožbi. Gre za nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (glej 337. člen ZPP). Toženka na prvi stopnji sojenja ni zatrjevala, da je končni kupec po dostavi orodij v svoje prostore ugotovil številne neustreznosti in neskladja, čeprav je tožnik opravil prevzem orodij s preverjanjem kvalitete, ki jo je potrdil in sprostil transport, in da je predmetno povzročilo nezadovoljstvo in reklamacijo ter znatne stroške za toženko in zamude pri projektih. Teh nezatrjevanih dejstev seveda tudi sodišče prve stopnje ni "pravilno ugotovilo."

10.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

11.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora tožniku povrniti njegove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožniku se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2% od nagrade v višini do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR.